Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Dj Sunnysun ali Sunny Al Saleh je Slovenski hiphopovski sceni dobro poznan. Je producent, raper, ustvarjalec bitov, didžej, lastnik trgovine z vinilnimi ploščami BigNose, ima pa tudi svojo založbo Big Nose Ent. Sunnyjevi glasbi lahko prisluhnete na njegovem Bandcamp ali Soundcloud profilu. Rodil se je na Rijeki, se med osnovno šolo preselil v Slovenijo in se zelo mlad in zelo kmalu začel spogledovati s hiphopom. V devetdesetih so se s prijatelji zbirali pred Cankarjem, nekateri so iskali ljubezen, se družili, drugi pa so freestylali in ob koncih tedna obiskovali kinematografe, kjer so se vrteli skejtarski filmi. Ob koncu so si zapisovali, katere skladbe so se v filmih predvajale, nato pa zavili do prve trgovine z vinilkami ter kasetami in kupili, kar je bilo na voljo. To je bil začetek. Pozneje ga je strast do glasbe peljala v Skopje, kjer je študiral hiphop in začel odkrivati svet vzorčenja. Nekje v srednjih dvajsetih se je odločil, da se bo s hiphopom začel ukvarjati profesionalno, za to pa je ključnega pomena zelo široko poznavanje glasbe. Sunny jo odkriva na veliko načinov: prek interneta, prijateljev, kaset, cedejev, najraje pa prek vinilnih plošč. "Vsako nedeljo sem bil ob 6.00 zjutraj na bolšjaku. Največ sem iskal jugo džez, ker me je to zanimalo. Petrovič, Gojkovič, Privšek, Adamič ... to so bli naši skladatelji, ki so igrali črnsko glasbo. Iz tega smo delali veliko hiphopa. Imel pa sem tudi letake 'odkupujem gramofonske plošče'. Šli smo do vseh blokov in metali v nabiralnike na Fužinah, v Šiški. Klicali so nas, vzemite, to vam dam zastonj, jaz sem to hotela vreči v smeti." V hiphop verjame in ga živi, zato ga tudi skuša prenašati naslednjim generacijam. Ob pomoči kolegov že osem let organizira Dj telovadnice – serijo delavnic, kjer mladim predstavljajo ustvarjalno moč hiphopovske kulture in jih kot didžeji oziroma producenti spoznavajo z osnovami tehnik in produkcije. "Največje težave pri ustvarjanju so ego problemi, ko hočeš, da je nekaj perfektno. S tem se tudi srečujejo mladi in toliko študirajo perfekcijo zvoka, da noter ni nič glasbenosti. To se sliši potem tehnično fenomenalno, ampak komad je pa zanič." Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov.
Na prvi spletni poslovni forum Fakultete za elektrotehniko so naslovili enega ključnih izzivov slovenskega gospodarstva – dvig dodane vrednosti. Pomemben del rešitve se skriva v učinkovitem sodelovanju med gospodarsko in akademsko sfero, ki ima dva stebra: kadrovskega in razvojno-raziskovalnega. Zaradi naglega razvoja morajo na fakulteti nenehno posodabljati predmete in učne programe. Hitremu tehnološkemu napredku težko sledijo tudi v gospodarstvu in prav tovrstni dogodki predstavljajo priložnost za združitev moči in krepitev sodelovanja.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Ob svetovnem dnevu Romov o težavah šolanja romskih otrok na daljavo med pandemijo in drugačnim vrednotenjem izobrazbe. Socialna delavka Mojca Vegelj pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih romski otroci živijo.
V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.
Število prostovoljcev v Afriki se je v zadnjem letu zaradi pandemije občutno zmanjšalo, kar predstavlja velik manko za tamkajšnje ljudi. Tina Mele se je navkljub vsem omejitvam odločila pomagati v Gambiji, 18 dni je pomagala v vrtcu. Tam se je pridružila še eni Slovenki, Jasmini Kozinc, ki za stalno živi in deluje v Afriki. Kakšne so zdravstvene, gospodarske in družbene razmere v Gambiji, ki je močno prizadeta tudi zaradi izpada turizma?
Vrtci ob ponovnem zaprtju sprejemajo samo otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi. Potrdilo o delu v kritični infrastrukturi morata predložiti oba starša. Kakšne so stiske staršev in na kaj opozarja Skupnost vrtcev Slovenije?
Ostanite, kjer ste in si nadenite masko! Kaj velja od 1. do 11. aprila? Kaj obratuje? Kaj je zaprto? Za koga to ne velja?
Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. "Semplanje je to, da iz enega sveta vzameš košček, ki te prevzame, in narediš en svoj nov svet." – Ghet Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov. "Ta košček, ki ga iz skladbe vzameš, je lahko le začeten intro, drumline, neki efekt, del vokala, lahko je samo neki govor, lahko je le izdih!" – Dj Zeds Čar vzorčenja je v iskanju starih beatov, melodij, ki so posneti v točno določenem času in s točno določenim pridihom, energijo in zvokom. Vzorce lahko potem nanašamo večkrat, jim spreminjamo tonaliteto, tempo, jih loopamo, torej dajemo v zanke. Skozi leta je postalo vzorčenje predvsem a ne ekskluzivno domena v hip hopu, ki se je iz semplanja pravzaprav razvil. Tako je namreč nastala večina podlag – najprej za breakdance, pozneje še za rap. V naslednjih epizodah bodo z nami domači glasbeni ustvarjalci in semplarji Dj Sunny Sun (Sunny Al Saleh), Ghet (Benjamin Džinić) in DJ Zeds (Zvezdan Simić), ki bodo opisovali svojo pot do semplanja, njihov način odkrivanja, sortiranja, kombiniranja in produciranja glasbe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Včeraj se je v Cankarjevem domu začel 23. Festival dokumentarnega filma. 20 celovečernih in štiri kratke filme si je zaradi epidemije mogoče ogledati kar z domačega kavča. Med njimi je tudi aktualen in družbenokritičen film Ujete v medmrežju, v katerem sta se češka režiserja Barbora Chalupova in Vít Klusák lotila filmskega eksperimenta. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta. Ustvarili so jim lažne spletne profile 12-letnic. Filmski eksperiment je postopoma postal družbena intervencija, saj je pripeljal do konkretnih obtožb. Gost v pogovoru je Andrej Motl, sodelavec Spletnega očesa.
Kdaj bodo Trisa izpustili v naravo, kaj se od njega pričakuje in kako poteka projekt ponovne naselitve risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško?
Slikar Fortunat Bergant je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal. Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva in ob jubilejni tristoti obletnici njegovega rojstva so v Narodni galeriji postavili na ogled slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujemo zgodbo o življenju in delu najbolj "našega", "enigmatičnega" in "posebnega" umetnika.
Letošnji 15. marec – svetovni dan pravic potrošnikov – je posvečen problematiki onesnaževanja okolja s plastiko. V Evropski uniji letno porabimo kar 16 milijard kavnih lončkov. V Sloveniji se je količina plastike v zadnjih nekaj letih povečala za enormnih 50 kilogramov na gospodinjstvo, kar nas opozarja na to, da moramo drastično ukrepati, če želimo kaj spremeniti.
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Neveljaven email naslov