Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so sredi tedna podelili letošnje stanovske Jesenkove nagrade, ki so namenjene dosežkom na področju ved o življenju in se imenujejo po botaniku in enem od prvih profesorjev biologije na ljubljanski univerzi Franu Jesenku. Letos je šla nagrada za življenjsko delo v roke profesorici Ines Mandić Mulec, predstojnici katedre za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti, ki je ena najbolj uveljavljenih slovenskih raziskovalk na področju mikrobiologije.
Veliko ljudi najbrž ne ve, da so zlate ribice pravzaprav krapi, največkrat ne posebno lepe sivo zelene barve. Zlato rumeni primerki so posledica mutacije. Zaradi barve so jih nekoč v naravnih ribnikih lovili kitajski menihi ter jih shranjevali v ribnike upanja. Iz Kitajske so jih prinesli na Japonsko, tam pa so se z njimi ukvarjali samuraji. Pred več kot 400 leti so prišle na Portugalsko in se kot precej invazivna tujerodna vrsta razširili po vsej Evropi. Pa ne le po akvarijih, zlate ribice so se znašle tudi v kalih in ribnikih v naravnem okolju, v katerih izpodrivajo avtohtone vrste. Iz okolja jih odstranjuje veterinar Peter Maričić in ob pomoči trgovin za male živali poskrbi, da jih posvojijo novi lastniki. Novo bivališče je ob njegovi pomoči našlo že vsaj 1500 ribic. Peter Maričić se ukvarja tudi z ribniki z akvaponiko, ki jih postavlja v izobraževalne in zdravstvene ustanove ter vanje naseli v naravi ulovljene zlate ribice. Eden takih ribnikov je tudi v gradbeni jami, deponiji ministrstva za pravosodje med Dunajsko in Bežigrajskim dvorom v Ljubljani. Tega je v sodelovanju z veterinarjem Petrom Maričićem, društvom ProstoRož, postavilo društvo Trajna in ga poimenovalo Ribnik želja.
V prvih 150-ih letih delovanja idrijskega rudnika so cinabaritno rudo, iz katere so pridobivali živo srebro, žgali kar na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih. Doslej so v okolici Idrije odkrili in preučili 27 tovrstnih starih žgalnic. Predvidevajo, da jih je bilo še veliko več. Raziskave letos pospešeno nadaljujejo v okviru projekta "Odkrijmo žgalnice".
Potem ko so znanstveniki sredi septembra sporočili, da so v oblakih nad površjem planeta Venera odkrili plin fosfin, smo za razlago odkritja in njegovo širšo umestitev prosili dr. Ceneta Gostinčarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kot trdijo znanstveniki, bi lahko odkritje dokazovalo, da na Zemlji najbližjem planetu obstajajo mikrobi, torej življenje v najbolj enostavni obliki, Gostinčar pa svari pred preuranjenim navdušenjem. "Odkritje je zelo zanimivo, a ga je treba jemati z rezervo. Preden bomo namreč ugotovili njegovo morebitno prelomnost, bomo morali dobiti še kar nekaj podatkov."
Novi spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu so ponovno opozorili na enega najdlje trajajočih zamrznjenih konfliktov na svetu. Najhujši boji po letu 1994, ko sta strani dosegli sporazum o prekinitvi ognja v tej sporni regiji, kjer je večina prebivalcev armenske narodnosti, leži pa na ozemlju Azerbajdžana, razkrivajo tudi ambicije velikih sil v regiji, predvsem Turčije in Rusije. O nevarnosti širjenja konflikta in interesih, ki stojijo za začetkom novih spopadov, govorimo z obramboslovcem dr. Rokom Zupančičem (FDV) in Mihom Lamprehtom, našim nekdanjim dopisnikom iz Rusije.
Neveljaven email naslov