Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.

"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"

Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.

“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”

Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?

“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”

Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.

“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”

Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?

“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”

Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.

“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”

Zgodovina se ponavlja kot farsa.

“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”

Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.

“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”

Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?

“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh.  Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”

Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.

“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”

Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.

“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”