Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Tomaž Konrad je pomočnik direktorja pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (EZTS). Ponosen je na pilotno možnost, da občani v slovenskih občinah izvedejo 21 storitev v sosednji italijanski občini in obratno. Na ta način se kaže povezovanje, ki je tu nujno. Pripravljajo še ostale socialne projekte, kot sta brv čez Sočo in kolesarska pot. V prihodnosti vidijo tudi možnost tega, da se zdravstvene storitve ne podvajajo med Novo Gorico in Gorico, ampak se naredi komplementaren projekt.
Novogoričan Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Njegov celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bil slovenski kandidat za oskarja za tujejezični film. Trenutno svojo zgodbo starih sadežev nadaljuje kot rezident štipendist na francoskem inštitutu moderne umetnosti v Lillu. Za Evropsko prestolnico obeh Goric je pripravil virtualni zemljevid Atlas pozabljenih sadovnjakov. Z njim se je srečala Nina Zagoričnik.
Odpravili smo se tudi med dišeče vrtnice v center mesta. Te v centru mesta zacvetijo prav zdaj, v drugi polovici maja, občudujemo pa jih lahko vse tja do novembra. V svoji trgovini, kjer ponujajo številne izdelke z vonjem in okusom po vrtnicah, nas je sprejela Katja Kogej, predsednica Goriškega društva ljubiteljev vrtnic.
V duhu Evropske prestolnice kulture 2025 debatiramo o programu in prostorskih spremembah Nove Gorice. Kakšno dediščino nam bo zapustila? Razmišljamo pa tudi o meji in o Epicentru EPIK. Gostje in gost oddaje: Neda Rusjan Bric, umetniška vodja, Vesna Humar, koodinatorka, dr. Kaja Širok, zgodovinarka, in Simon Mokorel, svetovalec župana za evropske in nacionalne projekte.
Nina Zgoričnik v družbi arhitektov Tomaža Vuge, rojenega Solkanca, ki je spremljal rojstvo Nove Gorice, in Novogoričana Mihe Rijavca, odkriva zgodovinski razvoj mesta, nove možnosti razvoja in vizijo mladih ustvarjalcev.
Danes vam bomo iz različnih zornih kotov predstavili Novo Gorico. Mnogih, ki jih bo zdajle omenila tudi izkušena turistična vodnica Evelin Bizjak, ki nas pelje na tri in pol minutni sprehod po mestu, tako kot pelje turistične skupine.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Tako se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Predstavljajte si mobilno mini pivovarno, ki lahko pripomore k trajnostnemu razvoju gospodarjenja tako, da pot med varilcem piva in njegovim odjemalcem skrajša na približno dva metra. Takšen sistem so razvili v družinskem podjetju Šrkrlj d. o. o. Gosti pogovora so direktor družinskega podjetja Marko Škrlj, dr. Marko Likon, kemijski tehnolog in razvojni inženir v podjetju ter vodja prodaje Uroš Zorn. O procesu superkritične ekstrakcije, trendih izvoza v tujino in dobi, ki jo boste morali počakati, da boste iz svojega pivskega sodčka lahko poskusili hmeljsko stvaritev.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
O novih načinih promoviranja tekmovalnih skladb, o vlogerjih in o tem, kako delujejo stavnice, govori Klavdija Kopina, poznavalka zakulisja Eme in Evrovizije, sicer pa vodja programskih projektov na našem Multimedijskem centru, ki vstop države na stavnico primerja z vstopom nove kriptovalute na trg.
Anja Bukudur in Ivan Mangani sta slovensko-italijanski par, ki je po večletnih preučevanjih pogojev uresničil drzno idejo in v Posočju začel gojiti prvi pravi slovenski žafran pod blagovno znamko žafran Tolmin. Za razliko od spomladanskega žafrana pravi žafran cveti oktobra, ko ročno poberejo in očistijo nitke te najdražje in ene najstarejših začimb na svetu.
Nasilje v Izraelu in Palestini se nadaljuje, diplomati in mednarodna skupnost pozivajo obe strani k prekinitvi ognja, v ozadju in pogosto spregledana pa ostajajo življenja Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Z Ano Tasič, ki je kot prostovoljka delovala v palestinskih begunskih taboriščih, se pogovarjamo o žrtvah enega najdlje trajajočih konfliktov, o njenem pogledu na poročanje zahodnih medijev in odzivih na spopade v zadnjih tednih.
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Neveljaven email naslov