Anders Trentemøller je danski glasbenik, ki je v ponedeljek razprodal veliko dvorano Kina Šiška. V 90. je bil član nekaj indie-rock bendov na Danskem. Pred dobrim desetletjem pa se je zapisal elektroniki, z debitantskim albumom The Last Resort.

Kljub temu, da se njegov svet od takrat vrti med ničlami in enicami, je Trentemøller ohranil in negoval ljubezen do akustičnih instrumentov. Njegov prvi instrument so bili bobni, kmalu zatem klavir.

“Definitvno mi je bližje klavir, predvsem ker se z njim lažje izražam“, pravi Trentemøller. Črno bele tipke omogočajo pisano paleto tonov, zvokov in melodij. A tudi bobni so zelo pomembni, saj je z njihovo pomočjo razvil dober občutek za ritem.

Njegov najnovejši album Fixion preveva melanholija. Kar je precej nenavadno, saj je Trentemøller precej zgovorne in vesele narave.

“Melanholija je del vsakega človeka. Tudi mene“, pravi Trentemøller, ki dodaja, da je nekatere ljudi najbrž strah. On pa je to premagal tako, da se je s temi občutki spopadel in njih predelal skozi svojo glasbo.

Njegovo glasbo je težko popredalčkati. Tisti, ki ste ga v ponedeljek videli v živo, bi jo najverjetneje opisali kot indie-elektronika. Precej kitarska oziroma rokerska. Trentemøller pravi, da rad raziskuje. Kadar ni na turnejah – tokratna bo trajala približno tri mesece – se ponavadi izolira, zapre v studio in eksperimentira. Včasih z elektroniko, drugič s kitaro, tretjič s klavirjem. Zato vedno nastane kaj novega in drugačnega. In če bi moral svojo glasbo opisati z barvo ali vonjem?

“Če bi moral glasbo opisati z barvo bi rekel črna. Ljubim črno barvo, ker je tako fascinantna kot zastrašujoča. Tudi zato, ker mi je všeč kontrast v glasbi. Druga barva pa je rdeča. Ker je strastna.”