Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so sredi tedna podelili letošnje stanovske Jesenkove nagrade, ki so namenjene dosežkom na področju ved o življenju in se imenujejo po botaniku in enem od prvih profesorjev biologije na ljubljanski univerzi Franu Jesenku. Letos je šla nagrada za življenjsko delo v roke profesorici Ines Mandić Mulec, predstojnici katedre za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti, ki je ena najbolj uveljavljenih slovenskih raziskovalk na področju mikrobiologije.
Veliko ljudi najbrž ne ve, da so zlate ribice pravzaprav krapi, največkrat ne posebno lepe sivo zelene barve. Zlato rumeni primerki so posledica mutacije. Zaradi barve so jih nekoč v naravnih ribnikih lovili kitajski menihi ter jih shranjevali v ribnike upanja. Iz Kitajske so jih prinesli na Japonsko, tam pa so se z njimi ukvarjali samuraji. Pred več kot 400 leti so prišle na Portugalsko in se kot precej invazivna tujerodna vrsta razširili po vsej Evropi. Pa ne le po akvarijih, zlate ribice so se znašle tudi v kalih in ribnikih v naravnem okolju, v katerih izpodrivajo avtohtone vrste. Iz okolja jih odstranjuje veterinar Peter Maričić in ob pomoči trgovin za male živali poskrbi, da jih posvojijo novi lastniki. Novo bivališče je ob njegovi pomoči našlo že vsaj 1500 ribic. Peter Maričić se ukvarja tudi z ribniki z akvaponiko, ki jih postavlja v izobraževalne in zdravstvene ustanove ter vanje naseli v naravi ulovljene zlate ribice. Eden takih ribnikov je tudi v gradbeni jami, deponiji ministrstva za pravosodje med Dunajsko in Bežigrajskim dvorom v Ljubljani. Tega je v sodelovanju z veterinarjem Petrom Maričićem, društvom ProstoRož, postavilo društvo Trajna in ga poimenovalo Ribnik želja.
V prvih 150-ih letih delovanja idrijskega rudnika so cinabaritno rudo, iz katere so pridobivali živo srebro, žgali kar na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih. Doslej so v okolici Idrije odkrili in preučili 27 tovrstnih starih žgalnic. Predvidevajo, da jih je bilo še veliko več. Raziskave letos pospešeno nadaljujejo v okviru projekta "Odkrijmo žgalnice".
Potem ko so znanstveniki sredi septembra sporočili, da so v oblakih nad površjem planeta Venera odkrili plin fosfin, smo za razlago odkritja in njegovo širšo umestitev prosili dr. Ceneta Gostinčarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kot trdijo znanstveniki, bi lahko odkritje dokazovalo, da na Zemlji najbližjem planetu obstajajo mikrobi, torej življenje v najbolj enostavni obliki, Gostinčar pa svari pred preuranjenim navdušenjem. "Odkritje je zelo zanimivo, a ga je treba jemati z rezervo. Preden bomo namreč ugotovili njegovo morebitno prelomnost, bomo morali dobiti še kar nekaj podatkov."
Novi spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu so ponovno opozorili na enega najdlje trajajočih zamrznjenih konfliktov na svetu. Najhujši boji po letu 1994, ko sta strani dosegli sporazum o prekinitvi ognja v tej sporni regiji, kjer je večina prebivalcev armenske narodnosti, leži pa na ozemlju Azerbajdžana, razkrivajo tudi ambicije velikih sil v regiji, predvsem Turčije in Rusije. O nevarnosti širjenja konflikta in interesih, ki stojijo za začetkom novih spopadov, govorimo z obramboslovcem dr. Rokom Zupančičem (FDV) in Mihom Lamprehtom, našim nekdanjim dopisnikom iz Rusije.
Neveljaven email naslov