Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
Mamina zgodba: Pismo tebi, ki si rodila mojega sina Interpretira: Eva Longyka Marušič
Kako bi zveneli Štirje letni časi, če bi jih mojster Vivaldi napisal leta 2050? Umetna inteligenca je ob pomoči znanstvenikov na novo napisala partituro skladbe in v notne zapise vključila predvidene ekstremne spremembe v okolju. Projektu, poimenovanem "The Uncertain Four Seasons", se je pridružil tudi Slovenski mladinski orkester, ki bo poustvaril verzijo Štirih letnih časov, kakšna bi bila, če bi bila leta 2050 napisana na Marshallovih otokih, ki jih že zdaj ogroža dviganje morske gladine. Še več različic z vsega sveta od Afrike do Bangladeša in Evrope pa bomo slišali 1. novembra, v urah pred začetkom letošnje konference Združenih narodov o podnebnih spremembah COP26.
Ogenj, voda, zrak in zemlja so štirje elementi, ki jih skupaj povezuje tudi nova 80 km dolga krožna pot v Prekmurju, imenovana GardEN. Povezuje pa tudi obmejno območje Slovenije in Madžarske in na njeni poti se lahko ustavite tudi v krajih, ki morda niso med našimi najbolj znanimi turističnimi destinacijami. Pot je možno prekolesariti, ali se po njej v več etapah odpraviti peš in tudi zato se pot vije mimo različnih ponudnikov namestitvenih kapacitet. V Tešanovcih je taka Panonska vas, prekmurska zgodba na sodoben način, ki si jo je pred osmimi leti zamislil sicer Korošec, ki se, kot pravi, trudi biti Prekmurec, Matevž Kadiš. Če vam na poti GardEN, ki poteka po manj prometnih cestah, vseeno zmanjka energije, pa se lahko ustavite na domačiji Passero pri Jasmini in Tomažu Sotošku. Na domačiji je nekoč gospodaril Jasminin pradedek Joža, najprej so bili pod velbi konji, potem kmetijska mehanizacija, zdaj pa tam diši po čokoladi. Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije.
Predstavljamo Instagram skupnosti, ki skrbijo, da je svet vsaj za trenutek lepši. Prva v vrsti je skupnost, ki se je razvila okoli profila Redkobesedno
Poezija skupnosti Redkobesedno v interpretaciji Ivana Lotriča.
12. avgust je od leta 1999 namenjen mladim, saj so ga takrat Združeni narodi razglasili za mednarodni dan mladih. Letošnja tema dneva mladih so trajnostni prehranski sistemi, hkrati pa ta dan izpostavlja tudi pomen vključevanja mladih v procese odločanja. Ob mednarodnem dnevu mladih smo se o stanju mladih v Sloveniji pogovarjali s predsednikom Mladinskega sveta Slovenije Miho Zupančičem.
Do 16. avgusta poteka oddaja prijav za vpis v študentske domove. V prihodnjih dneh tako študente, ki s tem odlašajo, čaka še nekaj poletne birokracije. To uokvirja dejstvo, da se v visokošolskih središčih spopadajo s pomanjkanjem kapacitet v študentskih domovih. Največje težave na Primorskem, kjer bi potrebovali najmanj tisoč ležišč več.
Poolimpijski teden zaznamujejo predvsem številni uradni sprejemi za slovenske olimpijce. Tina Šoln je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila Mateja Avanza, ustanovitelja in direktorja agencije Sportanzo, nekdanjega direktorja marketinga ter članskih reprezentanc na Košarkarski zvezi Slovenije, sedaj pa delegata pri mednarodni košarkarski zvezi Fiba. Pogovarjala sta se o odnosu države do športa, o tem, zakaj potrebujemo samostojno ministrstvo za šport ter o tem, kaj kdaj in zakaj smejo ali ne smejo politiki komunicirati o športnih uspehih. Foto: Sportanzo
234 znanstvenikov iz 66 držav je včeraj objavilo prvo daljše poročilo o podnebnih spremembah po letu 2014. V skoraj 4000 strani dolgem zapisu Medvladni odbor za podnebne spremembe tako ugotavlja, da čutimo vpliv sprememb pravzaprav po vsem svetu, izračuni pa so pokazali, da ima največ vpliva na podnebne spremembe človek. Več z dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske Biotehniške fakultete.
Medtem število tujih študentov v Nemčiji po krajšem zastoju zaradi pandemije znova strmo narašča, država želi biti privlačna za najboljše z vsega sveta. Več pa iz Berlina Polona Fijavž.
Razmišljanje o vpisu na italijanske univerze se – po navodilih Ministrstva za visoko šolstvo in raziskovanje – začne na spletni strani universitaly.it, ki ponuja pregled univerz, programov, šolnin in pogojev tako v italijanščini kot v angleščini. Tam lahko najdemo tudi okrožnico z navodili, pripravljenimi na pristojnem ministrstvu za mednarodne študente, ki bi v naslednjem akademskem letu radi študirali v Italiji. Pri tem imamo v mislih tiste, ki niso državljani Evropske unije, ne stalno bivajoči v Italiji in niti udeleženci kakšnega od evropskih štipendijskih programov.
Arheološki park v Simonovem zalivu v sebi skriva ostanke vile iz rimskih časov. Na najdišču so na ogled mozaiki in ostanki bivalnih prostorov, ob vhodu pa je postavljen tudi interpretacijski center. V njem obiskovalci s pomočjo interaktivnega zemljevida spoznajo življenje v vili in rimski dobi. Na ogled nas je peljal arheolog Andrej Preložnik.
Butični muzej Izolana - hiša morja je skrit globoko v centru Izole. Ta obmorski kraj velja za ribiško mesto, kjer lahko še danes ob jutrih pri ribičih na pomolu kupimo kakovostne sveže ribe in morske plodove. Po poteh ribiške tradicije, ladjedelništva in ribje predelovalne industrije nas je popeljal vodič Gregor Benčina.
Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije. Lovrenška jezera, nahajališče čizlakita, oplotniški Vintgar je le nekaj zanimivih stvari, ki jih lahko obiščete na turistični destinaciji Rogla - Pohorje. Ena od najbolj priljubljenih pa je gotovo Pot med krošnjami, ki obiskovalce od leta 2019 dobesedno pelje nad krošnje. Lani je pot dobila tudi tobogan in vožnje po njem nikakor ne gre izpustiti.
Tonči Žlogar je nekdanji kapetan slovenske nogometne reprezentance, zdaj pa selektor slovenske reprezentance do 17 let. Odraščal je v Izoli, kjer z družino živi še danes. Kako ga je mesto zaznamovalo? Kam bi popeljal turiste? Kakšno je bilo odraščanje v tem obmorskem mestu?
V deveti epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Tokrat predvsem o tempu življenja. Pričakovali bi, da je na Japonskem izjemno hiter, a ga japonologinja Katarina Petaci primerja s hojo po vrvi. Premikaš se počasi, ampak če narediš eno samo napako, boš padel v globino, kar je velik stres. In vpliva na kakovost življenja. Fenomen inemuri, spanje na delovnem mestu ali v javnosti, ki izvira iz preobremenjenosti, je razširjen povsod, tudi na fakultetah. Med predstavitvijo seminarske naloge se zgodi, da nekateri študenti spijo, tudi profesorji. To je dejansko sprejemljivo, ker s tem pokažeš, da si veliko delal.
Kdo lahko o uspehih naših športnikov objavlja na družabnih omrežjih in kakšna so pravila glede oglaševanja na samih olimpijskih igrah? Kakšne so posebnosti glede oglaševanja na največjem športnem dogodku na svetu? Sogovorniki: - Maja Šorli Jakin, soustanoviteljica in direktorica vsebin v agenciji W3B - mag. Barbara Bejek, nekdanja športna novinarka in ustvarjalka vsebin v agenciji W3B - Matic Švab, Olimpijski komite Slovenije Foto: pixabay.com
V osmi epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Pri razlagi nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da je religija velik del tradicije, kar je opaziti na vsakem koraku. A obenem meni, da tradicija zavira inovacije. Družba ima namreč togo hierarhijo, kar se pozna predvsem pri kakšnih podjetjih, kjer se bolj ceni senioriteta kot pa inovativnost posameznika.
Olimpijske igre v Tokiu so zaradi aktualnih razmer na svetu, ki jih narekuje epidemija covida-19 precej nenavadne. Tako udeleženci kot tudi novinarji so pod nenehnim nadzorom organizatorjev.
Verjetno bi se tudi v najhujši vročini precej bolj olimpijsko počutili, če bi lahko v razžarjeni prestolnici našli kakšno rečno kopališče, kot smo jih nekoč že poznali … In ko je že vse v znamenju Tokia, morda bi se tako našli tudi talenti, ki se jim ne bi bilo treba dokazovati zgolj v kratkih bazenih.
Neveljaven email naslov