Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov