Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko nekaj let brez predaha nenehno ustvarja, odvisen od honorarjev ne zavrne nobenega dela, ko se ne ustavi niti za dopust in se vrednoti skozi delo, ko zanemari vse drugo in druge; mu delo odnese spanec, zagon in energijo, oglašati se začne telo. Po nekaj letih se zlomi in preprosto, obsedi. Pregori. Aljoša Harlamov, urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj.
Urednik leposlovja pri Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj Aljoša Harlamov o izgorelosti
Potem ko je nekaj let brez predaha nenehno ustvarjal, odvisen od honorarjev ni zavrnil nobenega dela, ko se ni ustavil niti za dopust in se vrednotil skozi delo, ko je zanemaril vse drugo in druge, ko mu je delo odneslo spanec, zagon in energijo, se je začelo oglašati telo. Po nekaj letih se je zlomil in preprosto obsedel. Pregorel.
“Odraščal sem z miselnostjo, da je delo največja vrednota. Da pomagaš družini, potem družbi, da si priden! Druga stvar je intelektualistična fora, ki pravi, da je delo nekaj, kar te blazno osmišlja. Da je delo vrednota in vrednost. Mešanica obojega me je popolna sesula. Najhuje je postalo v zadnjih letih, ko je na družabnih omrežjih zasebnost postala del dela. Delaš, delaš, delaš in neprestano moraš tudi govoriti o svojem delu. Na koncu preprosto nisem mogel niti več pisat. Nič ni šlo, bil je samo prazen papir.”
– Aljoša Harlamov
Potem ko nekaj let brez predaha nenehno ustvarja, odvisen od honorarjev ne zavrne nobenega dela, ko se ne ustavi niti za dopust in se vrednoti skozi delo, ko zanemari vse drugo in druge; mu delo odnese spanec, zagon in energijo, oglašati se začne telo. Po nekaj letih se zlomi in preprosto, obsedi. Pregori. Aljoša Harlamov, urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj.
Urednik leposlovja pri Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj Aljoša Harlamov o izgorelosti
Potem ko je nekaj let brez predaha nenehno ustvarjal, odvisen od honorarjev ni zavrnil nobenega dela, ko se ni ustavil niti za dopust in se vrednotil skozi delo, ko je zanemaril vse drugo in druge, ko mu je delo odneslo spanec, zagon in energijo, se je začelo oglašati telo. Po nekaj letih se je zlomil in preprosto obsedel. Pregorel.
“Odraščal sem z miselnostjo, da je delo največja vrednota. Da pomagaš družini, potem družbi, da si priden! Druga stvar je intelektualistična fora, ki pravi, da je delo nekaj, kar te blazno osmišlja. Da je delo vrednota in vrednost. Mešanica obojega me je popolna sesula. Najhuje je postalo v zadnjih letih, ko je na družabnih omrežjih zasebnost postala del dela. Delaš, delaš, delaš in neprestano moraš tudi govoriti o svojem delu. Na koncu preprosto nisem mogel niti več pisat. Nič ni šlo, bil je samo prazen papir.”
– Aljoša Harlamov
Ne zgodi se pogosto, da bi se imena slovenskih znanstvenikov zasvetila v kateri izmed prestižnih revij družine Nature, a pred približno mesecem dni se je.
O največji nagradi, ki so jo slovenski arhitekti kadarkoli doslej dosegli v svetu.
Škandal pri umetnostnem drsanju, ki ga je s prve roke spremljala Slovenka, Tjaša Andree Prosenc.
V Vancouvru je eden od letošnjih slovenskih upov za olimpijsko medaljo nastopal še za drugo državo, svojo domovino. Govorimo seveda o Jakovu Faku, ki pa je bil že pred prejšnjimi igrami na nek način član slovenske reprezentance. Z njo je ves čas treniral in bil deležen polne podpore tudi ob tem, ko je v šprintu Klemenu Bauerju odnesel bronasto medaljo.
Jazz glasbenik Igor Matković o svojem ustvarjanju in pomanjkanju institucionalne ureditve področja organizacije in promocije glasbenikov
Norvežan je na treh nastopih v Albertvillu, Lillehammerju in Naganu zbral 12 medalj, od tega osem zlatih.
S 15 zmagami v svetovnem pokalu in dvema kristalnima globusoma še vedno najboljši slovenski skakalec vseh časov. V letih 1997 in 1998 je bil v šampionski formi, a v Naganu ni prišel do olimpijskega odličja. Na svoj, oziroma bolje rečeno moštveni olimpijski trenutek je moral počakati še štiri leta in se po kriznih sezonah z reprezentanti v Salt Lake Cityu veselil brona.
Legendarni Bojan Križaj je bil najbližje olimpijski medalji v Lake Placidu leta 1980. V veleslalomu je medaljo zgrešil za dve stotinki, v slalomu pa je v čudnih okoliščinah odstopil.
Slovenski smučarski tekači imajo dolgo zgodovino nastopanja na zimskih olimpijskih igrah. Najbolj pa izstopa seveda bronasta medalja Petre Majdič v Vancouvru leta 2009, ki je imela skoraj tragično predigro ...
Neveljaven email naslov