Potem ko nekaj let brez predaha nenehno ustvarja, odvisen od honorarjev ne zavrne nobenega dela, ko se ne ustavi niti za dopust in se vrednoti skozi delo, ko zanemari vse drugo in druge; mu delo odnese spanec, zagon in energijo, oglašati se začne telo. Po nekaj letih se zlomi in preprosto, obsedi. Pregori. Aljoša Harlamov, urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj.

Urednik leposlovja pri Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj Aljoša Harlamov o izgorelosti

Potem ko je nekaj let brez predaha nenehno ustvarjal, odvisen od honorarjev ni zavrnil nobenega dela, ko se ni ustavil niti za dopust in se vrednotil skozi delo, ko je zanemaril vse drugo in druge, ko mu je delo odneslo spanec, zagon in energijo, se je začelo oglašati telo. Po nekaj letih se je zlomil in preprosto obsedel. Pregorel.

“Odraščal sem z miselnostjo, da je delo največja vrednota. Da pomagaš družini, potem družbi, da si priden! Druga stvar je intelektualistična fora, ki pravi, da je delo nekaj, kar te blazno osmišlja. Da je delo vrednota in vrednost. Mešanica obojega me je popolna sesula. Najhuje je postalo v zadnjih letih, ko je na družabnih omrežjih zasebnost postala del dela. Delaš, delaš, delaš in neprestano moraš tudi govoriti o svojem delu. Na koncu preprosto nisem mogel niti več pisat. Nič ni šlo, bil je samo prazen papir.”

– Aljoša Harlamov