Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Europark je nastal na nekdanjem odlagališču jalovine in odpadkov iz rudnikov. Ruardi, kraj kamor so odlagali material, so spremenili v športno-rekreativni park.
Druga epizoda zanimivosti o Japonski, ki jih pripravljamo v času olimpijskega dogajanja v Tokiu. Z japonologinjo Vesno Stopar se poleg prosim in hvala naučimo, kako se opravičiti in poiskati nekaj za pod zob.
Ameriški dokumentarni zgodovinski film Mission Mt. Mangart ali po naše Misija Mangart o smučarski tekmi ameriških vojakov 10. gorske divizije junija 1945 še čaka na svetovno in slovensko premiero, čeprav je že pritegnil pozornost filmskih kritikov. S slovenskimi prevodi naj bi bil za premiero na slovenskih tleh nared prihodnje leto, medtem ko ga bodo krstno predstavili 11. novembra v Denverju v Koloradu na dan veteranov. Z avtorjem, scenaristom, režiserjem in producentom filma Chrisom Anthonyjem se je v Bovcu pogovarjala Mariša Bizjak.
Leta 1995 je bila strojnica jaška rudnika Loke pri Kisovcu spremenjena v manjši rudarski muzej, 20 let kasneje pa je muzej dobil podobo, kakršno si zasluži.
Družina Valjavec je v osrčju Pokljuke pred štirinajstimi leti odkrila Vilo Triglav in se vanjo zaljubila. Tadej in njegova soproga Mateja sta velika ljubitelja narave, odločitev za nakup in prenovo pa je bila dobro premišljena, a nikakor težka.
Smo sredi glavne turistične sezone, zato turistov - tako domačih kot tujih - v Sloveniji ne manjka, V potujoči studio Tokio Doma smo povabili Barbaro Zmrzlikar, vodjo sektorja za raziskave, razvoj, inovacije in evropske projekte na Slovenski turistični organizaciji. Gostja je predstavila vseslovensko motivacijsko kampanjo Zdaj je čas. Moja Slovenija. Z njo Slovenska turistična organizacija državljane vabi k dopustovanju doma.
V tujih medijih na temo, kaj videti in obiskati v Sloveniji, se na seznamu pogosto, če ne kar vedno, znajdeta tudi ali Bled ali Bohinj ali pa kar oba kraja skupaj in tudi za domače obiskovalce sta to gorenjska bisera. A zadnja leta tudi z malo grenkim priokusom. V času pred korono je bila ena od novic s teh koncev, da sta destinaciji preobremenjeni, zlasti z dnevnimi obiskovalci. Letos pa so v Bohinju sprejeli tudi nekaj novih omejitev. Kaj o njih pravijo obiskovalci Bohinja in kakšen je bil tam med tednom turistični utrip?
V premierni epizodi gostimo japonologinjo in sociologinjo Vesno Stopar, ki v Genki centru v Ljubljani poučuje japonščino. Za začetek nas zanimajo osnove japonščine, pozdravi in fraze, med drugim se bomo naučili, kako vprašati za najbližje stranišče.
V nedeljo so novinarji projekta Pegasus razkrili, da je med uporabniki telefonskih številk, ki so jih vlade po svetu uvrstile na seznam za prisluškovanje, vsaj 188 novinarjev, pa tudi aktivisti, zagovorniki človekovih pravic, zdravniki, odvetniki, politiki in najmanj deset državnih voditeljev.
Evropska noč raziskovalcev je vseevropski projekt, s katerim želi EU osveščati ljudi o pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in projekt, katerega cilj je predstaviti poklic in življenje znanstvenika. Del naše nacionalne predpriprave na septembrsko noč raziskovalcev je tudi vseslovenski projekt Noč ima svojo moč, ki predvideva obsežen eksperiment, pri katerem lahko sodelujemo vsi, od najmlajših do najstarejših. Tema letošnjega eksperimenta je - kako aktulano - voda: predvsem vode, potoki, reke in jezera, kjer se poleti najraje hladimo. Glavna ideja eksperimenta, o katerem bomo govorili danes, je torej kakovost voda tam, kjer je uradne inštitucije ne preverjajo, vse tiste vodne površine in neuradna kopališča, ki se izmuznejo uradnemu monitoringu kopalnih voda. Kako postati del vseslovenksega eksperimenta pod okriljem Noči raziskovalcev, je preverjal Miha Švalj.
Pri nas živi 30 vrst netopirjev in te živali predstavljajo tretjino naših domorodnih vrst sesalcev, 23 vrst netopirjev pa je zvestih prebivalcev gradov in cerkva. V okviru projekta LIFE, integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji, je nastala tudi publikacija Netopirji v stavbah kulturne dediščine Slovenije. Biolog in strokovnjak za varstvo netopirjev Primož Presetnik iz Centra za kartografijo favne in flore, ki je publikacijo pripravil skupaj s sodelavko Ajo Zamolo, nam je povedal, da so biologi v 20-ih letih pregledali več kot 1710 stavb in netopirje našli v več kot 80-ih odstotkih stavb. Ob tem pa tudi nekaj drugih zanimivosti, povezanih z netopirji, na primer da brez netopirjev v naravi ne bi bilo ne banan ne mangov ne agav za tekilo.
Potapljanje na vdih in podvodni ribolov v zadnjih letih pridobivata na priljubljenosti in zato je pri tem pomembno vedno več pozornosti posvečati varnosti.
Novih podjetniških idej v Sloveniji tudi na področju aplikacij in informacijskih tehnologij ne manjka. Optifarm smart je aplikacija, ki na trgu kratkih prehranskih verig od lanskega aprila naprej povezuje ponudnike izdelkov, ponudnike prevozov in kupce. Uporabniki aplikacije lahko z njeno pomočjo vsakodnevno naročajo sveže izdelke slovenskih proizvajalcev ter s tem pomagajo pri lokalni samopreskrbi. Z ustanoviteljem in direktorjem podjetja Optifarm Gabrom Terseglavom se je pogovarjala Neža Borkovič.
Med številnimi festivali, ki so lani doživeli hudo prilagojeno obliko izvedbe, je tudi KantFest, na katerem vsak konec avgusta na odru v Rušah dajejo priložnost novim domačim kantavtorjem. To leto naj bi festival le potekal v živo, na odru in pred občinstvom, zanj pa samo še do jutri zbirajo prijave. In ker je festival odlična odskočna deska za manj znane avtorje, nanj opozarjamo s Tejo Klobčar, eno od članic žirije, glasbeno urednico na našem Prvem programu, kjer so skupaj z Regionalnim centom Maribor pomemben partner festivala.
V zahtevnih razmerah se odpira ogromno vprašanj o organizaciji takšnega festivala, kot je Exit. Na nekatera odgovarja Sanjin Djukić, član upravnega odbora festivala Exit in direktor za odnose z javnostjo
Koala Voice, slovenska glasbena skupina, ki letos praznuje 10-letnico, je nastopila na glavnem odru festivala Exit.
Glasbeni urednik na radiu Novi Sad pravi, da so Laibach najuspešnejši band s celotnega področja, ne samo v Sloveniji. To so dokazali tudi na glavnem odru festivala Exit.
Na enodnevni izlet smo se odpravili na letošnji 22. festival Sajeta ali, kot mu tam pravijo, kulturno-umetniški laboratorij v naravnem okolju.
Prejšnji vikend je v Hrastniku potek prvi festival delavskega filma, ki je poleg filmskih vsebin postregel tudi z zanimivim spremljevalnim programom. Novinarja Gorazd Rečnik in Maja Ava Žiberna sta se udeležila okrogle mize z naslovom Borbeni sindikalizem, kjer so med drugim govorili o tem, kdaj naj sindikat poseže po najbolj skrajnih sredstvih sindikalnega boja pa tudi o notranjih in zunanjih izzivih sindikalizma.
Emil, Wolf, Vali, Megi, Sita in Tai. Šest tivolskih kužkov. Kako se borijo s pasjo vročino in kdaj najbolj razjezijo svoje lastnike?
Neveljaven email naslov