Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idilično mesto Motovun že 21 let gosti filmski festival, ki ga obiščejo tudi največji filmski velikani
Skoraj vsak, ki ga vprašaš, kakšen se mu zdi festival, ti bo povedal, da je poseben in drugačen od drugih. Da ima dušo in naredi poseben vtis nate. S tem se strinja tudi hrvaški kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki poudarja, da je kljub vsej tej fami festival res edinstven.
“To je festival brez rdečih preprog, brez zvezd, brez varnostnikov. Festival, na katerem lahko pomembne ljudi iz sveta filma najdeš v kavarni in z njim spiješ pijačo. Lahko se ti zgodi, da se zabavaš na raverski zabavi, potem pa se čez pet minut pogovarjaš s Terryjem Jonesom iz Monthy Phytona. To je Motovun. Ta sproščenost.“
Velike zvezde med množico mladih niso manjkale niti letos. Po nagrado z imenom 50 let sta prišla legendi filma na tem območju – Mustafa Nadarević in Rade Šerbedžija. Posebno nagrado maverick pa je prejel švedski režiser Ruben Östlund, med drugim dobitnik canske zlate palme. “Na velikih festivalih, kot je canski, se vse vrti samo okoli prodajanja svojega filma. Na takšnih manjših pa se filme izključno gleda in socializira. Seveda so mi zato manjši veliko ljubši, saj sem tudi manj živčen.”
Na festivalu je mogoče videti tudi številne umetniške inštalacije. Letos je bil v središču pozornosti svetleči kvadrat. Inštalacija iz istoimenskega filma Rubena Östlunda. Kvadrat primerja s prehodom za pešce, kjer smo z nekaj črtami na cesti dosegli družbeni dogovor, da je to območje, na katerem morajo vozniki paziti na pešce. Tako bi lahko naredili tudi s kvadratom, ko bi nekje na javnem prostoru označili prostor, kjer bi ljudje skrbeli drug za drugega.
“Ljudi je treba na te vrednote ves čas opozarjati. Zato ne verjamem, da bi lahko dosegli utopijo, da bi nekoč kvadrat lahko postal ves svet, in tam tudi ostali. Zato ker nas ta neenakost, da ne znamo ravnati drug z drugim, ves čas preganja. Neprestano se moramo boriti za kulturo, da bi dobro skrbeli drug za drugega. Zato kvadrat nikakor ne sme biti političen. Ne desni ne levi. Oboji namreč uporabljajo argument, da ko bodo oni zmagali, bomo dosegli utopijo, to pa seveda ni res. Zato je ohranitev boja za prijaznost drug do drugega – ključna.”
Idilično mesto Motovun že 21 let gosti filmski festival, ki ga obiščejo tudi največji filmski velikani
Skoraj vsak, ki ga vprašaš, kakšen se mu zdi festival, ti bo povedal, da je poseben in drugačen od drugih. Da ima dušo in naredi poseben vtis nate. S tem se strinja tudi hrvaški kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki poudarja, da je kljub vsej tej fami festival res edinstven.
“To je festival brez rdečih preprog, brez zvezd, brez varnostnikov. Festival, na katerem lahko pomembne ljudi iz sveta filma najdeš v kavarni in z njim spiješ pijačo. Lahko se ti zgodi, da se zabavaš na raverski zabavi, potem pa se čez pet minut pogovarjaš s Terryjem Jonesom iz Monthy Phytona. To je Motovun. Ta sproščenost.“
Velike zvezde med množico mladih niso manjkale niti letos. Po nagrado z imenom 50 let sta prišla legendi filma na tem območju – Mustafa Nadarević in Rade Šerbedžija. Posebno nagrado maverick pa je prejel švedski režiser Ruben Östlund, med drugim dobitnik canske zlate palme. “Na velikih festivalih, kot je canski, se vse vrti samo okoli prodajanja svojega filma. Na takšnih manjših pa se filme izključno gleda in socializira. Seveda so mi zato manjši veliko ljubši, saj sem tudi manj živčen.”
Na festivalu je mogoče videti tudi številne umetniške inštalacije. Letos je bil v središču pozornosti svetleči kvadrat. Inštalacija iz istoimenskega filma Rubena Östlunda. Kvadrat primerja s prehodom za pešce, kjer smo z nekaj črtami na cesti dosegli družbeni dogovor, da je to območje, na katerem morajo vozniki paziti na pešce. Tako bi lahko naredili tudi s kvadratom, ko bi nekje na javnem prostoru označili prostor, kjer bi ljudje skrbeli drug za drugega.
“Ljudi je treba na te vrednote ves čas opozarjati. Zato ne verjamem, da bi lahko dosegli utopijo, da bi nekoč kvadrat lahko postal ves svet, in tam tudi ostali. Zato ker nas ta neenakost, da ne znamo ravnati drug z drugim, ves čas preganja. Neprestano se moramo boriti za kulturo, da bi dobro skrbeli drug za drugega. Zato kvadrat nikakor ne sme biti političen. Ne desni ne levi. Oboji namreč uporabljajo argument, da ko bodo oni zmagali, bomo dosegli utopijo, to pa seveda ni res. Zato je ohranitev boja za prijaznost drug do drugega – ključna.”
S slovenskim reprezentantom in igralcem Miami Heat se je pogovarjal Franci Pavšer.
ob Dylan je končno sprejel Nobelovo nagrado za književnost. To ni spomin na prvi april, ameriški roker, ki je bil za Nobelovega nagrajaneca razglašen oktobra lani, je svojo diplomo in medaljo, potem ko se uradne podelitve ni udeležil, sprejel na zasebni slovenosti v Stockholmu v družbi dvanajstih članov akademije.
Aleksander Iskra je živi detektor za laži. Kako prepozna tihotapca in lažnivca, kaj bi storil z Martinom Krpanom danes in zakaj je zagovornik resnice v pogovoru na Valu 202!
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija je tudi letos pred kulturnim praznikom predstavilo stanje na področju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, predvsem ob dejstvu, da Ministrstvo za kulturo pripravlja nov kulturni model. Ob tej priložnosti se je Nataša štefe pogovarjala z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjem Galerije Kapelica ter tudi članom upravnega odbora Društva asociacija.
Martin Rees, kozmolog in astrofizik, ki kot lord sedi tudi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je bil več let tudi predsednik britanske Kraljeve družbe. Pogosto je premikal meje tega, kaj sodi v znanost. Po prepričanju je ateist, vendar s precej spoštovanja do religije, zaradi česar si je zaslužil kar nekaj očitkov. Zakaj verjame v obstoj multiverzuma, zakaj se boji znanstvenega napredka in kam v našem vesolju bi najraje potoval?
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Toda, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Za post-praznično vzdušje hranimo še reportažo kolegice Maje Ratej iz cernovskih hodnikov. Torej, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
V petkovem jutranjem žuru v slovo letu 2016 so Miha, Tadej, Mitja in Andrej s poslušalci izbrali alternativno ime meseca decembra, tistega, ki je najbolj odstopal od sicer prevladujočih praks v prazničnem času. To je Silvan Brglez, kovinar z Vranskega, ki je na Facebooku dokazal, da se tudi z nižjo plačo da preživeti praznike v slogu srednjega razreda. Za vsega 99 evrov si je okrog hiše napeljal 179 metrov novoletih lučk, obdaril vse sorodnike, v hladilnik pa zložil nadstandardno količino tatarskega, francoske, kokakole in majoneze. Za nameček je na kuponku uplenil še razvajanje za dva v Atomskih toplicah. Pravi, da je trik v pravi kombinatoriki Alibabe, kuponov, kartic in skrbnega spremljanja akcij.
Petek. Zadnji v letu 2016. Na Valu 202 so igrali Mi2, govorili pa štirje voditelji: Miha, Tadej, Mitja in Andrej.
Dan začne z belo kavo in branjem poezije, medtem ko ostali družinski člani še trdno spijo. Helena Rismondo je umetnica z motorno žago.
Plastični odpadki so eden od največjih okoljskih izzivov prihodnosti, njihov vpliv pa lahko vidimo in čutimo že zdaj. Smo tretja generacija od izuma plastike, pa zdaj skoraj ni več kvadratnega kilometra morja, po katerem ne bi plavali plastični delci ali izdelki. In čeprav si najbrž življenja brez plastike res ne moremo predstavljati, bo to precej težje, tudi če bo te vse več. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Končna postaja: morje?, ki osvetljuje problematiko plastičnih odpadkov, ki končajo v morju. Pripravil jo je Muzej za oblikovanje Zürich, partnerji razstave pa so plastične odpadke nabrali med čistilnimi akcijami na Havajih, v Severnem morju in Baltskem morju.
Pri desetih letih je v glasbeni šoli začutil toplino klavirskih tipk, sledile so osnove igranja kitare in usodna D’n’B zabava, kjer se je Luka Per prvič srečal z omenjenim elektronskim podžanrom.
10. december je mednarodni dan človekovih pravic, in dan, ko se končuje 16-dnevna evropska kampanja proti nasilju nad ženskami. Prihodnje leto bo Evropska komisija namenila osveščanju proti nasilju nad ženskami. Nasilje, ki se v Evropi še vedno vse preveč tolerira. Evropski inštitut za enakost med spoloma je ob tej priložnosti pripravil nekaj podatkov o tem, koliko nas takšno nasilje stane, ker morda nas bo prej zaskrbelo ob stroških kot ob dejstvu, da vsaka tretja ženska v Evropi doživi eno od oblik spolnega in drugega nasilja v svojem življenju. Sicer pa v naslednjih minutah na Valu 202 najprej nekaj besed o raziskavi Revščina in spol, ki jo je konec novembra v Bratislavi predstavil prav ta Evropski inštitut za enakost med spoloma.
Neveljaven email naslov