Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma.
Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
V Veliki Britaniji ljudje ubogljivo čakajo v vrstah, na Danskem pa se jim celo smilite, če prehitevate, saj vedo, da tega ne bi počeli, če ne bi bilo nujno
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma.
Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes.
Ker ni imel denarja za preživetje, je na spletu objavil oglas, da bi proti plačilu stal v vrsti za novi iphone. Nekdo ga je najel – ta gospod se je potem sicer odločil, da bo kupil telefon prek spleta, a mu je za vložen trud vseeno plačal 100 dolarjev. Spodbudil ga je, naj Robert proda svoj prostor v vrsti – prodal je tri prostore in na koncu dneva v žep pospravil 325 dolarjev.
Tako je iz te vrste zraslo podjetje, ki ga Robert vodi kar iz domače dnevne sobe v New Yorku. Pretežno se ukvarja s čakanjem v vrstah za v prestižne restavracije, za nakup vstopnic za predstave, koncerte. Medtem ko si vi ogledujete newyorške znamenitosti, Robert za vas čaka v vrsti za nakup vstopnic na predstavo.
Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje.
“Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Na cesti, v trgovini, v zabaviščnem parku … nikjer ni nekega pravila, kako primerno čakati v vrsti, ni nekih zagotovil, koliko časa točno bomo čakali za neki izdelek. Preprosto pravilo je, da če se želite izogniti vrstam, čim več stvari nakupujte prek spleta, ne prehranjujte se v času kosila, ko greste na pot, pojdite tiste dni in ob takšnih urah, ko je na cesti najmanj prometa. Če pa se trgovini ali poti ne morete izogniti, preračunajte vse možnosti, kdaj bo najmanj gneče. Kot to počne Richard Larson.
“Če govorim o hrani – za kosilo si že prej izberem, kaj bom jedel. To je v večini primerov juha. Pri nas je tako, da vsi čakajo v vrstah za sveže sendviče, v času kosila lahko čakate od 10 do 15 minut, jaz pa za vse skupaj porabim 60 sekund. Poleg tega pa … Rad jem juhe.”
Robert Samuel iz podjetja Same Ole Dude Lines pa včasih za čakanje v vrsti najame kar svoje ljudi. Sicer pa … s profesionalnimi čakalci v vrsti ali brez, včasih je treba samo vdihniti in se zavedati, da se na noben cilj ne pride brez žrtvovanja. In če je ultimativno žrtvovanje to, da nekaj deset minut čakamo za prihod na želeno destinacijo ali nakup dolgo pričakovane vstopnice za koncert, potem je to dobra nagrada na koncu vrste.
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma.
Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
V Veliki Britaniji ljudje ubogljivo čakajo v vrstah, na Danskem pa se jim celo smilite, če prehitevate, saj vedo, da tega ne bi počeli, če ne bi bilo nujno
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma.
Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes.
Ker ni imel denarja za preživetje, je na spletu objavil oglas, da bi proti plačilu stal v vrsti za novi iphone. Nekdo ga je najel – ta gospod se je potem sicer odločil, da bo kupil telefon prek spleta, a mu je za vložen trud vseeno plačal 100 dolarjev. Spodbudil ga je, naj Robert proda svoj prostor v vrsti – prodal je tri prostore in na koncu dneva v žep pospravil 325 dolarjev.
Tako je iz te vrste zraslo podjetje, ki ga Robert vodi kar iz domače dnevne sobe v New Yorku. Pretežno se ukvarja s čakanjem v vrstah za v prestižne restavracije, za nakup vstopnic za predstave, koncerte. Medtem ko si vi ogledujete newyorške znamenitosti, Robert za vas čaka v vrsti za nakup vstopnic na predstavo.
Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje.
“Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Na cesti, v trgovini, v zabaviščnem parku … nikjer ni nekega pravila, kako primerno čakati v vrsti, ni nekih zagotovil, koliko časa točno bomo čakali za neki izdelek. Preprosto pravilo je, da če se želite izogniti vrstam, čim več stvari nakupujte prek spleta, ne prehranjujte se v času kosila, ko greste na pot, pojdite tiste dni in ob takšnih urah, ko je na cesti najmanj prometa. Če pa se trgovini ali poti ne morete izogniti, preračunajte vse možnosti, kdaj bo najmanj gneče. Kot to počne Richard Larson.
“Če govorim o hrani – za kosilo si že prej izberem, kaj bom jedel. To je v večini primerov juha. Pri nas je tako, da vsi čakajo v vrstah za sveže sendviče, v času kosila lahko čakate od 10 do 15 minut, jaz pa za vse skupaj porabim 60 sekund. Poleg tega pa … Rad jem juhe.”
Robert Samuel iz podjetja Same Ole Dude Lines pa včasih za čakanje v vrsti najame kar svoje ljudi. Sicer pa … s profesionalnimi čakalci v vrsti ali brez, včasih je treba samo vdihniti in se zavedati, da se na noben cilj ne pride brez žrtvovanja. In če je ultimativno žrtvovanje to, da nekaj deset minut čakamo za prihod na želeno destinacijo ali nakup dolgo pričakovane vstopnice za koncert, potem je to dobra nagrada na koncu vrste.
Jutri se s podelitvijo nagrad vesna končuje 24. festival slovenskega filma Portorož. V posebnem programu dokumentarnih filmov je bil predstavljen film Brexit scenaristke in režiserke Nine Kojime, nekdanje novinarke Vala 202 in dolgoletne televizijske poročevalke iz Londona.
Danes je svetovni dan hrane, ki tokrat poteka pod geslom Naša dejanja so naša prihodnost - Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje. V luči aktualnih podražitev slovenska kmetijsko-živilska podjetja opozarjajo, da bo to vplivalo tudi na izbiro hrane. Je pa na izbiro deloma že vplivala tudi epidemija, kažejo raziskave.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
Štirje podjetniki iz Mozirja so razvili blagovno znamko Printee in si zadali ambiciozno vizijo, da bi »printee« postal sopomenka za kakovostno razvito fotografijo po vsem svetu. Njihov cilj je poenostaviti pot fotografijam s telefona v fotoknjige, koledarje ali zbirke. Konkurenca na tem področju je izjemno velika, sami pa stavijo na kakovost, sodelovanje z majhnimi, lokalnimi foto studii in hitro dostavo, v idealnem primeru celo v istem dnevu. Anja Hlača Ferjančič in sovoditelj - soustanovitelj Hooray Studios – Mic Melanšek sta se pogovarjala z Rokom Matjažem. Med drugim o tem, kako jim je korona prekrižala načrte in kako pomemben je slovenski podporni ekosistem.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o težavah z odvisnostjo od družabnih omrežij pogovarjali s članicama Društva študentov psihologije Slovenije
Minuli konec tedna so parke, lokale, ulice, pa tudi domove prebivalcev v BS 7 (soseski Ruski car) zavzeli člani namiznega gledališča kulturno-umetniškega društva Ljud. Namizno gledališče je oblika participatornega gledališča, pri kateri igralci in gledalci sedijo za isto mizo. Projekt Namizno gledališče v soseski je del večletnega mednarodnega projekta AMBASADI, ki poteka od leta 2019, sklenil pa se bo leta 2025.
V Planici so od nekdaj premikali meje letenja, čeprav letenja na smučeh. V novem Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo IJS so zagnali človeško centrifugo, ki bo prispevala k zmanjšanju vplivov breztežnosti na fiziološke funkcije astronavtov na vesoljskih postajah.
Policijski odgovor na včerajšnje proteste je marsikoga pustil brez besed. Vendar dogajanja ne smemo pustiti brez poskusa postavitve v kontekst in refleksije. Gorazd Rečnik se je pogovarjal s kriminologom, ostrim kritikom represije doktorjem Draganom Petrovcem.
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in Igu poteka velika mednarodna vaja SIQUAKE2020, ki so jo kot olimpijske igre zaradi epidemije prestavili za eno leto. Namen vaje je preveriti pripravljenost države in njenih služb na močnejši potres v osrednji Sloveniji. Do četrtka se bo okoli 500 različnih reševalcev urilo in krepilo znanje na 12 deloviščih. Kako pripravljeni smo na hujši potres in njegove posledice, je na enem izmed delovišč v ljubljanskih Stožicah preverjal tudi Aleš Smrekar.
Reportaža z včerajšnjega dogajanja na ljubljanskih ulicah.
V podjetniški oddaji UP predstavljamo tiste, ki si upajo in so iz svojega hobija razvili posel. Prva gostja druge sezone bo Neža Mlakar, soustanoviteljica blagovne znamke La Popsi. Razložila bo, koliko veselja in skrbi lahko prinesejo zamrznjeni deserti, zakaj se je vrnila iz Las Vegasa in kako zahteven je avstrijski trg.
Zadnja igra Antona Pavloviča Čehova bo nocoj doživel premiero na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega
V Slovenijo je prišel soavtor otroške stripovske serije o Škatli.
Da je epidemija močno spremenila mnoge gospodarske in poslovne tokove je neizpodbitno dejstvo. V četrtem valu epidemije naj sicer ne bi bilo zapiranja gospodarstva, je pa zato strožje izpolnjevanje pogojev PCT. Podjetja, manjša in velika, so se ves čas epidemije prisiljena prilagajati. Pri tem se spoprijemajo z notranjimi in zunanjimi izzivi. Cepljenje, večkrat nepredvidljivi vladni odloki, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih, zamude pri dobavah materialov in surovin, potrebe po vlaganjih – vse to so izzivi, o katerih so pred kratkim ob robu Mednarodnega Obrtnega Sejma v Celju govorili tudi nekateri izkušeni podjetniki.
Pred tednom dni je dosegla tretje mesto na Severnoameriškem prvenstvu žensk v spartan raceu, ki bi ga sicer prevedli kot oviratlon. Prej se je mesec dni mudila v Evropi in med drugim v enajstih urah osvojila najnižjo in najvišjo točko Slovenije. Magistrica fizike je v pogovoru povedala tudi to, zakaj je akademsko kariero na znameniti univerzi Stanford zamenjala za športno.
Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič je danes podal svojo odstopno izjavo. Ob tem je opozoril, da pri teptanju novinarske avtonomije ne more sodelovati. Slovenska tiskovna agencija že 273 dni opravlja javno službo brez plačila zanjo s strani Vlade RS. Tako imenovana pogajanja o financiranju pa so zašla v slepo ulico. Kako vse to doživljajo zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji? Z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj, se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Tini Žalec, ki je med prvimi javno opozorila na smrt v družini po cepljenju, se zdi pomembno, da se začne govoriti tudi o tem.
Naslednje leto se bo na Ženevskem jezeru odvil Zlati pokal v jadranju, tekmovanje nacionalnih posadk po vzoru nogometnega svetovnega prvenstva. Pred odhodom na testno regato v švicarskem Grandsonu se je v Portorožu predstavila slovenska posadka.
Neveljaven email naslov