Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma. Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”

V Veliki Britaniji ljudje ubogljivo čakajo v vrstah, na Danskem pa se jim celo smilite, če prehitevate, saj vedo, da tega ne bi počeli, če ne bi bilo nujno

Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma.

Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes.

Ker ni imel denarja za preživetje, je na spletu objavil oglas, da bi proti plačilu stal v vrsti za novi iphone. Nekdo ga je najel – ta gospod se je potem sicer odločil, da bo kupil telefon prek spleta, a mu je za vložen trud vseeno plačal 100 dolarjev. Spodbudil ga je, naj Robert proda svoj prostor v vrsti – prodal je tri prostore in na koncu dneva v žep pospravil 325 dolarjev. 

Tako je iz te vrste zraslo podjetje, ki ga Robert vodi kar iz domače dnevne sobe v New Yorku. Pretežno se ukvarja s čakanjem v vrstah za v prestižne restavracije, za nakup vstopnic za predstave, koncerte. Medtem ko si vi ogledujete newyorške znamenitosti, Robert za vas čaka v vrsti za nakup vstopnic na predstavo.

Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje.

“Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”

Na cesti, v trgovini, v zabaviščnem parku … nikjer ni nekega pravila, kako primerno čakati v vrsti, ni nekih zagotovil, koliko časa točno bomo čakali za neki izdelek. Preprosto pravilo je, da če se želite izogniti vrstam, čim več stvari nakupujte prek spleta, ne prehranjujte se v času kosila, ko greste na pot, pojdite tiste dni in ob takšnih urah, ko je na cesti najmanj prometa. Če pa se trgovini ali poti ne morete izogniti, preračunajte vse možnosti, kdaj bo najmanj gneče. Kot to počne Richard Larson.

“Če govorim o hrani – za kosilo si že prej izberem, kaj bom jedel. To je v večini primerov juha. Pri nas je tako, da vsi čakajo v vrstah za sveže sendviče, v času kosila lahko čakate od 10 do 15 minut, jaz pa za vse skupaj porabim  60 sekund. Poleg tega pa … Rad jem juhe.”

Robert Samuel iz podjetja Same Ole Dude Lines pa včasih za čakanje v vrsti najame kar svoje ljudi. Sicer pa … s profesionalnimi čakalci v vrsti ali brez, včasih je treba samo vdihniti in se zavedati, da se na noben cilj ne pride brez žrtvovanja. In če je ultimativno žrtvovanje to, da nekaj deset minut čakamo za prihod na želeno destinacijo ali nakup dolgo pričakovane vstopnice za koncert, potem je to dobra nagrada na koncu vrste.