Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


29.08.2020

Slovenska Jakobova romarska pot

Znamenita španska romarska pot Camino je ena od treh najpomembnejših romarskih poti za katoliške vernike na svetu, poleg romanja v Jeruzalem in Rim. A veliko nas ne ve, da se v Santiago de Compostela na severu zahodu Španije že 1000 let stekajo romarske poti z vseh koncev Evrope. Ena teh je tudi slovenka romarska pot Svetega Jakoba, ki sta jo pred natanko 20 leti obudila in na novo zasnovala zakonca Rigler iz Ljubljane. Pravi razcvet doživlja to poletje, ko mnogi romarji zaradi pandemije niso mogli v Španijo in so se podali po bolj razgibanem slovenskem kaminu.


28.08.2020

Šport in politika nista bila nikdar zares ločena

Dr. Simon Ličen je profesor na Washintonski univerzi kjer predava o vplivu družbe na šport. Poklicali smo ga po protestih športnikov, ki so v zadnjih dneh predramili javnost zaradi družbenega razslojevanja v ZDA in zaradi odnosov v družbi. Liga NBA naj bi se po začasni prekinitvi nadaljevala ta konec tedna, a poziv ostaja in športnike v ZDA je moč zelo glasno slišati.


27.08.2020

Ko bom velik, bom programer

Inštitut 4.0 je že tretjič zapored organiziral Poletni robo kamp, namenjen osnovnošolcem in osnovnošolkam, ki se navdušujejo nad robotiko.


27.08.2020

250 let od rojstva velikana filozofije Hegla

Na današnji dan mineva natanko 250 let od rojstva nemškega filozofa Georga Friedricha Wilhelma Hegla, ki velja za enega od najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije. Več o njegovi politični filozofiji, zgodovini filozofije, ki jo je zastavil, vplivu Hegla na tokove slovenske filozofske misli v pogovoru s filozofom dr. Gregorjem Modrom.


27.08.2020

Zakaj je Nova Zelandija tako uspešno zajezila epidemijo koronavirusa?

Pogovor z Julijo Sardelič, ki kot predavateljica politologije in mednarodnih odnosov živi in dela na Novi Zelandiji, o tem, kako se je ta otoška država soočila in uspešno zajezila epidemijo covida-19. Več tudi o tem, zakaj so bili državljani pripravljeni sprejeti razmeroma precej ostre ukrepe, zakaj država ob tem ni zdrsnila v gospodarski kolaps in zakaj je kljub hudim ukrepom priljubljenost novozelandske vlade v tem času še narasla.


26.08.2020

Poletje na madžarskem morju

Kakšna je podoba Blatnega jezera sredi nenavadne poletne turistične sezone, kdo so gostje, kakšne so cene, kako je s slovenskimi gosti?


26.08.2020

Hip hop korenine ameriškega vzhoda

Glasbena zgodba o hiphopovski sceni vzhodne obale Združenih držav Amerike. O zgodnjih začetkih, ki so jih zaznamovali sveta trojica didžejev, MC-ji in prve zasedbe. Med njimi ne bi mogli spregledati skupine Beastie Boys ter Ricka Rubina, ki je vzhodno sceno približal celotnemu spektru ameriške družbe. "Beastie Boys uletijo kot eni mladi pankerji. Za njih je bil ključen Rick Rubin, ki je poštekal, da se da aparat izražanja hip hopa plasirati tudi belemu srednjemu razredu oziroma celemu spektru ameriške družbe." - Borja Močnik Kako pa je s primerjavami Vzhoda in Zahoda? Ali lahko rečemo, da je imel zahod Dr. Dreja in Snoopa, vzhod pa Tupaca in Biggija? "Vse primerjave se mi zdijo neprimerne. Recimo da Tupac spada bolj na zahod, če pogledamo, kdo ga je produciral. Primerjava Biggieja in Tupaca pa je bila bolj ko ne medijsko napihnjena." - Borja Močnik


25.08.2020

Med Belorusi vlada previdni optimizem

Sergei Chernooki je star 46 let. Živi v Minsku, glavnem mestu Belorusije. Kot računalniški raziskovalni inženir je zaposlen v podjetju, ki sodeluje predvsem s tujim trgom. Študiral je telekomunikacije na Univerzi v Minsku. Ko je bil star 20 let, je Aleksander Lukašenko prišel na oblast. Pred 26 leti.


22.08.2020

Poletna šola strojništva v Ljubljani

Na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani je ta teden potekala Poletna šola strojništva, že sedma zapovrstjo, ki je to pot privabila 82 udeležencev, od šestega razreda osnovne šole do zadnjih letnikov srednje. Poletna šola, ki je letos zaradi koronavirusa potekala nekoliko drugače kot v preteklosti, je postregla z devetimi različnimi delavnicami, od energetike, mehatronike, konstruiranja, hidravlike in letalstva.


22.08.2020

Mladi avtorji v slovensko literaturo prinašajo spremembe

Povprečna starost, pri kateri pisatelji v Sloveniji izdajo svoj prvenec, je trenutno 25 let, še pred desetletjem pa večina pisateljev pri nas svojih del ni začela izdajati pred dopolnjenim 30. letom starosti. Uredniki založb opozarjajo, da mladi preveč hitijo z izdajanjem knjig, priporočajo jim, naj se izpopolnjujejo in objavljajo v revijah, se udeležujejo natečajev ter literarnih večerov. Na tak način jih bodo lahko odkrili tudi založniki, ki so pozorni na kakovostna literarna dela tudi neuveljavljenih ustvarjalcev. A neuveljavljenost v literarni sferi ne igra pomembnejše vloge, če je delo kakovostno in če besedilo preveva energija. Kako priti do svojega prvenca in se uveljaviti na trgu kot nepoznano ime, tudi če vmes poseže epidemija?


22.08.2020

To poletje zelo veliko posredovanj gorskih reševalcev

V zadnjih nekaj dneh so gorski reševalci zabeležili že približno 20 intervencij. Lepo sončno vreme v gore privablja veliko število ljudi, marsikdo pa izkorišča zadnje dni pred začetkom novega šolskega leta. Padci, zdrsi, poškodbe, epileptični napadi, pa tudi dehidriranost, so običajni vzroki za klic na pomoč. Poklicali smo predsednika komisije za letalsko reševanje pri Gorski reševalni zvezi Tonija Smoleja.


22.08.2020

Svetovne temperature v vzponu, Arktika kmalu brez ledu

Julij 2020 je po svetu za skoraj stopinjo Celzija presegel dolgoletno globalno temperaturno povprečje, najbolj skrb vzbujajoče so bile rekordne temperature v Sibiriji, kjer so se posamezne regije segrele tudi do pet stopinj nad siceršnjim povprečjem. V zadnjih desetletjih je Arktika izgubila skoraj polovico ledenih površin, tudi debelina ledu je zdesetkana. O razmerah na zemeljskem severu in tem, kaj pomenijo novi vsakoletni temperaturni odkloni, je Maja Ratej poklicala podnebna znanstvenika dr. Michaela Manna, avtorja krivulje t.i. hokejske palice, in dr. Zacka Labea, ki javnost redno in slikovito obvešča o vremenskem dogajanju nad severnim polom.


21.08.2020

Nevzdržna situacija za delavce v glasbeni industriji

Prejšnji teden je v več evropskih mestih potekal protest delavcev v glasbeni industriji. Pod ključnikom #WeMakeEvents so se zbrali tudi v Veliki Britaniji, kjer se je protest odvil v več mestih, kulturna prizorišča pa so se na dneve shodov obarvala rdeče. Opozarjali so predvsem na več kot milijon delavcev v glasbeni industriji, ki jim je zaradi nove koronavirusne bolezni že več kot 4 mesece delo onemogočeno in zdi se, da dela v običajnem obsegu ne bodo mogli opravljati vsaj do pomladi prihodnje leto. Glasbeno oziroma širše – industrijo srečanj – sestavlja več različnih poklicev, kot se morda sprva zdi – od tistih, ki skrbijo za tehnične vidike, kot so zvok, luči in slika, do tistih, ki na koncertnem odru nikoli ne stojijo, temveč se ukvarjajo z logistiko, načrtovanjem turnej in z založništvom. Hude omejitve za izpeljavo javnih prireditev tako glasbenike in njihove sodelavce rinejo na rob preživetja. Dva od pobudnikov tihega shoda delavcev v glasbeni industriji, ki se je odvil pretekli petek, sta koncertna organizatorja Črt Batagelj in Matej Ahlin.


21.08.2020

Živa dvorišča na Lentu

Na lep sončen dan ni lepšega kot sedeti na mirnem dvorišču. A v Mariboru v poletnih mesecih nekatera, sicer mirna dvorišča, zaživijo in postanejo živa. Ideja o oživljanju dvorišč je zaživela pred desetimi leti in od takrat člani društva za ljudi in prostore Hiša z drugimi sodelujočimi odkrivajo skrite kotičke pozabljenih mariborskih dvorišč, na njih prirejajo dogodke in tako manj znane dele mesta približajo drugim.


20.08.2020

Zlomi na Instagramu so odsev današnje družbe

Srcozlom je beseda, ki opisuje različna čustva, ki jih povzročajo ljubezenske težave, podivjani kapitalizem in neizbežna apokalipsa. Vse stvari, ki nam trenutno grenijo življenje in nas prizadenejo. Srcozlom pa je predvsem Instagram profil, ki kaže, kaj v današnjem času pesti pesi mlade na področju ljubezni. Ker gre za kolektivni projekt uporabnikov in uporabnic, ki so imeli, imajo ali sumijo, da bodo imeli zlomljeno srce, želi ustanoviteljica in administratorka profila ostati anonimna. Kolektivni projekt se je prejšnji teden iz digitalnega sveta preselil še v analognega, v razstavni prostor galerije DobraVaga v Ljubljani. foto: Lana Špiler/DobraVaga


20.08.2020

Izposojevalnice mestnih koles v nemilosti

Kapitalizem in javna blaginja že načelno nerada sobivata. Ena redkih novosti v sistemu javne mobilnosti so izposojevalnice koles, ki so po številnih slovenskih mestih vzniknile kot gobe po dežju. Žal pa so z njimi oživele tudi nove oblike pobalinstva, lumparij in celo kriminala, ki tej javni blaginji ne prizanašajo. Čeprav je škoda v različnih mestih podobna, so načini reševanja te problematike zelo samosvoji. Pobliže si bomo pogledali trboveljski in postojnski primer, povprašali za mnenje dobavitelja koles v več kot ducatu slovenskih mest, na koncu pa bomo o vzgibih in značilnostih storilcev govorili še s kriminalističnim psihologom. Kdo in zakaj tako rad pljuva v svojo lastno skledo?


19.08.2020

Denis Mancevič: Hitrih rešitev v Belorusiji ni pričakovati

Voditelji EU na izrednem vrhu prek video povezave razpravljajo o neevropski Belorusiji. Kandidatka na nedavnih predsedniških volitvah Svetlana Tihanovska jih je že pozvala, naj zavrnejo izide omenjenih volitev, na katerih je že šesti predsedniški mandat dobil Aleksander Lukašenko. Anja Hlača Ferjančič se je o ozadju dogajanja v 10 milijonski Belorusiji, kjer potekajo množični protesti in stavke, pogovarjala z dr. Denisom Mancevičem, ki je politolog, nekdanji diplomat, direktor v družbi Herman & partnerji. Foto: Osebni arhiv


19.08.2020

Hip hop zahodne ameriške obale

Od kod izvira hip hop in kako je scena zahodne ameriške obale postala tako močna, da je definirala zvok ameriškega popa v devetdesetih. Povod za glasbeno zgodbo je Nate Dogg, ki bi danes praznoval 51. rojstni dan. Član rap tria 213, v katerem je deloval tudi Snoop Dogg. Kakšna je bila njegova vloga v hip hop sceni zahodne obale in kako se je ta popularizirala? "Zahodna obala je v začetku 80. let na nek način kopirala vzhod. Se postavljala na noge in iskala identiteto. Potem pa se je iz ekipe World Wreckin` Cru razvil krog, ki je naredil veliko. Med njimi Easy-E, Dr. Dre in tudi Egyptian Lover, še danes priznan didžej. N.W.A. pa so bili prvi res avtohtoni bend s "statementom", ki je povedal več kot vsi zvezdniki vzhodne obale." - Borja Močnik


15.08.2020

Na Nanosu z Valom 202

Valovci so tokrat gostovali na Nanosu, kjer je eden izmed redkih oddajnikov Radiotelevizije Slovenija, kamor stalne tehnične ekipe prihajajo še vsak dan.


15.08.2020

Nanoški ledeniki

Lozice so prva vas v Vipavski dolini ob jugozahodem vznožju Nanosa. Ena od znamenitosti tega kraja je tudi kamnita miza, ob kateri naj bi se menda ob svojem pomikanju skozi Vipavsko dolino odpočil Napoleon. Z domačinoma Antonom Mislejem in Ljubom Medenom pa smo se usedli v senco Ljubove brajde s pogledom na nanoška pobočja in začeli pogovor o tem, kako je bilo na Nanosu nekoč. Sicer pa je Nanos zanimiv tudi za jamarje, in med te sodita tudi Ljubo Meden in Anton Mislej. Prvi ljubiteljsko, Anton pa jame raziskuje od malih nog, ustanovil pa je tudi jamarsko društvo Karantanija.


Stran 30 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov