Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Iz etra v knjigo in spet v eter. Prejšnji teden smo bili na uradni predstavitvi knjige o postherojskem vodenju profesorja Mihe Škerlavaja z ekonomske fakultete, ki je bil tudi naš strokovni sodelavec v oddajah Vodenje s posluhom. Mi smo teorijo prepletli s prakso, svoje izkušnje o vodenju pa sta na dogodku delila Maja Mikek iz podjetja Celtra in Jernej Česen iz Outfit7. Povzema Anja Hlača Ferjančič.
Maruša in Tina o tehnologiji in odbitih trikih, ki nam olajšajo življenje. Tokrat smo govorili o digitalnem detoxu. Bi mu po slovensko rekli digitalni odklop ali digitalno razstrupljanje? Kaj sploh je digitalni detox in zakaj bi se morali včasih vsi za nekaj časa odklopiti od družbenih omrežij, pa tudi novic in drugih informacij? V Odbite trike smo zato povabili Kajo Strniša, ki piše, vloga in bloga o psihologiji in duševnem zdravju ter soustvarja BRST psihologijo. Pripravila je veliko uporabnih nasvetov in odbitih trikov o odklopu od digitalnih tehnologij. Svoje nasvete o digitalnem odklopu so z nami delili tudi mladi in napredni uporabniki (digitalnih) tehnologij.
V prvih nekaj dneh vojne, ko je konec februarja Putinova Rusija napadla sosednjo Ukrajino, smo lahko zapazili osuple obraze prebivalcev Ukrajine, ki do zadnjega niso mogli verjeti, da bo do napada res prišlo. V izjavah je bilo čutiti nejevero, da jih je ravno bratski narod zasul z bombami- podobno pa smo novico o začetku vojne sprejemali tudi številni preostali Evropejci. Dolgoletni diplomat in večkratni veleposlanik dr. Andrej Benedejčič je v tistih dneh dočakal izid svoje knjige z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. V njej na 550-ih straneh obširno popiše ruski odnos do drugih, manjših slovanskih narodov, s tem pa pomaga dodatno razjasniti zgodovinsko podstat, podrobna ozadja in morebitne cilje te ruske agresije.
Tako kot vsi Slovenci tudi invalidi želimo stopiti na vrh gore, pravijo gibalno ovirani in eno redkih priložnosti, da svojo srčno željo uresničijo, za mnoge pomeni akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, ali krajše: GOGO. Gre za akcijo, ki povezuje invalidske in humanitarne organizacije, krepi solidarnost, medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo ter skrb za naravo. Letos bo potekala tretjič, do konca septembra pa se bo zvrstilo 12 pohodov, prvi bo že 14. aprila na Plački stolp, in če se boste udeležili katerega izmed njih, le zagrabite kak 'štrik' invalidskega vozička, prostovoljcev je vedno premalo.
Vojna v Ukrajini prehaja v novo fazo, ruska vojska se je odločila za spremembo strategije. Sile, ki so proti ukrajinski prestolnici prodirale s severa, so preusmerili na vzhodno bojišče. Svet so obkrožili posnetki pobitih civilistov v kijevskem predmestju Buča, ki je bilo do nedavnega pod nadzorom ruskih sil. Z nekdanjim dopisnikom Miho Lamprehtom razmišljamo, zakaj so se Rusi odločili za premestitev sil na vzhod, kaj bi to lahko pomenilo za ukrajinski odpor in kakšne so možnosti za uspeh mirovnih pogajanj.
Ob dnevu slovenske zastave smo se z grafičnim oblikovalcem Tomatom Koširjem pogovarjali o tem, kako zastave komunicirajo z državljani: zakaj lahko slovensko hitro zamenjamo s kakšno drugo in kakšni sta po drugi strani sporočilnost in prepoznavnost ukrajinske zastave.
V Baltskih državah so si enotni, da je njihovo članstvo v severnoatlantskem zavezništvu Nato zagotovilo, ki jih brani pred morebitno vojaško invazijo iz Rusije. Estonija, Latvija in Litva so se, tako kot Slovenija, Natu pridružile leta 2004. V teh državah ob Baltskem morju, kot tudi na Poljskem, je Nato od leta 2017 prisoten v obliki tako imenovane Okrepljene prednje prisotnosti. V Latviji so tudi pripadniki Slovenske vojske. Reportaža iz vojaške baze Adaži, kjer se je v zadnjem času število vojakov povečalo.
Na Kongresnem trgu pred Univerzo v Ljubljani so raziskovalci in raziskovalke, ki so zaskrbljeni zaradi aktualnega dogajanja na področju visokega šolstva in znanosti na Shodu za znanost opozorili na nepremišljeno in politično motivirano ustanavljanje novih javnih raziskovalnih zavodov. Osrednji poudarek shoda slovenskih raziskovalk in raziskovalec je bil, da denar za naložbe v družbo znanja zaradi avtokratskega vodenja ministrstva, pristojnega za znanost, in vlade na sploh, odteka v vprašljive, z ničemer strokovno utemeljene strankarske projekte. Kamen spotike je želja po nerazumno hitrem postopku združitve novomeških zasebnih fakultet in visokošolskega zavoda, kar bi pripeljalo do ustanovitve nove, javne univerze.
Od prejšnjega ponedeljka je mogoče na Upravnih enotah po Sloveniji naročiti nove, biometrične osebne izkaznice. Več kot 20 tisoč vlog zanje so sprejeli prvih nekaj dni prejšnjega tedna in prve izkaznice naj bi začele prihajati na naslove naročnikov v začetku tega tedna. O tem in novih funkcionalnostih elektronske osebne izkaznice, ki omogoča elektronski podpis in elektronsko identifikacijo smo že poročali, ta teden pa se je vse skupaj malce zapletlo. To, da bodo nove osebne izkaznice prišle do naslovnikov z nekaj dnevno zamudo še ni največja težava, kajti vsaj še dva tedna ne bomo mogli uporabljati ne digitalnega podpisa ne elektronske identifikacije, vgrajene na čip nove kartice. Gost pogovora: Peter Grum, generalni direktor Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo
Uroš Ocepek je učitelj, ki na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje poučuje strokovne module s področja računalništva. V okviru projekta "Učitelj sem! Učiteljica sem!" je zmagal na slovenskem izboru za najboljšega učitelja, jeseni pa bo Slovenijo predstavljal na svetovnem izboru za najboljšega učitelja Global Teacher Prize.
Evropa zaskrbljeno pogleduje proti položaju v Ukrajini, še posebno so pozorni v članicah EU, ki neposredno mejijo na Rusijo in so hkrati nekoč bile del Sovjetske zveze. Na pol poti med Varšavo in Sankt Peterburgom leži Daugavpils. Kljub temu, da šteje nekaj več kot 80 tisoč prebivalcev, je drugo največje latvijsko mesto, za prestolnico Rigo, ki je z več kot 600 tisočimi veliko večja. Daugavpils je stičišče dveh pomembnih železniških povezav in sicer med že omenjenima mestoma Varšavo in Sankt Peterburgom ter med Rigo in Minskom. Mimo teče najpomembnejša latvijska reka Daugava, ki se vije od Valdajskega hribovja v Rusiji ter se v Rigi izliva v Baltsko morje. Mesto je obiskal Gašper Andrinek.
Nova osebna izkaznica, ki jo v Sloveniji izdajajo od ponedeljka, je biometrična in elektronska. V primerjavi s staro je veliko več kot le klasičen osebni dokument za izkazovanje identitete in državljanstva ali potovalni dokument v države, ki omogočajo vstop z osebno izkaznico. Ne samo, da je na pogled precej drugačna kot stara, na čipu so zapisani biometrična podoba obraza in dva prstna odtisa, na njem pa so tudi kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in dve sredstvi elektronske identifikacije. Na novi osebni izkaznici je tudi QR-koda za lažje poslovanje, v prihodnosti pa ji bodo dodali tudi druge funkcionalnosti, saj jo bo mogoče uporabiti kot kartico zdravstvenega zavarovanja. O težavah, ki jih imajo prve dni izdajanja in novih funkcionalnostih nove osebne izkaznice več z mag. Alenko Colja, vodjo Sektorja za registracijo prebivalstva in javne listine v Direktoratu za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve, in Petrom Grumom, generalnim direktorjem Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo.
Včeraj so nevladniki opozorili na težavo Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki še vedno čaka na sopodpis pogodbe ministra za okolje Andreja Vizjaka in sofinanciranje komunikacijsko-informacijskega projekta LIFE BEAVER.
Po dobrem mesecu dni vojne v Ukrajini je po podatkih Unicefa razseljenih že 4 milijone otrok – več kot polovica populacije otrok v državi. Ukrajinski otroci so v večini tudi na mejnem prehodu Zahony, kjer ukrajinsko-madžarsko mejo dnevno prestopi vsaj 1000 beguncev, na Madžarsko jih je vsega skupaj zadnjem mesecu prišlo že 400.000 tisoč. Tam sta bila pred dnevi Luka Hvalc in Jan Grilc.
V novi epizodi Odbitih trikov smo iskali zgodbe, povezane z deaktivacijo profilov na družabnih omrežjih. Zanimalo nas je, če ste si že kdaj deaktivirali profil ali ga celo izbrisali. Tini je uspelo, da je v navalu besa deaktivirala svoj Twitter profil. Sicer je pisalo, da se po tridesetih dneh profil izbriče, če pa se vmes vpišeš v profil, ga to ponovno aktivira, s tem pa se ohrani tudi uporabniški račun. Tina je potem pozabila na Twitter, račun so ji izbrisali, ker pa je imela nanj povezanih kar nekaj drugih službenih, je izgubila dostop še do njih. Kako zahtevno je sicer deaktivirati ali izbrisati profil iz omrežij Facebook, Twitter in Instagram? Kaj morate storiti, da pridete do Centra za pomoč uporabnikom, kjer vas nato lepo vodijo do gumba, ki končno omogoči izbris profila? Kaj se zgodi, ko izbrišeš profil?
Po dveh novinarskih konferencah pred pragom RTVja se je včeraj v Slovenskem Mladinskem gledališču, in ne pod domačo streho, kar je povedno, zgodila javna tribuna o razmerah na javni RTV Slovenija, ki sta jo pripravila koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija in Sindikat novinarjev Slovenije. Kot so oziroma smo v zadnjem obdobju večkrat opozorili novinarji in drugi delavci RTV Slovenija, v osrednji medijski hiši v državi vladajo nevzdržne razmere. V obeh organizacijah opozarjajo, da vodstvo ob podpori programskega in nadzornega sveta na hitro in mimo mnenj uredništev kadruje, siromaši program in straši z odpovedmi za izražena mnenja, ki mu ne ustrezajo.
Znanstvena monografija z naslovom Pravica do abortusa v Sloveniji je izšla konec lanskega leta in je – zgodovinsko gledano – nadaljevanje znamenite knjige Abortus – pravica do izbire!?, ki je izšla pred tridesetimi leti. Avtorice Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek, Metka Mencin in Mirjana Nastran Ule so v monografiji pripravile zgoščeno študijo družbenih okoliščin, ki so pogojevale rojstvo in razvoj reproduktivnih pravic v Sloveniji.
Marlies Schild je na slalomskih tekmah svetovnega pokala zmagovala kot po tekočem traku, avstrijsko javnost pa je navduševala tudi kot polovica "zlatega para" Schild-Raich. Marlies in Benjamin Raich sta še vedno navdušena smučarja, svojim trem otrokom skušata prenesti ljubezen do športa in narave. Ob koncu smučarske sezone bo Marlies Raich izpostavila največje zmagovalke in poraženke, govorila pa bo tudi o izzivih vrhunskih športnic.
O turbulentnem dogajanju v naši hiši smo ta teden že večkrat poročali, seveda ne zaradi nas ali posameznih imen, pač pa zaradi demokratičnega pomena, ki ga ima javni zavod RTV Slovenija. Naše stališče je, da tako kot na drugih področjih, profesionalno in objektivno poročamo in analiziramo, kaj se dogaja z upravljalskim delom na RTV-ju, kakšne poteze vlečejo generalni direktor in njegovi sodelavci, kako je z neodvisnostjo novinarstva. V preteklih dneh ste lahko v našem etru slišali tudi o protestih številnih zaposlenih, ki vodstvu očitajo tudi pravno sporne poteze in politično motivirana imenovanja, recimo urednika za nove medije MMC-ja. V Vročem mikrofonu smo gostili tudi akademika dr. Slavka Splichala. Spremljali pa smo tudi 2. redno sejo programskega sveta RTV Slovenija in se po njej, pogovarjali s predsednikom programskega sveta dr. Petrom Gregorčičem.
Mediji nas v 21. stoletju obkrožajo na vsakem koraku in tudi zato se pogosto znajdejo v središču javnih razprav. Tudi v teh dneh, ko poleg burnega dogajanja na javni RTV in v drugih medijih poteka tudi novinarski festival Naprej/Forward. Ta se je začel včeraj, na programu je bila tudi že tradicionalna okrogla miza Medijsko ogledalo, na kateri vedno sodelujejo posamezniki, ki se v medijih pojavljajo pogosto in imajo z novinarji nenehen stik. Namenjena je torej pogledu na delovanje medijev z druge strani. Nekaj poudarkov je s sodelujočimi zbral Jan Grilc.
Neveljaven email naslov