Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Petdeset let od prvega Nasinega poleta z veččlansko posadko v vesolje

11.10.2018

Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku

Dve minuti po enajsti uri dopoldne po floridskem času je iz Kennedyjevega vesoljskega središča v vesolje poletela prva posadka na Nasinem plovilu Apollo. V ekipi je bil tudi Walter Cunningham

Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka v okviru Nasinega legendarnega programa Apollo. Na krovu plovila Apollo 7 so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham.

Walter Cunningham

foto: NASA Johnson

Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja je delil tudi z nami.

*zvočni posnetek je v angleškem jeziku

Intervju v celoti 

Pozdravljeni, g. Walter Cunningham. V veselje mi je, da lahko govorim z vami, mineva namreč petdeset let od prve Nasine vesoljske odprave projekta Apollo s posadko. Sprejemate veliko klicev te dni, imate veliko intervjujev?

Da, kar veliko in sem presenečen zaradi tega. Vem, da je en razlog petdeseta obletnica, drugi razlog pa je seveda dejstvo, da smo danes že zelo stari in da nas mogoče ni več med živimi.

Vi ste bili poleg Walterja Schirre in Donna Eisela še tretji član na krovu Apolla 7. Misija je trajala 11 dni, od 11. do 22. oktobra leta 1968. Bi za začetek opisali to pot do tega zgodovinskega trenutka, te zgodovinske odprave. O čem ste razmišljali, ko ste čakali na vzlet, niste namreč točno vedeli, kaj pričakovati, glede na to, da vam o izkušnji v vesolju ni mogel še nihče pripovedovati?

Lahko rečem, da me res veliko ljudi oziroma skoraj vsakdo, s katerim se pogovarjam, vpraša, ali nas je bilo kaj strah. In vedno znova poudarim, da ne, ni nas bilo strah. Vsi smo bili vojaški piloti, vsi smo bili natrenirani in iskali smo priložnost, da bi bili v zraku. Danes ljudje težko dojamejo, da smo uživali v tem naslednjem koraku raziskovanja vesolja. Osredotočeni smo bili na to, da smo izpopolnili naše veščine in bili pripravljeni na to, če bi šlo kaj narobe. 3 Poznali smo območja, na katerih bi bilo prisotno tveganje, vendar smo si tudi zaupali in verjeli, da lahko speljemo to misijo. V nasprotnem primeru se sploh ne bi odpravili v vesolje. Med vzletom bi lahko razneslo nosilno raketo, vendar nimaš drugega kot zaupati sistemu. Prepričani smo bili, da smo lahko kos vsaki težavi, ki bi se nam pojavila na poti. Vseh enajst dni misije, in to je bila zelo dolga testna misija, bi lahko šlo kaj narobe, ampak trudili smo se, da bi imeli vse pod nadzorom. Naša operacija se je razlikovala od ruske, na Sojuzu se ne moreš premikati, ne moreš početi veliko, vse je avtomatsko, pelje te tja, pelje te nazaj. Mi pa smo upravljali plovilo.

Koliko časa je minilo od priprav do dejanskega vzleta?

Mislim, da nismo niti razmišljali veliko o tem, ali smo telesno pripravljeni, ker smo bili vsi trije vojaški piloti. Sam sem večkrat iz letala pomolil glavo, bil sem na delu v Koreji, ostala dva pa mislim, da sta imela še več letalskih izkušenj kot jaz. Bili smo na krovu Apolla 2, trenirali so nas šest, sedem mesecev, odhod se nam je izmikal, potem se je še Apollo 1 znašel v težavah, tako da so nam odpovedali polet. Na tisti točki smo sodelovali z načrtovalci, pomagali smo pri sistemu, pa tudi dizajnu. Ko so odpovedali našo misijo, smo potem postali rezervna ekipa za Apollo 1. Tri mesece po tem dogovoru je ekipa na Apollu 1 umrla v požaru na poti. Zatem smo izvajali enake teste kot pred nesrečo in kar tako smo postali glavna ekipa na prvi Apollovi misiji v vesolju. Poimenovali so jo sicer Apollo 7, zavedali smo se, da je bilo že nekaj izgub v vesolju, zato je bil naš cilj končati misijo karseda najbolje, ob razmišljanju na našo prihodnost in tudi ugled.

O čem ste razmišljali, ko ste zapustili atmosfero?

V orbito smo prišli 10 minut in 30 sekund po vzletu, nekako smo pluli po vesolju, skozi tistih nekaj oken, ki smo jih imeli, nismo nujno ves čas gledali ven na površje Zemlje. Uživali smo v tem trenutku, res smo bili srečni ljudje, nikomur ni bilo slabo. Potem smo se začeli premikati po plovilu in počeli tisto, za kar smo bili poslani gor. Pa seveda smo uživali v trenutkih, ko smo lahko pogledali tudi skozi okno. Plovilo je nagnjeno za 150 stopinj, okna so po večini molila ven v vesolje. V devetdesetih minutah, ko smo obkrožili Zemljo, smo bili 45 minut v popolni temi, drugih 45 minut pa smo bili na svetlem, srečni smo bili, da smo lahko kdaj pa kdaj videli tudi Zemljo. To je bil čisto drugačen svet, kot ga vidimo danes.

14. oktobra ste prvič poslali fotografije in posnetke Zemlje iz vesolja? Prvič v zgodovini so lahko na Zemlji v živo spremljali pogled iz vesolja?

To se je zgodilo drugi ali tretji dan misije. Imeli smo neko res nenavadno televizijsko kamero, prenos je bil napovedan, posnetke smo lahko poslali le takrat, ko smo imeli komunikacijo z Zemljo in ta je bila takrat seveda zelo omejena. Danes je komunikacija vesolja z Zemljo 100-odstotna, takrat je bila le 5-odstotna. Videe na Zemljo smo poslali samo takrat, ko smo leteli nad Združenimi državami. Uživali smo ob snemanju, to je bil počitek od preostalih nalog in testiranja vsega. Snemali smo šest, sedem dni, potem ko smo se vrnili na Zemljo, so nas poklicali iz Hollywooda in nam dejali, da smo prejeli nagrado. Mislim, da je bil to emmy, dobili smo nagrado emmy. To je bilo sicer manj pomembno od uspešno opravljene misije, ki je bila 101-odstotno uspešna, imeli smo cilje, bili smo zelo osredotočeni, plovilo je bilo v odličnem stanju.

Nasa si je prizadevala za izjemne posnetke iz vesolja, trenirali so vas pri uporabi profesionalnega fotoaparata Hasselblad, ki so ga pozneje uporabljali rutinsko na vsaki misiji. Če se ne motim, pa so vam pri Nasi prepovedali ustvariti posnetke Kitajske?

Da, bil je en predel, za katerega so dejali, da ne smemo ustvariti nikakršne fotografije. To je bila Kitajska. Fotografije smo takrat delali na filmu, ne kot danes, ko imamo elektronske naprave. Sicer pa je bilo to željo preprosto upoštevati, razumeli smo, da gre na nekakšne politične vzgibe, rekli so nam samo, naj ne delamo fotografij o Kitajski. Velikokrat smo šli mimo Kitajske v teh enajstih dneh, ampak moram povedati, da mi Kitajske nikoli ni uspelo videti, saj je bila vedno prekrita z oblaki. Tako da nam sploh ni bilo treba skrbeti zaradi tega.

Kako pa je bilo živeti v vesolju enajst dni, se spominjate kakšnega zabavnega trenutka?

Wally je že bil na Mercuryju in Geminiju, on je bil edini astronavt, ki je bil na Mercuryju, Geminiju in Apollu. Spominjam se, da smo imeli na Apollu dovolj prostora, da smo se vrteli okrog, presenečeni smo bili, da se nihče od nas ni počutil nenavadno, ko smo prišli na območje brez gravitacije. Všeč nam je bilo lebdeti, sicer pa je bilo najtežje, ko smo morali na stranišče. Ne bom vam posredoval preveč podrobnosti, ampak to pač moraš početi, ne moreš se temu izogniti. Ne morem reči, da se navadiš na to, na stranišče sem moral petkrat, šestkrat, tudi zadnjič, ko sem šel, mi je to vzelo eno uro, pa veliko dela je bilo ob tem. Imeli smo razne pripomočke, pa tablete za preprečevanje napihnjenosti. Zaradi požara na Apollu 1 smo imeli s seboj tudi kisikove maske, ob teh trenutkih je ekipa nadela kisikove maske.

Sistem je deloval brezhibno, niste zaznali nobenih težav, ampak vseeno pa naj bi vsa posadka zbolela?

Po pravici vam povem, da nikoli nisem bil prehlajen. Wally Schirra se je res prehladil, ne vemo razloga, zakaj se je njemu to zgodio, nam pa ne. Za vsak slučaj smo vsi vzeli tablete proti prehladu; na prvi dan misije v vesolju je Wally malce pokašljeval, ne vem, ali sploh lahko rečem, da je zbolel, ampak vse do današnjega dne ljudje mislijo, da smo bili prehlajeni. Vse zaradi Wallyja.

Za vas je bil Apollo 7 veličastno vesoljsko plovilo, ki je krožilo okrog Zemlje približno 260 ur. Pristali ste 22. oktobra v Atlantiku, ste si oddahnili, da ste varno pristali na Zemlji, ali ste želeli v vesolju ostati dalj časa?

Ne vem, mislim, da smo bili kar veseli, da smo prišli nazaj, ker smo izpolnili večino naših ciljev. Opravili smo vsa testiranja, v bistvu so nam naložili še dodatne štiri naloge po vzletu, ker nam je šlo tam gor tako zelo dobro. Med misijo smo opazovali tudi telesno vzdržljivost, predvsem zaradi poleta na luno. Ko je napočil čas vrnitve na Zemljo, vzlet in pristanek je opravil Wally, smo preverjali, ali je s padali vse v redu. Minilo je pet, šest sekund, preden so se ti odprli, v tem času nas je bilo malce strah. Poleg tega pa je bilo ob vrnitvi na Zemljo tako zelo oblačno, da sploh nismo videli padala. Malce smo bili živčni, a poznali smo pot spusta, padala so se nato odprla, bili smo na pravi poti.

Ste si po tej misiji želeli še kdaj vrniti se v vesolje?

Vedno sem si želel iti nazaj v vesolje, ampak po tej misiji so me postavili na vodilno mesto Skylaba, ene veje vesoljske pisarne. To je bil projekt, ki je po petih letih od Apolla 7 spet raziskoval vesolje, ampak takrat je bil že nekdo drug na vodilnem mestu, jaz sem postal del rezervne ekipe, zato sem se odločil, da bom zapustil projekt. Mislim, da sem bil pri Nasi sedem ali osem let.

Bili ste del ekipe Skylaba, pa ste tudi sodelovali pri tistem manjšem “uporu”, ko je posadka prekinila povezavo z Naso in si vzela nekaj časa za počitek in občudovanje razgledov, preden so se povezali nazaj z Zemljo?

Aha, ja to je bila tretja Skylabova misija s posadko, jaz sem Naso zapustil najverjetneje šest mesecev pred prvim vzletom Skylaba.

Bili ste eden od pionirjev raziskovanja vesolja, čeprav je od vašega poleta minilo petdeset let, ste verjetno še vedno na tekočem s projekti Nase v vesolju?

Berem seveda najnovejše novice o njih, ampak povedal vam bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo. Koliko mislite, da sem zaslužil na enajstdnevnem poletu na Apollu 7?

Nimam pojma.

660 dolarjev. Ni obstajalo nikakršno posebno plačilo, to je bilo pač moje delo. Ljudje so morda mislili, da smo s tem obogateli. Seveda sem prepričan, da se je moja kariera razvila iz tega, ljudje so me vabili na predavanja. Rad jih šokiram s tem, koliko smo se naučili in koliko smo zaslužili na tej misiji. Jaz sem takrat letel kot civilist, ki dela pri Nasi, Wally in Don sta bila v službi, mislim, da je bil Wally kapitan in on je več zaslužil, ampak ne toliko več.

660 dolarjev ali 570 evrov – če to vsoto pretvorimo v leto 2018, koliko bi bilo to danes?

Zdaj so sicer povišali plače, ko sem jaz začel delati, je bil zaslužek astronavta 13 tisoč dolarjev na leto, zdaj mislim, da je ta 70 tisoč. Zdaj bi za misijo morda zaslužil 3.000 dolarjev.

Sicer pa se zdaj Nasa ogreva za vnovičen pristanek na luni, pa tudi celo na Marsu. Postavila naj bi lunarni obvod, postavila naj bi orbitalno postajo pri luni, od tam pa naj bi pot nadaljevali proti Marsu. Nekateri špekulirajo, da je to le za ustvarjanje dela za SLS in Orion, na Mars bi lahko prišli tudi brez postanka v bližini lune. Kako vi to razumete?

Vem, kaj se dogaja. Raziskovanje Marsa je zadnja leta zelo uspešno, tako da to je zelo dobro. To je novo področje, včasih je bilo nekaj novega, ko smo pristali na luni, naslednji cilj je pristanek na enem od planetov, ampak vsi so toliko oddaljeni od Zemlje, da na obzorju ne vidim bližnjega pristanka na Marsu. Ko boste vi še živi, bomo še nadaljevali raziskovanje Marsa, ampak nisem prepričan, da bodo tam pristali ljudje. Ko se pogovarjamo o tem, nihče ne omenja nikakršnih težav na poti, sevanje, in druge stvari. Ne razvijamo nobenega plovila, ki bi ljudi obvarovalo pred nevarnostmi, ki bi zmogel pot do tja. Pa tudi ne vem, kaj si želijo doseči, ko bomo enkrat prišli na Mars. Verjamem pa, da bomo zgradili objekt na luni, na katerem bomo lahko razvijali orodja, ki so ključna, če želimo pot nadaljevati proti Marsu. To je zelo dolga pot tja in nazaj, ljudje morajo ostati čili in živi. Imeti bi morali na zalogi dovolj hrane, ki bi zadostovala za dve leti. Ste gledali film Martian? Meni je bil ta film všeč, ampak skoraj nič ni bilo realno. Mi imamo tudi Američana zdaj, ki govori o tem, da se bomo preselili na Mars. Elon Musk pravi, da lahko preživimo tam, da je treba ljudi z Zemlje preseliti tja. Ne bo se zgodilo.

Kdaj lahko sploh pričakujemo, da bi prišli tja?

Če govorimo o tem, da bi bila ta izvedba res uspešna, bo to čez 30, 40 let. Če pa govorimo le o spektaklu, pa bi se to lahko zgodilo čez 20, 30 let. Ampak tu se pojavi težava, raziskovalci govorijo o pristajanju na Marsu in posledično vzletanju z njega – to zahteva veliko stvari, ki jih mi nimamo. Samo let okrog Marsa se lahko zgodi čez 20, 25 let, če se bo vložilo v to dovolj sredstev. To bo zelo drag projekt.

Kakšno pa je vaše mnenje o načrtu Združenih držav, da bi Mednarodno vesoljsko postajo uporabljali v komercialne namene, torej bi astronavti, ki se javljajo iz vesolja, imeli na oblekah našitke različnih podjetij. Če pa se to ne bo zgodilo, naj bi ZDA celo razmišljale o deorbitiranju postaje leta 2025.

Presenečen bom, če ne bodo deorbitirali postaje. Tu je treba biti zelo previden, postajo morajo preusmeriti, da pade nekje v morje. Če tega ne bodo storili, obstaja nevarnost, da bo vstopila na Zemljo in nekje bi lahko povzročila veliko škode. Postaja je namreč zelo velika in tehta skoraj 450 ton. Ko smo prvič šli tja, je tehtala le dobrih pet ton in pol. Moje osebno mnenje pa je, da bi morali razmišljati o razvoju podobnega plovila, kot je bilo tisto, s katerim smo leteli na 135 misij. To je bilo najboljše plovilo, ki ga je kadar koli razvil človek, rad bi videl ta razvoj, a to je zelo drago.

Rusija, Kitajska in Združene države so že od nekdaj velike rivalke na področju raziskovanja vesolja. Rusi so sicer poslali prvega človeka v vesolje, Jurij Gagarin je tam letel 108 minut, Američani pa ste prvi postavili človeka na luno, prva človeška odprava z vami na krovu je raziskovala vesolje. Zdaj večino raziskav opravljajo Rusi, kakšen je fokus Združenih držav?

Prava motivacija v mojih časih je bila, da bi premagali Ruse. Ko smo končali program Gemini, smo dokazali nekaj pomembnih stvari, denimo zmožnost dela na območju brez gravitacije, pa manever, kjer se dve vesoljski plovili znajdeta v isti orbiti in v veliki bližini. Ob koncu programa Gemini tam nekje leta 1963, 1964 smo že prehiteli Ruse. In do danes smo še vedno pred Rusi, kar zadeva tehnologijo in sposobnosti. Sicer pa smo zdaj odvisni od njihovega dela, saj že šest, sedem let nismo izstrelili plovila iz Združenih držav s posadko na krovu. Zato za polete plačujemo Rusom. Oni imajo že vrsto let isto plovilo, ki se zdi zelo zanesljivo, tam so trije ljudje, ki se ne morejo veliko premikati, gre tako za avtomatiziran izstrel in avtomatizirano vrnitev. Ko bomo spet dejavni, bomo bolj osredotočeni na človeške zmogljivosti. Treba je razviti plovilo, ki pristane in tudi vzleti, na njem ne sme biti preveč hrane in drugih stvari, saj mora biti čim lažje. Kar nekaj let bo še preteklo, ko bomo ljudje spet pristali na luni – in to bo mišljeno kot nekakšna vaja, demonstracija in razvoj opreme, preden kadar koli gremo na Mars.

Gospod Walter Cunningham – hvala za prispevek k raziskovanju vesolja in deljenju te izkušnje, še zadnje vprašanje imam. Kaj je najlepši spomin raziskovanja vesolja v tistih zlatih časih?

Kar sem spoznal, je, da je do danes, 50 let po tem vzletu, Apollo 7 še vedno najdaljši, najambicioznejši, najuspešnejši testni polet v primerjavi z vsemi drugimi. To je kar v redu.


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Petdeset let od prvega Nasinega poleta z veččlansko posadko v vesolje

11.10.2018

Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku

Dve minuti po enajsti uri dopoldne po floridskem času je iz Kennedyjevega vesoljskega središča v vesolje poletela prva posadka na Nasinem plovilu Apollo. V ekipi je bil tudi Walter Cunningham

Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka v okviru Nasinega legendarnega programa Apollo. Na krovu plovila Apollo 7 so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham.

Walter Cunningham

foto: NASA Johnson

Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja je delil tudi z nami.

*zvočni posnetek je v angleškem jeziku

Intervju v celoti 

Pozdravljeni, g. Walter Cunningham. V veselje mi je, da lahko govorim z vami, mineva namreč petdeset let od prve Nasine vesoljske odprave projekta Apollo s posadko. Sprejemate veliko klicev te dni, imate veliko intervjujev?

Da, kar veliko in sem presenečen zaradi tega. Vem, da je en razlog petdeseta obletnica, drugi razlog pa je seveda dejstvo, da smo danes že zelo stari in da nas mogoče ni več med živimi.

Vi ste bili poleg Walterja Schirre in Donna Eisela še tretji član na krovu Apolla 7. Misija je trajala 11 dni, od 11. do 22. oktobra leta 1968. Bi za začetek opisali to pot do tega zgodovinskega trenutka, te zgodovinske odprave. O čem ste razmišljali, ko ste čakali na vzlet, niste namreč točno vedeli, kaj pričakovati, glede na to, da vam o izkušnji v vesolju ni mogel še nihče pripovedovati?

Lahko rečem, da me res veliko ljudi oziroma skoraj vsakdo, s katerim se pogovarjam, vpraša, ali nas je bilo kaj strah. In vedno znova poudarim, da ne, ni nas bilo strah. Vsi smo bili vojaški piloti, vsi smo bili natrenirani in iskali smo priložnost, da bi bili v zraku. Danes ljudje težko dojamejo, da smo uživali v tem naslednjem koraku raziskovanja vesolja. Osredotočeni smo bili na to, da smo izpopolnili naše veščine in bili pripravljeni na to, če bi šlo kaj narobe. 3 Poznali smo območja, na katerih bi bilo prisotno tveganje, vendar smo si tudi zaupali in verjeli, da lahko speljemo to misijo. V nasprotnem primeru se sploh ne bi odpravili v vesolje. Med vzletom bi lahko razneslo nosilno raketo, vendar nimaš drugega kot zaupati sistemu. Prepričani smo bili, da smo lahko kos vsaki težavi, ki bi se nam pojavila na poti. Vseh enajst dni misije, in to je bila zelo dolga testna misija, bi lahko šlo kaj narobe, ampak trudili smo se, da bi imeli vse pod nadzorom. Naša operacija se je razlikovala od ruske, na Sojuzu se ne moreš premikati, ne moreš početi veliko, vse je avtomatsko, pelje te tja, pelje te nazaj. Mi pa smo upravljali plovilo.

Koliko časa je minilo od priprav do dejanskega vzleta?

Mislim, da nismo niti razmišljali veliko o tem, ali smo telesno pripravljeni, ker smo bili vsi trije vojaški piloti. Sam sem večkrat iz letala pomolil glavo, bil sem na delu v Koreji, ostala dva pa mislim, da sta imela še več letalskih izkušenj kot jaz. Bili smo na krovu Apolla 2, trenirali so nas šest, sedem mesecev, odhod se nam je izmikal, potem se je še Apollo 1 znašel v težavah, tako da so nam odpovedali polet. Na tisti točki smo sodelovali z načrtovalci, pomagali smo pri sistemu, pa tudi dizajnu. Ko so odpovedali našo misijo, smo potem postali rezervna ekipa za Apollo 1. Tri mesece po tem dogovoru je ekipa na Apollu 1 umrla v požaru na poti. Zatem smo izvajali enake teste kot pred nesrečo in kar tako smo postali glavna ekipa na prvi Apollovi misiji v vesolju. Poimenovali so jo sicer Apollo 7, zavedali smo se, da je bilo že nekaj izgub v vesolju, zato je bil naš cilj končati misijo karseda najbolje, ob razmišljanju na našo prihodnost in tudi ugled.

O čem ste razmišljali, ko ste zapustili atmosfero?

V orbito smo prišli 10 minut in 30 sekund po vzletu, nekako smo pluli po vesolju, skozi tistih nekaj oken, ki smo jih imeli, nismo nujno ves čas gledali ven na površje Zemlje. Uživali smo v tem trenutku, res smo bili srečni ljudje, nikomur ni bilo slabo. Potem smo se začeli premikati po plovilu in počeli tisto, za kar smo bili poslani gor. Pa seveda smo uživali v trenutkih, ko smo lahko pogledali tudi skozi okno. Plovilo je nagnjeno za 150 stopinj, okna so po večini molila ven v vesolje. V devetdesetih minutah, ko smo obkrožili Zemljo, smo bili 45 minut v popolni temi, drugih 45 minut pa smo bili na svetlem, srečni smo bili, da smo lahko kdaj pa kdaj videli tudi Zemljo. To je bil čisto drugačen svet, kot ga vidimo danes.

14. oktobra ste prvič poslali fotografije in posnetke Zemlje iz vesolja? Prvič v zgodovini so lahko na Zemlji v živo spremljali pogled iz vesolja?

To se je zgodilo drugi ali tretji dan misije. Imeli smo neko res nenavadno televizijsko kamero, prenos je bil napovedan, posnetke smo lahko poslali le takrat, ko smo imeli komunikacijo z Zemljo in ta je bila takrat seveda zelo omejena. Danes je komunikacija vesolja z Zemljo 100-odstotna, takrat je bila le 5-odstotna. Videe na Zemljo smo poslali samo takrat, ko smo leteli nad Združenimi državami. Uživali smo ob snemanju, to je bil počitek od preostalih nalog in testiranja vsega. Snemali smo šest, sedem dni, potem ko smo se vrnili na Zemljo, so nas poklicali iz Hollywooda in nam dejali, da smo prejeli nagrado. Mislim, da je bil to emmy, dobili smo nagrado emmy. To je bilo sicer manj pomembno od uspešno opravljene misije, ki je bila 101-odstotno uspešna, imeli smo cilje, bili smo zelo osredotočeni, plovilo je bilo v odličnem stanju.

Nasa si je prizadevala za izjemne posnetke iz vesolja, trenirali so vas pri uporabi profesionalnega fotoaparata Hasselblad, ki so ga pozneje uporabljali rutinsko na vsaki misiji. Če se ne motim, pa so vam pri Nasi prepovedali ustvariti posnetke Kitajske?

Da, bil je en predel, za katerega so dejali, da ne smemo ustvariti nikakršne fotografije. To je bila Kitajska. Fotografije smo takrat delali na filmu, ne kot danes, ko imamo elektronske naprave. Sicer pa je bilo to željo preprosto upoštevati, razumeli smo, da gre na nekakšne politične vzgibe, rekli so nam samo, naj ne delamo fotografij o Kitajski. Velikokrat smo šli mimo Kitajske v teh enajstih dneh, ampak moram povedati, da mi Kitajske nikoli ni uspelo videti, saj je bila vedno prekrita z oblaki. Tako da nam sploh ni bilo treba skrbeti zaradi tega.

Kako pa je bilo živeti v vesolju enajst dni, se spominjate kakšnega zabavnega trenutka?

Wally je že bil na Mercuryju in Geminiju, on je bil edini astronavt, ki je bil na Mercuryju, Geminiju in Apollu. Spominjam se, da smo imeli na Apollu dovolj prostora, da smo se vrteli okrog, presenečeni smo bili, da se nihče od nas ni počutil nenavadno, ko smo prišli na območje brez gravitacije. Všeč nam je bilo lebdeti, sicer pa je bilo najtežje, ko smo morali na stranišče. Ne bom vam posredoval preveč podrobnosti, ampak to pač moraš početi, ne moreš se temu izogniti. Ne morem reči, da se navadiš na to, na stranišče sem moral petkrat, šestkrat, tudi zadnjič, ko sem šel, mi je to vzelo eno uro, pa veliko dela je bilo ob tem. Imeli smo razne pripomočke, pa tablete za preprečevanje napihnjenosti. Zaradi požara na Apollu 1 smo imeli s seboj tudi kisikove maske, ob teh trenutkih je ekipa nadela kisikove maske.

Sistem je deloval brezhibno, niste zaznali nobenih težav, ampak vseeno pa naj bi vsa posadka zbolela?

Po pravici vam povem, da nikoli nisem bil prehlajen. Wally Schirra se je res prehladil, ne vemo razloga, zakaj se je njemu to zgodio, nam pa ne. Za vsak slučaj smo vsi vzeli tablete proti prehladu; na prvi dan misije v vesolju je Wally malce pokašljeval, ne vem, ali sploh lahko rečem, da je zbolel, ampak vse do današnjega dne ljudje mislijo, da smo bili prehlajeni. Vse zaradi Wallyja.

Za vas je bil Apollo 7 veličastno vesoljsko plovilo, ki je krožilo okrog Zemlje približno 260 ur. Pristali ste 22. oktobra v Atlantiku, ste si oddahnili, da ste varno pristali na Zemlji, ali ste želeli v vesolju ostati dalj časa?

Ne vem, mislim, da smo bili kar veseli, da smo prišli nazaj, ker smo izpolnili večino naših ciljev. Opravili smo vsa testiranja, v bistvu so nam naložili še dodatne štiri naloge po vzletu, ker nam je šlo tam gor tako zelo dobro. Med misijo smo opazovali tudi telesno vzdržljivost, predvsem zaradi poleta na luno. Ko je napočil čas vrnitve na Zemljo, vzlet in pristanek je opravil Wally, smo preverjali, ali je s padali vse v redu. Minilo je pet, šest sekund, preden so se ti odprli, v tem času nas je bilo malce strah. Poleg tega pa je bilo ob vrnitvi na Zemljo tako zelo oblačno, da sploh nismo videli padala. Malce smo bili živčni, a poznali smo pot spusta, padala so se nato odprla, bili smo na pravi poti.

Ste si po tej misiji želeli še kdaj vrniti se v vesolje?

Vedno sem si želel iti nazaj v vesolje, ampak po tej misiji so me postavili na vodilno mesto Skylaba, ene veje vesoljske pisarne. To je bil projekt, ki je po petih letih od Apolla 7 spet raziskoval vesolje, ampak takrat je bil že nekdo drug na vodilnem mestu, jaz sem postal del rezervne ekipe, zato sem se odločil, da bom zapustil projekt. Mislim, da sem bil pri Nasi sedem ali osem let.

Bili ste del ekipe Skylaba, pa ste tudi sodelovali pri tistem manjšem “uporu”, ko je posadka prekinila povezavo z Naso in si vzela nekaj časa za počitek in občudovanje razgledov, preden so se povezali nazaj z Zemljo?

Aha, ja to je bila tretja Skylabova misija s posadko, jaz sem Naso zapustil najverjetneje šest mesecev pred prvim vzletom Skylaba.

Bili ste eden od pionirjev raziskovanja vesolja, čeprav je od vašega poleta minilo petdeset let, ste verjetno še vedno na tekočem s projekti Nase v vesolju?

Berem seveda najnovejše novice o njih, ampak povedal vam bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo. Koliko mislite, da sem zaslužil na enajstdnevnem poletu na Apollu 7?

Nimam pojma.

660 dolarjev. Ni obstajalo nikakršno posebno plačilo, to je bilo pač moje delo. Ljudje so morda mislili, da smo s tem obogateli. Seveda sem prepričan, da se je moja kariera razvila iz tega, ljudje so me vabili na predavanja. Rad jih šokiram s tem, koliko smo se naučili in koliko smo zaslužili na tej misiji. Jaz sem takrat letel kot civilist, ki dela pri Nasi, Wally in Don sta bila v službi, mislim, da je bil Wally kapitan in on je več zaslužil, ampak ne toliko več.

660 dolarjev ali 570 evrov – če to vsoto pretvorimo v leto 2018, koliko bi bilo to danes?

Zdaj so sicer povišali plače, ko sem jaz začel delati, je bil zaslužek astronavta 13 tisoč dolarjev na leto, zdaj mislim, da je ta 70 tisoč. Zdaj bi za misijo morda zaslužil 3.000 dolarjev.

Sicer pa se zdaj Nasa ogreva za vnovičen pristanek na luni, pa tudi celo na Marsu. Postavila naj bi lunarni obvod, postavila naj bi orbitalno postajo pri luni, od tam pa naj bi pot nadaljevali proti Marsu. Nekateri špekulirajo, da je to le za ustvarjanje dela za SLS in Orion, na Mars bi lahko prišli tudi brez postanka v bližini lune. Kako vi to razumete?

Vem, kaj se dogaja. Raziskovanje Marsa je zadnja leta zelo uspešno, tako da to je zelo dobro. To je novo področje, včasih je bilo nekaj novega, ko smo pristali na luni, naslednji cilj je pristanek na enem od planetov, ampak vsi so toliko oddaljeni od Zemlje, da na obzorju ne vidim bližnjega pristanka na Marsu. Ko boste vi še živi, bomo še nadaljevali raziskovanje Marsa, ampak nisem prepričan, da bodo tam pristali ljudje. Ko se pogovarjamo o tem, nihče ne omenja nikakršnih težav na poti, sevanje, in druge stvari. Ne razvijamo nobenega plovila, ki bi ljudi obvarovalo pred nevarnostmi, ki bi zmogel pot do tja. Pa tudi ne vem, kaj si želijo doseči, ko bomo enkrat prišli na Mars. Verjamem pa, da bomo zgradili objekt na luni, na katerem bomo lahko razvijali orodja, ki so ključna, če želimo pot nadaljevati proti Marsu. To je zelo dolga pot tja in nazaj, ljudje morajo ostati čili in živi. Imeti bi morali na zalogi dovolj hrane, ki bi zadostovala za dve leti. Ste gledali film Martian? Meni je bil ta film všeč, ampak skoraj nič ni bilo realno. Mi imamo tudi Američana zdaj, ki govori o tem, da se bomo preselili na Mars. Elon Musk pravi, da lahko preživimo tam, da je treba ljudi z Zemlje preseliti tja. Ne bo se zgodilo.

Kdaj lahko sploh pričakujemo, da bi prišli tja?

Če govorimo o tem, da bi bila ta izvedba res uspešna, bo to čez 30, 40 let. Če pa govorimo le o spektaklu, pa bi se to lahko zgodilo čez 20, 30 let. Ampak tu se pojavi težava, raziskovalci govorijo o pristajanju na Marsu in posledično vzletanju z njega – to zahteva veliko stvari, ki jih mi nimamo. Samo let okrog Marsa se lahko zgodi čez 20, 25 let, če se bo vložilo v to dovolj sredstev. To bo zelo drag projekt.

Kakšno pa je vaše mnenje o načrtu Združenih držav, da bi Mednarodno vesoljsko postajo uporabljali v komercialne namene, torej bi astronavti, ki se javljajo iz vesolja, imeli na oblekah našitke različnih podjetij. Če pa se to ne bo zgodilo, naj bi ZDA celo razmišljale o deorbitiranju postaje leta 2025.

Presenečen bom, če ne bodo deorbitirali postaje. Tu je treba biti zelo previden, postajo morajo preusmeriti, da pade nekje v morje. Če tega ne bodo storili, obstaja nevarnost, da bo vstopila na Zemljo in nekje bi lahko povzročila veliko škode. Postaja je namreč zelo velika in tehta skoraj 450 ton. Ko smo prvič šli tja, je tehtala le dobrih pet ton in pol. Moje osebno mnenje pa je, da bi morali razmišljati o razvoju podobnega plovila, kot je bilo tisto, s katerim smo leteli na 135 misij. To je bilo najboljše plovilo, ki ga je kadar koli razvil človek, rad bi videl ta razvoj, a to je zelo drago.

Rusija, Kitajska in Združene države so že od nekdaj velike rivalke na področju raziskovanja vesolja. Rusi so sicer poslali prvega človeka v vesolje, Jurij Gagarin je tam letel 108 minut, Američani pa ste prvi postavili človeka na luno, prva človeška odprava z vami na krovu je raziskovala vesolje. Zdaj večino raziskav opravljajo Rusi, kakšen je fokus Združenih držav?

Prava motivacija v mojih časih je bila, da bi premagali Ruse. Ko smo končali program Gemini, smo dokazali nekaj pomembnih stvari, denimo zmožnost dela na območju brez gravitacije, pa manever, kjer se dve vesoljski plovili znajdeta v isti orbiti in v veliki bližini. Ob koncu programa Gemini tam nekje leta 1963, 1964 smo že prehiteli Ruse. In do danes smo še vedno pred Rusi, kar zadeva tehnologijo in sposobnosti. Sicer pa smo zdaj odvisni od njihovega dela, saj že šest, sedem let nismo izstrelili plovila iz Združenih držav s posadko na krovu. Zato za polete plačujemo Rusom. Oni imajo že vrsto let isto plovilo, ki se zdi zelo zanesljivo, tam so trije ljudje, ki se ne morejo veliko premikati, gre tako za avtomatiziran izstrel in avtomatizirano vrnitev. Ko bomo spet dejavni, bomo bolj osredotočeni na človeške zmogljivosti. Treba je razviti plovilo, ki pristane in tudi vzleti, na njem ne sme biti preveč hrane in drugih stvari, saj mora biti čim lažje. Kar nekaj let bo še preteklo, ko bomo ljudje spet pristali na luni – in to bo mišljeno kot nekakšna vaja, demonstracija in razvoj opreme, preden kadar koli gremo na Mars.

Gospod Walter Cunningham – hvala za prispevek k raziskovanju vesolja in deljenju te izkušnje, še zadnje vprašanje imam. Kaj je najlepši spomin raziskovanja vesolja v tistih zlatih časih?

Kar sem spoznal, je, da je do danes, 50 let po tem vzletu, Apollo 7 še vedno najdaljši, najambicioznejši, najuspešnejši testni polet v primerjavi z vsemi drugimi. To je kar v redu.


26.09.2018

Uspešne zgodbe z evropskimi sredstvi: projekt Zavoda Bob

Nadaljujemo serijo uspešnih zgodb z evropskimi sredstvi. Tokrat predstavljamo projekt Zavoda Bob, nevladne organizacije za mlade, ki je s Projektnim učenjem mlajših odraslih dopolnil svoje poslanstvo. Zavod je tudi mladinski center, kjer se mladi neformalno izobražujejo in kjer spodbujajo aktivno udeležbo mladih v družbenem dogajanju že od vsega začetka. Več o projektu je Borisu Žgajnarju povedala soustanoviteljica Zavoda Metka Bahlen Okoli.


23.09.2018

Risoroman Prepovedani sad

Reportaža govori o ženskem spolnem organu, a nikar ne sklepajte prehitrih zaključkov. Debata ni vulgarna, ampak smo se mitov in resnic o ženskem spolnem organu lotili na biološki, zgodovinski in tudi filozofski način. Namreč, veliko je zmotnih prepričanj o tem, kaj je ženski spolni organ – na primer zakaj vagina ni enako vulva. Govor je tudi o tem, zakaj so v preteklosti – nekje pa tudi še danes – dojemali menstruacijo kot nekaj gnusnega, zakaj je bil ženski orgazem sopomenka za čarovništvo in zakaj so se v preteklosti z ženskim spolnim organom ukvarjali predvsem moški. Več o tem v pogovoru z Mito Gustinčič Pahor, ki je iz švedščine prevedla knjigo pisateljice Liv Stromquist Prepovedani sad.


22.09.2018

Petnjastletnica ‘šprica’ šolo zaradi podnebnih sprememb

Švedska dijakinja Greta Thunberg je ob začetku novega šolskega leta namesto v šolo, zakorakala pred švedski parlament in tam že skoraj mesec dni protestira in opozarja na problem podnebnih sprememb. Na Švedskem, kjer so letos zabeležili rekordno vroče poletje od začetka beleženja pred 262 leti, tem spremembam ne dajejo večjega pomena, pravi, čeprav so sprejeli najbolj ambiciozen zakon, s katerim naj bi do leta 2045 postali brezogljična družba. Greta pravi, da je to prepozno, da se nič ne zgodi brez boja in da lahko že en sam človek povzroči spremembo v družbi. Najprej je začela pri svoji družini, slavna operna pevka in njena mama Malena Ernman se je odpovedala mednarodni karieri, saj bi morala na drugi konec sveta leteti, letalska industrija pa zelo onesnažuje okolje, zdaj pa o svojem boju ozavešča ves svet.


22.09.2018

Skozi oči begunca

Verjetno je ob informiranju eden od najbolj smiselnih načinov boja proti nestrpnosti in sovražnosti, ali zgolj strahu in nelagodnosti zaradi pomanjkanja izkušenj in pravih informacij, zaradi katerih ljudje iščejo zavetje v Evropi, kultura. Na Dunaju je prejšnji teden potekala že 50. ponovitev izkustveno interaktivne predstave Skozi oči begunca. Predstava ponuja realističen, nazoren in doživljajsko intenziven poskus vživljanja v trpljenje beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti.


20.09.2018

Ig Nobelove nagrade za smešna, zabavna, celo absurdna znanstvena odkritja

Na Univerzi Harvard v Združenih državah Amerike so pred dnevi podelili letošnje Ig Nobelove nagrade, ki jih – prav tako kot Nobelove – podeljujejo v več znanstvenih disciplinah, morda zraven tudi dodajo kakšno. Nagrade podeljujejo za nova odkritja v znanosti, le da so podeljevalci toliko bolj pozorni na smešna, zabavna, celo absurdna odkritja, ki te najprej nasmejejo, v naslednjem hipu pa ti dajo misliti. Nekaj tovrstnih odkritij iz preteklosti: matematika izginjanja pene pri pivu, ki ga nalijemo v kozarec, raziskava značajskih posebnosti skal, do tega, kako se določene vrste psov orientirajo po Mlečni cesti, do iznajdbe budilke, ki ti potuje po prostoru, ko zvoni, da je učinek bujenja še boljši …


19.09.2018

Uspešne zgodbe z evropskimi sredstvi - Škocjanske jame

Prva v seriji je Park Škocjanske jame, ki obsega celoten sistem Škocjanskih jam, s pokrajino neposredno nad jamami in vasmi Matavun, Škocjan in Betanja. Čeprav je še do nedavnega park sodil med demografsko in gospodarsko ogrožena območja, so se intenzivno vključevali v različne mednarodne povezave in danes predstavljajo pomembno vlogo pri sooblikovanju kakovostnega ekonomskega razvoja.


15.09.2018

V boj s plastičnim otokom, velikim za 80 Slovenij

Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.


15.09.2018

Ključ do nakupovanja živil brez embalaže je v organiziranosti

Kako zjutraj kupiti živila in se pri tem izogniti embalaži, vrečkam za sadje, vrečkam za zelenjavo, vrečkam za vrečke? Kako nakupovati tako, da ne smetiš? Če želimo proizvesti malo ali celo blizu nič odpadkov, moramo biti predvsem organizirani, je pri sebi ugotovila Sabina Čarman, ki je spremenila življenjski slog. V klasični trgovini z živili kupuje le občasno, ko v svojo vrečko, narejeno iz zavese, položi sadje in zelenjavo, v posodo, ki jo prinese s seboj, salamo in sir. Ne more pa kupiti jogurtov ali masla. Foto: GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva


14.09.2018

Prvi posredovalci so predvsem v odročnih krajih prvi na kraju nesreč

Prvi posredovalci, pri nas so to prostovoljni gasilci, ki pridobijo posebno licenco za t.i. prve posredovalce, postajajo vse pomembnejši člen pri reševanju oseb s srčnim zastojem ali drugimi življenjsko ogrožajočimi stanji. Prostovoljcev, ki so pogosto prvi pri takem človeku, je vse več, zdaj pa bodo svoje izkušnje prvič izmenjali na srečanju v Kranju.


08.09.2018

Svetovni dan pismenosti

Definicija o tem, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila. Ni dovolj, da besedilo znamo prebrati, treba ga je tudi razumeti. O funkcionalni in drugih vidikih pismenosti razmišlja Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.


08.09.2018

Svetovni dan pismenosti

8. september je svetovni dan pismenosti, ki ga po vsem svetu obeležujemo že dobrega pol stoletja. Definicija, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila, sploh v zadnjih desetletjih. O funkcionalni ter ostalih vidikih pismenosti pri nas in v svetu pa zdaj več Miha Švalj v pogovoru z raziskovalko Marjeto Doupona s Pedagoškega inštituta, ki je najprej razložila, kako so pismenost pojmovali nekoč in kako jo pojmujemo danes.


08.09.2018

Progo Ljubljana–Trst leta 1857 odprl cesar, 2018 pa podobno pompozno evropska komisarka

Menjale so se države, spreminjale meje, jezik je postal bolj sodoben, železnica in slovesnosti ob odprtju pa so na spremembe bolj odporni. Foto: @slozeleznice


07.09.2018

Tretje veslanje za zaščito živih rek

Gibanje Balkan River Defence, katerega glavni protagonist je biolog in nekdanji olimpijec, veslač Rok Rozman, danes začenja že tretje veslanje po balkanskih rekah. Akcija je usmerjena v zaščito še zadnjih "živih" rek v Evropi. Pred začetkom se je Rok javil iz Albanije.


07.09.2018

Aljažev stolp v dolini

Oglašanje iz Mojstrane


07.09.2018

Na videz nepomembne besede z izredno manipulativno močjo

Z dr. Andrejo Žele o členkih: parazitih, ki se obešajo na polnopomenske besede in lahko podtalno manipulirajo s sporočilom.


05.09.2018

MRFY: premiera skladbe Umru zate

“Ne pozabi da nismo tu zato, da bi ljubili samo sebe,” pojejo MRFY. Vokalist Gregor Strasbergar pravi, da se plata posluša kot vse do zdaj. “Redkim bo vse všeč na prvo poslušanje, še meni ni! A če si bo posameznik vzel čas, bo našel v pesmih nekaj svojega. Glasba je iskrena, na pladenj dajemo golo resnico. Več se od nas ne more zahtevati, še sami od sebe ne moremo.“ V glasbenem jutru z Andrejem premiera nove skladbe in namigi o dolgometražnem prvencu Story.


01.09.2018

Naš radio ima dva rojstna dneva

Radio Slovenija, ki  letos praznuje 90 let, ima dva rojstna dneva: 1. septembra in 28. oktobra. Prvi september je bolj družinski praznik, 28. oktober pa protokolarni.


01.09.2018

Vsak starš hoče “naj otroka”

Tatjana Brenčič Okorn je vzgojiteljica, ki že 40 let opazuje in vzgaja otroke. Pravi, da so ti enaki kot pred desetletji, le dojemanje otroka nekoč in danes se je spremenilo. Vzgojiteljica razlaga o socialnih razlikah, besedišču novodobnih otrok in odraščanju v digitalni dobi. Poudarja, da preveč zapletamo. Vsak otrok rabi sprejemanje, ljubezen in varnost, pri vzgoji pa poštenje. “Ne bo ti zameril, če ga boš opozoril, da je nekaj naredil narobe. Ti bo pa zameril, če mu boš rekel, da je neumen ali žleht. Opozoriti moraš na dejanje, ne pa mu lepiti etikete.“


31.08.2018

Poletni namig: Liljana Klemenčič

Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo. Pred dnevi smo ji postavili izziv, da izlušči nekaj kakovostnih knjig za poletno branje.


31.08.2018

Kdo še kadi v avtu?

Čeprav se nam zdi, da je kajenje v avtu, sploh ob prisotnosti mladoletnikov, le oddaljen spomin na neke druge čase, pa ni tako


Stran 66 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov