Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Američanka na spletu odkrije slovenskega glasbenika, ki jo popolnoma prevzame. Piše mu pismo in tako se začne čudovito prijateljstvo. To je zgodba Ruth Dupré in Vlada Kreslina, ki jo je Teksašanka Ruth, sicer pisateljica, z obilico humorja prelila na strani knjige Vlado Kreslin, Slovenija in Jaz.
Tokrat gremo v oddaji Moje ulice na parket in v našo plesno zgodovino. Mojstra Jenka najbrž pozna vsak, ki se je ali se še tako ali drugače ukvarja s plesom. Na podlagi mojstrove zamisli, da se plesa lahko nauči vsak, ne le izbrana elita v mestnih središčih, je bila leta 1954 ustanovljena Plesna zveza Slovenije. No, o spominih na ples in na mojstra Jenka nam bo pripovedoval njegov učenec in tudi nekdanji predsednik plesne zveze Mihael Verbič.
Tokrat gremo v oddaji Moje ulice na parket in v našo plesno zgodovino. Mojstra Jenka najbrž pozna vsak, ki se je ali se še tako ali drugače ukvarja s plesom. Na podlagi mojstrove zamisli, da se plesa lahko nauči vsak, ne le izbrana elita v mestnih središčih, je bila leta 1954 ustanovljena Plesna zveza Slovenije. No, o spominih na ples in na mojstra Jenka nam bo pripovedoval njegov učenec in tudi nekdanji predsednik plesne zveze Mihael Verbič.
Ivanka Berčan se je po letih življenja v redovniški skupnosti odločila za novo pot in od takrat se predano ukvarja z mladimi, ki jih vzgaja ulica ali pa so zapadli v odvisnost.
Tokrat nam bo svoje spomine predstavila Marta Brüfach, ki pravi, da tudi spomini, če jih ne neguješ, zbledijo. Marta je rojena leta 1916 in je mladost preživela na Bregu v Ljubljani. Ta je bila precej drugačna, kot jo doživljajo mladi danes. Tudi zaradi časov, kakršni so bili med obema vojnama.
Če se odpravimo v ljubljansko staro mestno jedro do Gornjega trga, prečimo tudi Mestnega in Starega. Precej opustele, vsaj v primerjavi s tem, kakšno je bilo na njih življenje nekoč, danes raziskujejo predvsem turisti. A ti najbrž ne vedo, da so bili nekoč v Tranči, kot so imenovali stavbo, zapori in da se je tam nekoč sprehajala Lili Novy. Pesnice se spomni Vlasta Fras, ki je slaba tri desetletja živela na Mestnem trgu številka 13, ob tem pa še mnogo drugih stvari, ki jih danes ni več.
Predstavljamo koncertno dogajanje in Les Marquesis
Tekom koncertne turneje se je v Vidmu ustavila trenutno ena izmed najpopularnejših britanskih pop skupin, Bastille. Klavdija Kopina jih je za RTVSLO povabila pred mikrofon, kjer so med drugim povedali, zakaj je trikotnik bolj kul kot črka A.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo tretji album japonskega kvarteta Bo Ningen, ki ne glede na svoj domicil v Londonu prepričljivo nadaljuje japonski val alternativnega rocka. Poslušamo tudi njihovo sodelovanje z Damom Suzukijem, gostom letošnje 15. Sajete na Sotočju v Tolminu. Tretji del uvedeta Brian Eno in Karl Hyde, le mesec dni po objavi albuma Someday World sta presenetila z novim skupnim izdelkom, bolj eksperimentalnim High Life. Berlinski duo Driftmachine ponuja album Noctures, na njem je dubovska elektronika za nočne ure. Sklene krautronik Dieter Moebius, ki pri 70 letih ne pozna počitka, letos je objavil že dva albuma v sodelovanjih.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo nov album kanadskih soničnih punkerjev Fucked Up. V tretjem delu nas čaka nekaj kot jazzovski val.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se ogrevamo pred koncertom prodorne norveške zasedbe Kvelertak, ki z domišljenim cepljenjem elementov rocka, metala in hard cora drobi in maliči vse marnje o smrti rocka in kitar. V tretjem delu tokrat t.i. retromanija, opozarjamo na ponovne izdaje, kompilacije.
Fakulteta za računalništvo in informatiko že osmič zapored organizira Poletno šolo FRI - delavnice iz področja računalništva in informatike za osnovnošolce, srednješolce in študente.
V predvolilnem obdobju je ena priljubljenih tem legalizacija marihuane. Toda nekaj je predvolilno leporečenje, drugo pa so dejanja. Tudi ta se uresničujejo v Združenih državah Amerike. Joshua Kappel je eden od pravnikov, po zaslugi katerih je lani v Koloradu uspel referendum o legalizaciji marihuane.
Danes pa o večni dilemi: »Ali je bolje, da imaš reprezentanco na mundialu in se potem sekiraš ter doživljaš infarkte, tako kot 200 milijonov ubogih Brazilcev ob tekmi s Čilom, ali pa je bolje, da živiš v mundialsko impotentni državi ter neobremenjeno uživaš ob čistem nogometu?«
V prvem delu ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarjamo še na domača klubska, koncertna in festivalska dogajanja. Drugo tretjino Drugega vala bo zapolnil bristolski tandem Malachai z novim, tretjim albumom Beyond Ugly. V tretjem delu Avey Tare izkorišča premor, ki si ga je vzela njegova matična zasedba Animal Collective, Yann Tiersen je pri Mute Records objavil album Infinity, Sklene duo Orcas z eterično pop-rockovsko muziko z albuma Yearling.
Neveljaven email naslov
