Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Zakaj nam najbližjo zvezdo kljub bližini še vedno slabo poznamo in kje v umetnosti sveti še posebej gorko
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti Sonce sveti še posebej gorko?
“Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ”, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
“Svetloba je element, vir, ki omogoča vedno nove rešitve v arhitekturi in novo doživetje prostora.”
Sinoči, malo pred polnočjo, je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa. današnjo misijo k Soncu začenja raziskovalec, ki ne bi mogel biti bolj primeren za pogovor o odnosu do zimskega solsticija nekdaj.
Dr. Ivan Šprajc je med drugim arheoastronom, ki se že vrsto desetletij ukvarja s praktičnim in religioznim pomenom astronomskih orientacij v nekdanjih kulturah. Kot pravi, je bilo Sonce vedno najbolj osnoven in zanesljiv merilec časa. “Letno navidezno gibanje Sonca je ljudstvom omogočalo zelo natančno orientacijo v času. Ni naključje, da so mezoameriška ljudstva in Stari Egipčani že davno prišli do enakega sklepa, da je leto dolgo 365 dni, in to zgolj na podlagi natančnega opazovanja Sonca čez nebo. Zimski solsticij je v tem oziru pomenil veliko.”
V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
Sonce je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
“Še vedno ne razumemo dobro, kako Sonce proizvaja silovite sončeve nevihte in kako potujejo in kako se na tej poti do Zemlje spreminjajo. Še vedno nam ni znano, zakaj se nekatere razvijejo do katastrofalnih razsežnosti, druge pa ne.”
Sonda, ki bo med potjo dosegla več kot 700 000 km/h, se za zdaj po njegovih besedah drži dobro, predvsem pa jih, še dodaja, navdaja ponos, da pišejo zgodovino, a to še vedno ni nič, “motorje šele zaganjamo“.
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
“Eden od občutkov totalne groze v mojem otroštvu je bil povezan s soncem, z njegovim koncem. Ta groza mi je bila nepopisna. Šel sem na Ljubljanski grad in premišljeval, kakšen smisel ima potem graditi hiše, mesta … skratka, totalni absurd.”
Na današnji zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
“Film je zelo povezan s soncem. Film je svetloba in tema, sama mislim, da je sonce eden od glavnih protagonistov filma.”
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Zakaj nam najbližjo zvezdo kljub bližini še vedno slabo poznamo in kje v umetnosti sveti še posebej gorko
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti Sonce sveti še posebej gorko?
“Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ”, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
“Svetloba je element, vir, ki omogoča vedno nove rešitve v arhitekturi in novo doživetje prostora.”
Sinoči, malo pred polnočjo, je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa. današnjo misijo k Soncu začenja raziskovalec, ki ne bi mogel biti bolj primeren za pogovor o odnosu do zimskega solsticija nekdaj.
Dr. Ivan Šprajc je med drugim arheoastronom, ki se že vrsto desetletij ukvarja s praktičnim in religioznim pomenom astronomskih orientacij v nekdanjih kulturah. Kot pravi, je bilo Sonce vedno najbolj osnoven in zanesljiv merilec časa. “Letno navidezno gibanje Sonca je ljudstvom omogočalo zelo natančno orientacijo v času. Ni naključje, da so mezoameriška ljudstva in Stari Egipčani že davno prišli do enakega sklepa, da je leto dolgo 365 dni, in to zgolj na podlagi natančnega opazovanja Sonca čez nebo. Zimski solsticij je v tem oziru pomenil veliko.”
V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
Sonce je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
“Še vedno ne razumemo dobro, kako Sonce proizvaja silovite sončeve nevihte in kako potujejo in kako se na tej poti do Zemlje spreminjajo. Še vedno nam ni znano, zakaj se nekatere razvijejo do katastrofalnih razsežnosti, druge pa ne.”
Sonda, ki bo med potjo dosegla več kot 700 000 km/h, se za zdaj po njegovih besedah drži dobro, predvsem pa jih, še dodaja, navdaja ponos, da pišejo zgodovino, a to še vedno ni nič, “motorje šele zaganjamo“.
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
“Eden od občutkov totalne groze v mojem otroštvu je bil povezan s soncem, z njegovim koncem. Ta groza mi je bila nepopisna. Šel sem na Ljubljanski grad in premišljeval, kakšen smisel ima potem graditi hiše, mesta … skratka, totalni absurd.”
Na današnji zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
“Film je zelo povezan s soncem. Film je svetloba in tema, sama mislim, da je sonce eden od glavnih protagonistov filma.”
Tako kot pri vsaki stvari pa tudi pri pretiravanju s kavo lahko pričakujemo stranske učinke, o katerih nam je več povedala doktorica Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pred 86 leti se je v Tržaškem zalivu začela ena najbolj uspešnih družinskih zgodb, povezanih s kavo, v svetu. Ferenc oziroma Francesco Illy, po rodu Madžar, je že po koncu prve svetovne vojne z Dunaja pripotoval v Trst in tam začel pisati dišečo zgodovino. To je bila drzna poteza, saj je takrat v Trstu delovalo kakšnih 60 podjetij s kavo, a se konkurenca ni ustrašil, prej nasprotno - dala mu je dodatno motivacijo za uspeh. Kmalu po ustanovitvi podjetja je pokazal sposobnost za inovacije, ustvaril je sistem vakuumskega pakiranja kave, leta 1935 je razvil Illetto, ki je tlakovala pot modernim verzijam aparatov za kuhanje kave espresso. Revolucionarno razmišljanje je prevzel tudi njegov sin Ernesto, ki je študiral kemijo in je kmalu po vstopu v podjetje razvil raziskovalni laboratorij. Kava ni bila več samo kava, je bila tudi in predvsem znanost. Zato so odprli laboratorij, v katerem raziskujejo in kujejo različne arome in okuse Illyjevih mešanic, in univerzo kave, na kateri poučujejo prihodnje mojstre priprave te rjave zmesi. Trajnost, etika, enakopravnost in transparentnost so njihove vrednote, ki uresničujejo večno težnjo - med ljudi ponesti najboljšo kavo na svetu. In ta filozofija se družine drži že štiri generacije, v četrti pa je med drugimi tudi Daria Illy, sogovornica Maje Stepančič. Fotografija Darie Illy: Osebni arhiv
Kava je k nam prišla nekje v 17. stoletju, in sicer iz Italije, in je najprej veljala za eksotični napitek, ki so ga prodajali v lekarnah na recept. A Kranjci so jo posvojili veliko hitreje kot krompir. Na podeželju so morali dva dneva hoditi na dnino, da so si lahko privoščili skodelico kave ali dve. To je le nekaj informacij, ki smo jih o kavi našli v najboljši knjigi o kavi na svetu z naslovom Kava: čarobni napoj, ki jo je napisal antropolog Božidar Jezernik.
Danes je odnos do kave precej drugačen, kot je bil nekoč; postala je dostopna in s tem samoumevna. Nemški skladatelj Ludwig van Beethoven je, na primer, za vsako kavo skrbno odštel in preštel zrna in za vsako skodelico je porabil natančno 60 zrn. Nekdo, ki se kave zaveda, je tudi Tine Čokl. Pred leti je ugotovil, da pravzaprav niti ni vedel, kaj je stregel, ko je gostom pripravljal kavo, zato je to pijačo in surovino začel spoznavati na drugačen način in bil tudi eden prvih, ki je pri nas začel govoriti o pravični trgovini v povezavi s kavo.
Kava je pogosto prva stvar, ki vzbudi naše čute v jutranjih urah, je napitek, ki nas prebudi, ki s posebno aromo poboža več čutil hkrati. V Evropo je kava prišla v 17. stoletju, ko so se na območju današnje Italije tudi začele odpirati prve kavarne. Od takrat je preteklo nekaj stoletij, zdi pa se, da je priljubljenost kave iz dneva v dan večja. In več ko je spijemo, večji poznavalci postanemo, sčasoma znamo razločiti dobro kavo od slabe. To pravi tudi državna prvakinja v kuhanju latte art kave in učiteljica kuhe kave v prvi uradni šoli za bariste Renata Kočevar, h kateri se je Maja Stepančič povabila na tisti najboljši espresso.
Miroslav Košuta je človek tisočerih zgodb. Njegov čudovit način pripovedovanja poslušalca potegne v Križ pri Trstu, kjer je v turbolentnih časih njegov oče zaradi prepevanja slovenskih pesmi v spremstvu italijanskih miličnikov za sedem let izginil. To je zgolj začetek življenjske poti, ki ga je prek nacionalnega radia vodila nazaj v Trst, kjer je bil vse do upokojitve ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča. Še vedno pa je vedno bil in bo po srcu najprej pesnik in pripovedovalec zgodb, o čemer priča tudi delo, ki ga trenutno najbolj zaposluje.
Verjetno je še nekoliko zgodaj in se o tem še niste spraševali. A kljub temu odgovarjamo: DA! Tradicionalni ekskluzivni decembrski koncert Izštekanih 10 tudi letos BO! Prizorišče ostaja isto, to je ljubljanski Kino Šiška. Datum, ki si ga z velikimi črkami zapišite v koledar, je torek 3. december 2019. Začetek točno ob 20.00. Seveda z neposrednim radijskim in spletnim video prenosom. Za zdaj izdamo le to, da bo koncept nekoliko podoben lanskemu. Nastopilo bo pet izvajalcev, od katerih so trije že bili gostje Izštekanih, dva - tudi naojdmevnejše ime med njimi - pa še ne. Podrobnosti bomo razkrili v sredo 9. oktobra 2019 v jutranjem programu Vala 202. Takrat se bo začela tudi prodaja vstopnic na vseh Eventimovih prodajnih mestih. Pozor, lani so vstopnice pošle v le nekaj dneh!
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
Jure Longyka in Andrej Karoli razkrivata imena, ki bodo 3. decembra 2019 nastopila na dogodku z naslovom Izštekanih 10. Po lanskem dvakrat razprodanem koncertu se bomo letos sprehajali po urbanem glasbenem trikotniku rock-rap-trap. In na poseben način znova obeležili četrt stoletja delovanja Izštekanih.
Režiser Matevž Luzar je ljubitelj in poznavalec popularnih TV-serij, aktualnih in legendarnih
Slavko Pregl ni le avtor številnih mladinskih del, izmed katerih sta najbrž najbolj znani Geniji v kratkih hlačah in Odprava zelenega zmaja. Dolgo in bogato kariero ima tudi v založništvu, mnogi pa se ga spomnimo tudi kot predsednika Društva Bralna značka Slovenije. Njegovo zadnje delo ima naslov Srajca srečnega človeka. Gre za avtobiografsko pripoved, v kateri povezuje tri linije, osebno, tisto o mladinski literaturi, ki razlaga, kako so nastale nekatere njegove knjige, in tretjo o razvoju slovenskega založništva, ki pa je najpomembnejša. V branje pa priporoča knjigo Sodišče Igorja Karlovška, ki je izšla pri založbi Miš.
Po 20. septembru, ko je na ulice mest po vsem svetu stopilo več milijonov mladih in starejših, ki so zahtevali ukrepanje odločevalcev na področju podnebnih sprememb, danes sledi še en globalni podnebni štrajk, h kateremu se pridružujejo tudi protestniki iz vse Slovenije. Greta Thunberg, ki je svoj protest začela pred dobrim letom pred švedskim parlamentom, je ta teden predstavila svoja stališča in zahteve na vrhu Združenih narodov v New Yorku, tem zahtevam po zniževanju izpustov toplogrednih plinov in sprejemanju sistemskih sprememb pri soočanju s težavami podnebne krize se pridružujejo tudi slovenski protestniki, med njimi organizatorji štrajkov Mladi za podnebno pravičnost. Z enim članom gibanja Primožem Turnškom se je pred štrajkom pogovarjala Maja Stepančič.
Četrt stoletja od začetka in 15 let po koncu snemanja Prijateljev slovito humoristično serijo praznujemo z največjimi oboževalci, ki delijo spomine.
Nocoj bodo v portoroškem Avditoriju podeleli nagrade na 22. festivalu slovenskega filma. Vsakoletni nabor filmov ustvarja tudi posebno festivalsko atmosfero.
Eden izmed legendarnih prebivalcev Šiške je tudi dolgoletni dopisnik in poročevalec iz tujine Tone Hočevar.
Direktor Kino Šiška Simon Kardum: "Ko pomislim na Kino Šiško, najprej pomislim na to, kako sem sem hodil gledat filme."
Gregor Tomc, pobudnik za ustanovitev, danes tudi kritik upravljanja s Centrom urbane kulture: "Moramo biti čim bolj široki. Preveč se poskuša izobraževati ljudi." Foto: FDV
Ogromno ljudi, ki jih skoraj nikoli ne omenjamo in izpostavljamo, je zaslužnih za vse v čemer uživamo, ko obiskujemo Kino Šiška. Med njimi je Jaka Mihelič, vzdrževalec Kina Šiška, Matej Bobič, vodja tehnike in Andreja Bolčina, organizatorka kulturnega programa.
Pred stoletjem je množična proizvodnja avtomobilov sprožila veliko preobrazbo mest po vsem svetu, danes se urbana območja seznanjajo z novo tehnologijo, ki bo zahtevala nove prilagoditve – droni. O tem, kako lahko brezpilotne letalnike uporabimo v javnih službah za zagotavljanje novih storitev ter kako bo bolj množičen prihod dronov spremenil vidno in nevidno infrastrukturo mest, se pogovarjamo z britanskim raziskovalcem novih tehnologij za javne storitve Olivierjem Usherjem iz organizacije Nesta.
Neveljaven email naslov