Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Matevž Dular deluje na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v Laboratoriju za vodne in turbinske sisteme. Leta 2017 je kot eden od redkih slovenskih raziskovalcev pridobil prestižna ERC sredstva za 5-letno bazično raziskovanje kavitacije in možnosti, ki jih ta ponuja pri čiščenju vode. Kljub mladim letom je že redni profesor, svoj doktorat je pridobil v pičlih treh letih, njegovo raziskovalno delo pa odlikujejo izkušnje iz tujine in industrije.
Ukvarja se s kavitacijo, nastajanjem mehurčkov zaradi znižanja tlaka. "Čez palec bi lahko rekel, da sem obseden z dinamiko tekočin."
Prof. dr. Matevž Dular deluje na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v Laboratoriju za vodne in turbinske sisteme. Leta 2017 je kot eden od redkih slovenskih raziskovalcev pridobil prestižna ERC sredstva za petletno bazično raziskovanje kavitacije in možnosti, ki jih ta ponuja pri čiščenju vode.
Kljub mladim letom je že redni profesor, svoj doktorat je pridobil v pičlih treh letih, njegovo raziskovalno delo pa odlikujejo izkušnje iz tujine in industrije.
Področje mojih raziskav se vsa leta vrti okrog toka tekočin. Ker sem najprej inženir in šele nato znanstvenik, me zanima predvsem inženirska dinamika tekočin – tok tekočin, ki ima lahko aplikativno, inženirsko vrednost. Kje se je vse začelo?
Dinamika tekočin je (upam, da ne bom koga užalil) eno najbolj zahtevnih, hkrati pa tudi najbolj estetskih področji strojništva. Turbulentni (zvrtinčen) tok je eno izmed redkih področij fizike, ki ga še vedno ne razumemo – Heisenberg je menda rekel: “When I meet God, I’m going to ask him two questions: why relativity? And why turbulence? I really believe he’ll have an answer for the first.”
Čez palec bi lahko rekel, da sem z dinamiko tekočin obseden.
Včasih je težko, sicer bolj tistim, ki so z mano, kot meni … Pomivanje posode mi vzame nadpovprečno veliko časa, rad se potapljam, še raje pa potem spuščam mehurčke in jih opazujem. Ko kuham puding, komaj čakam, da začne brbotati, ko mešam čaj, gledam, kako se lističi naberejo na sredini skodelice, in potem počaaaaasi vlijem mleko, vedno porabim preveč medu … Všeč mi je pivo guinness, ker gredo mehurčki navzdol, vedno, ko grem po mostu čez Savo, mi pogled (predvsem pa možgani) odplava po brzicah …
Najprej sem mislil, da je z mano kaj narobe, a ko sem začel doktorski študij v Nemčiji, mi je bilo takoj jasno, da sem na pravem mestu: živo se spomnim slike z laboratorijskega izleta, ko kakih 15 sodelavcev nemo zre v reko …
Vsi vedo, da se precej ukvarjam s kavitacijo – nastajanjem mehurčkov zaradi znižanja tlaka. V resnici pa se je fokus mojih raziskav skozi leta precej spreminjal. Najprej sem se ukvarjal izključno s simulacijami dinamike tekočin, pred 15 leti sem raziskoval tok v mejni plasti (tok zraka tik ob krilih), potem me je začelo zanimati mešanje tekočin v kemijski industriji in posebne (nenewtonske) tekočine – recimo tok sirupa, šampona in zobne paste. Pa tok in strjevanje umetnih mas. Veliko sem raziskoval tok taline in razvoj ventilatorjev. Za oddih pa sem se lotil študije plavanja meduz.
Veliko študij, s katerimi smo se začeli ukvarjati iz čiste radovednosti, smo lahko aplicirali v industriji. Najbolj zgovoren je zagotovo primer meduze. Računalniški model, ki smo ga razvili za opis meduzinega gibanja, smo pozneje, v okviru projekta za večje slovensko podjetje, uporabili za napoved dinamike toka ob zapiranju ventilov.
In zakaj se vedno vračam ravno h kavitaciji? Ker gre verjetno za najbolj kompleksen mogoč tip toka tekočine. Opraviti imamo z velikimi hitrostmi (v nekaterih primerih tudi do 500 m/s), turbulenco (pojavom, ki ga še vedno ne znamo matematično opisati), z uparjanjem (nastajanjem mehurčkov), s kondenzacijo (izginjanjem mehurčkov), s prebijanjem zvočnega zidu (znotraj oblaka kavitacijskih mehurčkov se ti lahko gibljejo z več kot petkratno hitrostjo zvoka), z majhnimi mehurčki (nanometer), z velikimi mehurji (več metrov), za konec pa jo moramo včasih preprečevati, saj lahko poškoduje stroj, po drugi strani pa lahko njeno prisotnost izkoriščamo za čiščenje.
V idealnem svetu smer raziskovanja v prvi stopnji določata radovednost in tok idej, ki jih dobiš pri delu in pri pogovoru s kolegi. V manj idealnem pa je vse skupaj odvisno še od toka denarja. O tem pa več v prihodnjih zapisih.
Martin se utaplja v kopici podatkov in pride do mene …
Martin: “Ej, a maš ti kakšno ‘prebojno’ idejo okrog tega? Jaz ne vem več, kaj naj …”
Matevž: “Daj, pošlji mi podatke, da pogledam.”
Sledijo tedni (včasih meseci) gledanja v rezultate, ki na prvi (drugi, tretji … deseti) pogled ne povejo nič, slutimo pa, da nam želijo povedati nekaj pomembnega. Potem pa …
Martin: “Kaj pa če ni pomembna velikost kavitacije, ampak število in oblika parnih oblačkov?”
Matevž: “Ok, poskusiva, nekaj podobnega sem enkrat že sprogramiral. Bom jaz.”
Minejo tedni … Potem pa …
Matevž: “Pridi pogledat to. Kavitacije v vodi pri 60 °C je seveda več, samo oblački so manjši in je bolj razdrobljena.”
Martin: “Hmmm, ampak ali nisi ravno ti pred nekaj leti pokazal, da kavitacija pri 60 °C povzroči največ poškodb.”
Mojca: “A se spomnita mojega članka izpred šestih let? Kavitacija med 50 in 60 °C je razgradila največ farmacevtskih učinkovin …”
Matevž: “Saj res, mogoče je pa v tem razlog, ki ga takrat nismo našli! Dajmo ponovit meritve …”
Martin: “Kaj pa če bi namesto vroče vode vzeli še tekoči dušik, ki je termodinamično podoben? To bi lahko zanimalo tudi ESA (Evropsko vesoljsko agencijo), oni imajo s tem težave?”
Matevž:”Dobra ideja!”
Nato se proces ponovi.
Žal v večini primerov še tako dobra ideja (sploh tiste najboljše) vodi do vrste neuspešnih poskusov, ki se sem in tja posrečijo in ti dajo motivacijo za nadaljnje delo. Tako sem leta 2011 na konferenci predstavil idejo o sočasnem opazovanju kavitacije in poškodb, ki jih ta povzroči. Skepticizem kolegov je jasno pokazal, da bo pot težka, rezultati pa, če nam uspe, prelomni. Dela se je v okviru diplomske naloge najprej lotil perspektiven študent Martin Petkovšek. Prve uporabne rezultate smo dobili leta 2013, pripombe recenzentov so nam dale motivacijo za naprej in leta 2015 smo bili prepričani, da nam je končno uspelo. Pa se je spet pokazalo, da ni vse tako preprosto. Trmarili smo naprej in letos (upajmo) objavili zadnji članek v seriji. Komentar kolegov je bil, da smo na novo zapisali celotno razumevanje procesa kavitacijske erozije. Od ideje leta 2011 do konca raziskave leta 2019 je Martin iz študenta postal docent.
Zgornja zgodba jasno kaže, kako pomembno je nenehno financiranje v znanosti, brez tega ne bi mogel več let slediti radovednosti in želji po končanju študije, ki bo omogočila zanesljivejše in varnejše obratovanje turbinskih strojev v prihodnosti.
Seveda obstajajo tudi drugačne zgodbe. Raziskovanje kavitacije je močno polarizirano – večina raziskovalcev (predvsem inženirji) jo želi preprečiti, manjšina (predvsem kemiki in biologi) pa jo želi uporabiti … Med seboj se po večini ne poznajo. V moji skupini imamo srečo, da delujemo na obeh področjih in imamo dober pregled nad celotno fizikalno sliko. Tako je lahko pot od ideje do realizacije izjemno hitra.
Enkrat smo med kavo debatirali, kako veliko raziskovalcev ne razume določene zakonitosti in jo interpretira čisto narobe. Padla je ideja za čisto preprosto serijo meritev in članek. Ker si znanstveniki radi grenimo (ali pa sladkamo, kakor vzameš) življenje, smo si zadali še en cilj – ali se da v kratkem času oddati članek. Od ideje do oddaje je trajalo 22, do objave pa 99 dni (vem – sem štel, ker imam rad številke:). Članek smo objavili v reviji z najvišjim vplivom na področju, v manj kot dveh letih pa je bil citiran že več kot 40-krat. Postal je tudi ključni del prijave projekta ERC.
V večini primerov žal ne moremo slediti radovednosti – naš tok idej usmerja predvsem tok denarja. O tem pa prihodnjič.
Nedolgo tega sem se pogovarjal z novinarko, ki me je prosila, naj ji vendar razložim, kaj je z nami raziskovalci in temi projekti. Menda se pred desetimi leti o tem sploh ni govorilo, zdaj pa nam po glavi roji samo še to.
Zakaj raziskovalci govorimo le še o prijavah na projekte? Za primer lahko vzamem kar naš laboratorij, ki je eden od večjih na Fakulteti za strojništvo. Če želimo ohraniti skupino, ki danes šteje 16 članov, moramo zagotoviti kar se da konstanten tok denarja. Od 16 raziskovalcev sta dva zaposlena na pedagoških, dva pa na stalnih raziskovalnih delovnih mestih. Drugih 12 leto za letom skače z enega projekta na drugega. Začuda se nihče preveč ne pritožuje.
Verjetno zato, ker lokalni rekord v takšni zaposlitvi v rokah še vedno držim jaz – 15 let in 5 mesecev. Od začetka oktobra 2002 do konca februarja 2018 sem pridno verižil zaposlitve za določen čas! Šele projekt ERC (redna profesura ni bila dovolj) je bil dovolj dober pokazatelj, da moj rok uporabe ni omejen. Mislim, da to pove veliko o financiranju znanosti v Sloveniji.
Zakaj še raziskovalci govorimo le o prijavah na projekte? Ker je verjetnost, da bomo financiranje zares dobili, približno 15-odstotna – za vsako delovno mesto moramo oddati približno od štiri do pet vlog za projekte. Ta hip imam (ne naš laboratorij, ampak samo jaz) “namočene” štiri projekte, ob tem, da vodim projekt z za Slovenijo skoraj nepredstavljivo velikim proračunom – dva milijona evrov, poleg tega pa vodim še več manjših industrijskih projektov.
Še vedno ni jasno, zakaj raziskovalci govorimo le o prijavah na projekte? Problem predstavlja časovno prekrivanje projektov, še hujši pa so zamiki začetka financiranja (vsaj tistih na nacionalni ravni). Ob prijavi se zavežeš, da boš pri projektu zaposlil točno določene raziskovalce. Ker se začetek financiranja premakne (kar je prej navada, kot izjema), imaš samo dve možnosti: ali jih prezaposliš na druge projekte (če jih imaš) ali pa se jim zahvališ za uspešno sodelovanje (česar si resnično ne želiš). Ko se financiranje končno začne, bi moral raziskovalca spet prestavljati z enega projekta na drugega, kar se šteje kot veriženje pogodb in je menda jasna kršitev zakonov. Moram priznati, da mi celotna procedura še vedno ni popolnoma jasna, ampak zdi se, da bi bila edina pravilna pot, da priznaš svojo “zmoto”, prosiš odpuščanje in zahtevaš zmanjšanje proračuna projekta.
No, bodimo pošteni, obstaja tudi druga skrajnost. Pred leti so nekje tarnali, da bi, če bi imeli denar, tudi oni lahko objavljali v dobrih revijah. Jamranja ne maram, zato sem, da bi jih utišal, na nekem srečanju predstavil študijo, kjer sem s proračunom približno sto evrov (najcenejša ultrazvočna kad, aluminijasta folija za zavijanje sendvičev, svetilka in digitalni fotoaparat) izvedel eksperiment. Pokazal sem, da poškodbe na površini teles generirajo nove kavitacijske mehurčke, ki povzročijo še več poškodb. Za povrh je bil to moj prvi članek v reviji z zloglasnimi “ARRS-jevimi A”. Na tistem srečanju potem nisem “smel” več predavati. Članek je med mojimi bolj citiranimi, iz študije pa so se rodile nove ideje, nekaj let pozneje pa tudi projekt, ki mi je prinesel 300 000 evrov sredstev, predvsem pa tri leta gotove zaposlitve. Se zgodi, je pa res, da je to čista izjema.
Žal, pa tudi na srečo, je s tokom denarja povezan tudi tok možganov. Menim, da bi moral vsak, ampak čisto vsak, raziskovalec za nekaj časa v tujino. Samo tako se zaveš, da obstajajo (še) pametnejši ljudje, po drugi strani pa se zaveš tudi tega, da v tujini ni tako lepo in lahko, kot govorijo tisti, ki niso še nikjer bili. Da o tem, da je to edina pot, da splavaš izpod okrilja mentorja in spleteš svojo mrežo, ne izgubljam besed.
Kakšen je pravi način odhoda v tujino? Prisila? Morda, do določene mere. Smešna se mi zdijo habilitacijska pravila, ki med drugim pravijo, da moraš za izvolitev v višji naziv nekaj časa delati v tujini. Če na odhod v tujino gledaš kot na oviro pri napredovanju in ne kot na edino možnost za rast, je vse izgubljeno.
Kakšna je moja izkušnja? Diplomo in doktorat sem v večini opravil v tujini, tam navezal stike z Nemci in Francozi in se pozneje tako rekoč vsako leto odzval njihovemu vabilu za en, dva, tri mesece gostujoče profesure. Doma (na FS) so me popolnoma podpirali (ob tem, da sem se zavedal tudi odgovornosti, da domači projekti zaradi tega ne smejo trpeti).
Kaj pa moja zgodba z druge strani? Leta 2012 sem učil izjemno generacijo študentov. Ob tem je bilo leto 2012 tudi najbolj sušno s stališča razpisov za projekte. Kaj torej v takem primeru narediš s študentom, ki “mora” nadaljevati študij na doktorskem programu? Kličeš kolega v tujino …
Matevž: “Hi Olivier, I have a really good student who wants to do a PhD, but I don’t have any funds for him. Do you see any option?”
Olivier: “Yes, I’ll take him. Let me get back to you tomorrow, but I’m almost certain, it’ll work.”
In tako v dveh stavkih možgani pobegnejo iz Slovenije. Na ta način sem leta 2012 “izgubil” dva študenta, leta 2015 pa še tretjega. Prvi je doktoriral leta 2015, drugi 2016, tretji pa 2018, vsi v Franciji, a v različnih raziskovalnih skupinah. Vsi so dobil ponudbe za delo v tujini (Kanada, ZDA in Francija).
Seveda tu ne gre le za doktorske študente … Tadej je po doktoratu v Sloveniji zdržal le pol leta – ravno pred dvema tednoma je popihal v tujino (brez jasnega datuma vrnitve) –, upamo, da se mu plan izide!
Sam odhod v tujino sicer ni tako zahteven, kot je vrnitev nazaj domov. Kako iz bega možganov vzpostaviti kroženje možganov? Čeprav se že leta govori o tem, sistema za dodeljevanje spodbud za vrnitev v Slovenijo ni. V Franciji, na primer, raziskovalci, ki bi se želeli vrniti, kandidirajo za manjši dvoletni projekt, dobijo pa še pavšalno vsoto denarja za selitev v domovino.
Pri nas je edina pot nazaj ta, da se, kot mentor, močno angažiraš in raziskovalcu pomagaš iskati delovno mesto, pri tem pa navadno še pomembnejšo vlogo igra sreča.
Kako se je izteklo pri mojih treh študentih? Prvi si je želel v industrijo – dobil je ponudbo večjega slovenskega podjetja, ki se je ravno takrat reformiralo in iskalo vodjo oddelka za bazični razvoj. Drugi je končal doma – na Fakulteti za strojništvo – sicer v drugem laboratoriju, v katerem so ravno ob tistem času pridobili večji evropski projekt in iskali nekoga z znanjem kompleksnih numeričnih simulacij. Tretjega, Darjana, ki je doktoriral iz fizike, pa je nazaj v Slovenijo zvabil moj projekt ERC – pridružil se nam je ravno ta teden.
Še enkrat je treba poudariti, da so se vse tri zgodbe o uspešnem kroženju možganov uresničile predvsem zaradi srečnih naključij in da bi Slovenija v vseh treh primerih lahko potegnila kratko.
Za konec naj pa še izkoristim priložnost – ko sem ravno pisal o tem, da se je treba angažirati … Z Darjanom se je v Slovenijo vrnila tudi sveže pečena doktorica biologije (Uni-Montpelier, sicer je farmacevtka). Med drugim je soavtorica članka v Nature Communications. Če slučajno koga zanima …
Matevž Dular v preteklosti na Valu 202:
Prof. dr. Matevž Dular deluje na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v Laboratoriju za vodne in turbinske sisteme. Leta 2017 je kot eden od redkih slovenskih raziskovalcev pridobil prestižna ERC sredstva za 5-letno bazično raziskovanje kavitacije in možnosti, ki jih ta ponuja pri čiščenju vode. Kljub mladim letom je že redni profesor, svoj doktorat je pridobil v pičlih treh letih, njegovo raziskovalno delo pa odlikujejo izkušnje iz tujine in industrije.
Ukvarja se s kavitacijo, nastajanjem mehurčkov zaradi znižanja tlaka. "Čez palec bi lahko rekel, da sem obseden z dinamiko tekočin."
Prof. dr. Matevž Dular deluje na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v Laboratoriju za vodne in turbinske sisteme. Leta 2017 je kot eden od redkih slovenskih raziskovalcev pridobil prestižna ERC sredstva za petletno bazično raziskovanje kavitacije in možnosti, ki jih ta ponuja pri čiščenju vode.
Kljub mladim letom je že redni profesor, svoj doktorat je pridobil v pičlih treh letih, njegovo raziskovalno delo pa odlikujejo izkušnje iz tujine in industrije.
Področje mojih raziskav se vsa leta vrti okrog toka tekočin. Ker sem najprej inženir in šele nato znanstvenik, me zanima predvsem inženirska dinamika tekočin – tok tekočin, ki ima lahko aplikativno, inženirsko vrednost. Kje se je vse začelo?
Dinamika tekočin je (upam, da ne bom koga užalil) eno najbolj zahtevnih, hkrati pa tudi najbolj estetskih področji strojništva. Turbulentni (zvrtinčen) tok je eno izmed redkih področij fizike, ki ga še vedno ne razumemo – Heisenberg je menda rekel: “When I meet God, I’m going to ask him two questions: why relativity? And why turbulence? I really believe he’ll have an answer for the first.”
Čez palec bi lahko rekel, da sem z dinamiko tekočin obseden.
Včasih je težko, sicer bolj tistim, ki so z mano, kot meni … Pomivanje posode mi vzame nadpovprečno veliko časa, rad se potapljam, še raje pa potem spuščam mehurčke in jih opazujem. Ko kuham puding, komaj čakam, da začne brbotati, ko mešam čaj, gledam, kako se lističi naberejo na sredini skodelice, in potem počaaaaasi vlijem mleko, vedno porabim preveč medu … Všeč mi je pivo guinness, ker gredo mehurčki navzdol, vedno, ko grem po mostu čez Savo, mi pogled (predvsem pa možgani) odplava po brzicah …
Najprej sem mislil, da je z mano kaj narobe, a ko sem začel doktorski študij v Nemčiji, mi je bilo takoj jasno, da sem na pravem mestu: živo se spomnim slike z laboratorijskega izleta, ko kakih 15 sodelavcev nemo zre v reko …
Vsi vedo, da se precej ukvarjam s kavitacijo – nastajanjem mehurčkov zaradi znižanja tlaka. V resnici pa se je fokus mojih raziskav skozi leta precej spreminjal. Najprej sem se ukvarjal izključno s simulacijami dinamike tekočin, pred 15 leti sem raziskoval tok v mejni plasti (tok zraka tik ob krilih), potem me je začelo zanimati mešanje tekočin v kemijski industriji in posebne (nenewtonske) tekočine – recimo tok sirupa, šampona in zobne paste. Pa tok in strjevanje umetnih mas. Veliko sem raziskoval tok taline in razvoj ventilatorjev. Za oddih pa sem se lotil študije plavanja meduz.
Veliko študij, s katerimi smo se začeli ukvarjati iz čiste radovednosti, smo lahko aplicirali v industriji. Najbolj zgovoren je zagotovo primer meduze. Računalniški model, ki smo ga razvili za opis meduzinega gibanja, smo pozneje, v okviru projekta za večje slovensko podjetje, uporabili za napoved dinamike toka ob zapiranju ventilov.
In zakaj se vedno vračam ravno h kavitaciji? Ker gre verjetno za najbolj kompleksen mogoč tip toka tekočine. Opraviti imamo z velikimi hitrostmi (v nekaterih primerih tudi do 500 m/s), turbulenco (pojavom, ki ga še vedno ne znamo matematično opisati), z uparjanjem (nastajanjem mehurčkov), s kondenzacijo (izginjanjem mehurčkov), s prebijanjem zvočnega zidu (znotraj oblaka kavitacijskih mehurčkov se ti lahko gibljejo z več kot petkratno hitrostjo zvoka), z majhnimi mehurčki (nanometer), z velikimi mehurji (več metrov), za konec pa jo moramo včasih preprečevati, saj lahko poškoduje stroj, po drugi strani pa lahko njeno prisotnost izkoriščamo za čiščenje.
V idealnem svetu smer raziskovanja v prvi stopnji določata radovednost in tok idej, ki jih dobiš pri delu in pri pogovoru s kolegi. V manj idealnem pa je vse skupaj odvisno še od toka denarja. O tem pa več v prihodnjih zapisih.
Martin se utaplja v kopici podatkov in pride do mene …
Martin: “Ej, a maš ti kakšno ‘prebojno’ idejo okrog tega? Jaz ne vem več, kaj naj …”
Matevž: “Daj, pošlji mi podatke, da pogledam.”
Sledijo tedni (včasih meseci) gledanja v rezultate, ki na prvi (drugi, tretji … deseti) pogled ne povejo nič, slutimo pa, da nam želijo povedati nekaj pomembnega. Potem pa …
Martin: “Kaj pa če ni pomembna velikost kavitacije, ampak število in oblika parnih oblačkov?”
Matevž: “Ok, poskusiva, nekaj podobnega sem enkrat že sprogramiral. Bom jaz.”
Minejo tedni … Potem pa …
Matevž: “Pridi pogledat to. Kavitacije v vodi pri 60 °C je seveda več, samo oblački so manjši in je bolj razdrobljena.”
Martin: “Hmmm, ampak ali nisi ravno ti pred nekaj leti pokazal, da kavitacija pri 60 °C povzroči največ poškodb.”
Mojca: “A se spomnita mojega članka izpred šestih let? Kavitacija med 50 in 60 °C je razgradila največ farmacevtskih učinkovin …”
Matevž: “Saj res, mogoče je pa v tem razlog, ki ga takrat nismo našli! Dajmo ponovit meritve …”
Martin: “Kaj pa če bi namesto vroče vode vzeli še tekoči dušik, ki je termodinamično podoben? To bi lahko zanimalo tudi ESA (Evropsko vesoljsko agencijo), oni imajo s tem težave?”
Matevž:”Dobra ideja!”
Nato se proces ponovi.
Žal v večini primerov še tako dobra ideja (sploh tiste najboljše) vodi do vrste neuspešnih poskusov, ki se sem in tja posrečijo in ti dajo motivacijo za nadaljnje delo. Tako sem leta 2011 na konferenci predstavil idejo o sočasnem opazovanju kavitacije in poškodb, ki jih ta povzroči. Skepticizem kolegov je jasno pokazal, da bo pot težka, rezultati pa, če nam uspe, prelomni. Dela se je v okviru diplomske naloge najprej lotil perspektiven študent Martin Petkovšek. Prve uporabne rezultate smo dobili leta 2013, pripombe recenzentov so nam dale motivacijo za naprej in leta 2015 smo bili prepričani, da nam je končno uspelo. Pa se je spet pokazalo, da ni vse tako preprosto. Trmarili smo naprej in letos (upajmo) objavili zadnji članek v seriji. Komentar kolegov je bil, da smo na novo zapisali celotno razumevanje procesa kavitacijske erozije. Od ideje leta 2011 do konca raziskave leta 2019 je Martin iz študenta postal docent.
Zgornja zgodba jasno kaže, kako pomembno je nenehno financiranje v znanosti, brez tega ne bi mogel več let slediti radovednosti in želji po končanju študije, ki bo omogočila zanesljivejše in varnejše obratovanje turbinskih strojev v prihodnosti.
Seveda obstajajo tudi drugačne zgodbe. Raziskovanje kavitacije je močno polarizirano – večina raziskovalcev (predvsem inženirji) jo želi preprečiti, manjšina (predvsem kemiki in biologi) pa jo želi uporabiti … Med seboj se po večini ne poznajo. V moji skupini imamo srečo, da delujemo na obeh področjih in imamo dober pregled nad celotno fizikalno sliko. Tako je lahko pot od ideje do realizacije izjemno hitra.
Enkrat smo med kavo debatirali, kako veliko raziskovalcev ne razume določene zakonitosti in jo interpretira čisto narobe. Padla je ideja za čisto preprosto serijo meritev in članek. Ker si znanstveniki radi grenimo (ali pa sladkamo, kakor vzameš) življenje, smo si zadali še en cilj – ali se da v kratkem času oddati članek. Od ideje do oddaje je trajalo 22, do objave pa 99 dni (vem – sem štel, ker imam rad številke:). Članek smo objavili v reviji z najvišjim vplivom na področju, v manj kot dveh letih pa je bil citiran že več kot 40-krat. Postal je tudi ključni del prijave projekta ERC.
V večini primerov žal ne moremo slediti radovednosti – naš tok idej usmerja predvsem tok denarja. O tem pa prihodnjič.
Nedolgo tega sem se pogovarjal z novinarko, ki me je prosila, naj ji vendar razložim, kaj je z nami raziskovalci in temi projekti. Menda se pred desetimi leti o tem sploh ni govorilo, zdaj pa nam po glavi roji samo še to.
Zakaj raziskovalci govorimo le še o prijavah na projekte? Za primer lahko vzamem kar naš laboratorij, ki je eden od večjih na Fakulteti za strojništvo. Če želimo ohraniti skupino, ki danes šteje 16 članov, moramo zagotoviti kar se da konstanten tok denarja. Od 16 raziskovalcev sta dva zaposlena na pedagoških, dva pa na stalnih raziskovalnih delovnih mestih. Drugih 12 leto za letom skače z enega projekta na drugega. Začuda se nihče preveč ne pritožuje.
Verjetno zato, ker lokalni rekord v takšni zaposlitvi v rokah še vedno držim jaz – 15 let in 5 mesecev. Od začetka oktobra 2002 do konca februarja 2018 sem pridno verižil zaposlitve za določen čas! Šele projekt ERC (redna profesura ni bila dovolj) je bil dovolj dober pokazatelj, da moj rok uporabe ni omejen. Mislim, da to pove veliko o financiranju znanosti v Sloveniji.
Zakaj še raziskovalci govorimo le o prijavah na projekte? Ker je verjetnost, da bomo financiranje zares dobili, približno 15-odstotna – za vsako delovno mesto moramo oddati približno od štiri do pet vlog za projekte. Ta hip imam (ne naš laboratorij, ampak samo jaz) “namočene” štiri projekte, ob tem, da vodim projekt z za Slovenijo skoraj nepredstavljivo velikim proračunom – dva milijona evrov, poleg tega pa vodim še več manjših industrijskih projektov.
Še vedno ni jasno, zakaj raziskovalci govorimo le o prijavah na projekte? Problem predstavlja časovno prekrivanje projektov, še hujši pa so zamiki začetka financiranja (vsaj tistih na nacionalni ravni). Ob prijavi se zavežeš, da boš pri projektu zaposlil točno določene raziskovalce. Ker se začetek financiranja premakne (kar je prej navada, kot izjema), imaš samo dve možnosti: ali jih prezaposliš na druge projekte (če jih imaš) ali pa se jim zahvališ za uspešno sodelovanje (česar si resnično ne želiš). Ko se financiranje končno začne, bi moral raziskovalca spet prestavljati z enega projekta na drugega, kar se šteje kot veriženje pogodb in je menda jasna kršitev zakonov. Moram priznati, da mi celotna procedura še vedno ni popolnoma jasna, ampak zdi se, da bi bila edina pravilna pot, da priznaš svojo “zmoto”, prosiš odpuščanje in zahtevaš zmanjšanje proračuna projekta.
No, bodimo pošteni, obstaja tudi druga skrajnost. Pred leti so nekje tarnali, da bi, če bi imeli denar, tudi oni lahko objavljali v dobrih revijah. Jamranja ne maram, zato sem, da bi jih utišal, na nekem srečanju predstavil študijo, kjer sem s proračunom približno sto evrov (najcenejša ultrazvočna kad, aluminijasta folija za zavijanje sendvičev, svetilka in digitalni fotoaparat) izvedel eksperiment. Pokazal sem, da poškodbe na površini teles generirajo nove kavitacijske mehurčke, ki povzročijo še več poškodb. Za povrh je bil to moj prvi članek v reviji z zloglasnimi “ARRS-jevimi A”. Na tistem srečanju potem nisem “smel” več predavati. Članek je med mojimi bolj citiranimi, iz študije pa so se rodile nove ideje, nekaj let pozneje pa tudi projekt, ki mi je prinesel 300 000 evrov sredstev, predvsem pa tri leta gotove zaposlitve. Se zgodi, je pa res, da je to čista izjema.
Žal, pa tudi na srečo, je s tokom denarja povezan tudi tok možganov. Menim, da bi moral vsak, ampak čisto vsak, raziskovalec za nekaj časa v tujino. Samo tako se zaveš, da obstajajo (še) pametnejši ljudje, po drugi strani pa se zaveš tudi tega, da v tujini ni tako lepo in lahko, kot govorijo tisti, ki niso še nikjer bili. Da o tem, da je to edina pot, da splavaš izpod okrilja mentorja in spleteš svojo mrežo, ne izgubljam besed.
Kakšen je pravi način odhoda v tujino? Prisila? Morda, do določene mere. Smešna se mi zdijo habilitacijska pravila, ki med drugim pravijo, da moraš za izvolitev v višji naziv nekaj časa delati v tujini. Če na odhod v tujino gledaš kot na oviro pri napredovanju in ne kot na edino možnost za rast, je vse izgubljeno.
Kakšna je moja izkušnja? Diplomo in doktorat sem v večini opravil v tujini, tam navezal stike z Nemci in Francozi in se pozneje tako rekoč vsako leto odzval njihovemu vabilu za en, dva, tri mesece gostujoče profesure. Doma (na FS) so me popolnoma podpirali (ob tem, da sem se zavedal tudi odgovornosti, da domači projekti zaradi tega ne smejo trpeti).
Kaj pa moja zgodba z druge strani? Leta 2012 sem učil izjemno generacijo študentov. Ob tem je bilo leto 2012 tudi najbolj sušno s stališča razpisov za projekte. Kaj torej v takem primeru narediš s študentom, ki “mora” nadaljevati študij na doktorskem programu? Kličeš kolega v tujino …
Matevž: “Hi Olivier, I have a really good student who wants to do a PhD, but I don’t have any funds for him. Do you see any option?”
Olivier: “Yes, I’ll take him. Let me get back to you tomorrow, but I’m almost certain, it’ll work.”
In tako v dveh stavkih možgani pobegnejo iz Slovenije. Na ta način sem leta 2012 “izgubil” dva študenta, leta 2015 pa še tretjega. Prvi je doktoriral leta 2015, drugi 2016, tretji pa 2018, vsi v Franciji, a v različnih raziskovalnih skupinah. Vsi so dobil ponudbe za delo v tujini (Kanada, ZDA in Francija).
Seveda tu ne gre le za doktorske študente … Tadej je po doktoratu v Sloveniji zdržal le pol leta – ravno pred dvema tednoma je popihal v tujino (brez jasnega datuma vrnitve) –, upamo, da se mu plan izide!
Sam odhod v tujino sicer ni tako zahteven, kot je vrnitev nazaj domov. Kako iz bega možganov vzpostaviti kroženje možganov? Čeprav se že leta govori o tem, sistema za dodeljevanje spodbud za vrnitev v Slovenijo ni. V Franciji, na primer, raziskovalci, ki bi se želeli vrniti, kandidirajo za manjši dvoletni projekt, dobijo pa še pavšalno vsoto denarja za selitev v domovino.
Pri nas je edina pot nazaj ta, da se, kot mentor, močno angažiraš in raziskovalcu pomagaš iskati delovno mesto, pri tem pa navadno še pomembnejšo vlogo igra sreča.
Kako se je izteklo pri mojih treh študentih? Prvi si je želel v industrijo – dobil je ponudbo večjega slovenskega podjetja, ki se je ravno takrat reformiralo in iskalo vodjo oddelka za bazični razvoj. Drugi je končal doma – na Fakulteti za strojništvo – sicer v drugem laboratoriju, v katerem so ravno ob tistem času pridobili večji evropski projekt in iskali nekoga z znanjem kompleksnih numeričnih simulacij. Tretjega, Darjana, ki je doktoriral iz fizike, pa je nazaj v Slovenijo zvabil moj projekt ERC – pridružil se nam je ravno ta teden.
Še enkrat je treba poudariti, da so se vse tri zgodbe o uspešnem kroženju možganov uresničile predvsem zaradi srečnih naključij in da bi Slovenija v vseh treh primerih lahko potegnila kratko.
Za konec naj pa še izkoristim priložnost – ko sem ravno pisal o tem, da se je treba angažirati … Z Darjanom se je v Slovenijo vrnila tudi sveže pečena doktorica biologije (Uni-Montpelier, sicer je farmacevtka). Med drugim je soavtorica članka v Nature Communications. Če slučajno koga zanima …
Matevž Dular v preteklosti na Valu 202:
Zgornjesavska dolina slovi po svojih turističnih biserih, nemalokrat prepletenimi s športnimi aktivnostmi. Temu primerna je tudi obiskanost v vseh letnih časih, število nastanitvenih kapacitet pa raste iz leta v leto. Odpravili smo se na obisk v Mojstrano k lastnici hostla Lukna in sestri Mete Hrovat Urši Hrovat.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov in najbolj uporabnih fraz, je prav, da se posvetimo še pisavi. Kot pravi naš gost, ima ta posebno mesto, saj deluje kot povezovalni dejavnik civilizacije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov, sledi še nekaj uporabnih fraz, ki nam lahko pridejo ob obisku Kitajske še kako prav. Turisti si tam z znanjem angleščine namreč ne moremo kaj prida pomagati.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Za začetek se učimo, kako reči živijo, dobro jutro, dober dan in dober večer. Kitajščina je – kot mnogi drugi vzhodnoazijski jeziki – tonalni jezik. Zato je lepo, če se pred začetkom učenja učimo tudi petja, se pošali Žiga Tršar. Kot poudarja, je pri pozdravu zelo pomemben kontekst, saj da je ta velikokrat namenjen nekemu dogodku v dnevu.
Združenje Europa Donna Slovenija letos zaznamuje 25 let ozaveščanja o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter podpore bolnicam in njihovim svojcem ob spopadanju z boleznijo. Pred svetovnim dnevom boja proti raku, ta bo 4. februarja, so predstavili Sklad Mojce Senčar, s katerim se bodo poklonili spominu na dolgoletno predsednico združenja Mojco Senčar.
V začetku januarja so člani in članice upravnega odbora slovenskega PEN centra soglasno izvolili Juliana Assangea za častnega člana v upanju, da bi ob mednarodni pomagala tudi podpora Slovenskega centra PEN. V javnem pismu so zapisali, da obsojajo sodni pregon Assangea, kot tudi pregon vsakega novinarja in publicista na svetu, vključno s slovenskimi, kadar se znajdejo pod pritiski vplivnežev, ki hočejo resnico prikriti.
Organizacija za človekove pravice Amnesty International je v 280-stranskem poročilu obsodila Izrael, da uveljavlja sistem zatiranja in prevlade nad palestinskim ljudstvom. To vključuje tako Palestinke in Palestince, ki živijo v Izraelu ter na zasedenih palestinskih ozemljih, kot tudi palestinske begunce, razseljene v drugih državah. Poročilo je zelo kritično, saj poziva, da morajo izraelske oblasti odgovarjati za zagrešitev zločina apartheida nad Palestinci. Izpostavlja tudi nezakonite poboje. Z Metko Naglič iz Amnesty International Slovenije se je ob njegovi objavi danes dopoldne pogovarjal Gorazd Rečnik.
Mednarodno združenje športnih novinarjev redno organizira izobraževalne programe za mlade reporterje. Enega se je lani udeležil Miha Trošt.
Minuli teden so v Veliki Britaniji pričeli s 6-mesečnim pilotnim projektom, kjer delodajalci zaposlenim ponudijo možnost 4-dnevnega delovnega tedna. Raziskavo so kar 5 let že izvajali na Islandiji, kjer se je več kot 2500 delavcev in prek 100 delodajalcev odločilo, da delovne ure omejijo na 35 ur, v nasprotju s prvotnimi 40. na teden. Pogovarjali smo se z idejno vodjo projekta Charlotte Lockhart, izvršno direktorico podjetja 4 Day Week Global, in dr. Evo Boštjančič, psihologinjo in profesorico na Oddelku za psihologijo Filozofske fakulete v Ljubljani.
Tri omizja pod skupnim naslovom Agon(ija) epidemije so minuli teden s pomočjo univerzitetnih profesorjev in gostov iz tujine skušala ponuditi nekoliko drugačen pogled na dogajanja v zadnjih dveh letih in njihovem vplivu na družbo, znanost in na posameznika.Iz skupno skoraj šestih ur debat v drugih dveh večerih smo izbrali nekaj takih misli, ki morda odstopajo od večinskega pogleda na epidemijo kot smo ga v zadnjih dveh letih lahko spremljali v večini medijev. Nekatere so provokativne, nekatere v nasprotju z razmišljanji, ki so doslej veljala za edine znanstvene, zagotovo predstavljene tudi v nekoliko preskromnem kontekstu. Nekateri sodelujoči so poudarjali tudi, da je načrten ali nenačrten znanstveni in strokovni molk močno vplival na to, kakšne ukrepe smo sprejemali in da bi odkrite debate med znanstveniki in stroko morale tudi javno potekati že bistveno prej. Izbor je pripravila Jana Vidic.
Minuli konec tedna je v gorah za sabo pustil črno sled, ugasnilo je šest življenj planincev. Gorske nesreče so se zgodile kljub temu, da že nekaj časa ni snežilo, da se je vreme otoplilo, kar načeloma pomeni, da se sneg preobraža in je nevarnost plazov manjša, kljub temu, da je bilo lepo, sončno vreme in so bile razmere videti idealne. To so primeri, ki potrjujejo, da so razmere v gorah pozimi v vsakem primeru težavne in da jih planinci prepogosto podcenjujejo. Sogovornik: podpredsednik Planinske zveze Slovenije, gornik, izkušeni gorski vodnik, reševalec Martin Šolar.
Sinoči je bila na pobudo skupine zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in ZRC SAZU organizirana prva od predvidoma treh javnih debat o posledicah epidemije na posamezniku, na znanosti in na družbi. Pripravljene so z željo, da ljudje, ki znanost soustvarjajo, javnosti pokažejo, da univerza tudi (oziroma zlasti) v krizi deluje kot avtonomen prostor svobodnega premišljanja in kresanja mnenj. S takimi debatami pa želijo pripomoči tudi k odpravljanju nezaupanja v znanost, ki je usodno in ki zapira izhod iz krize.
Številka ena tenisa in prvi nosilec odprtega teniškega prvenstva Avstralije, Novak Đoković, še naprej ostaja v negotovosti, ali bo lahko zaigral na prvem turnirju za grand slam v sezoni. Dogajanje je komentiral Jaka Lucu, novinar, velik poznavalec športa, predvsem tenisa in njegovega zakulisja.
Da je Leonardo da Vinci raziskal in preučil sotočje Vipave in Soče, je jasno, prav mogoče pa je, da je obiskal tudi Ptuj, kjer je skiciral mehanizem prvotne stolpne ure
Iztoka Tomazina slovenska javnost pozna po marsičem, najbolj po medicinskih in gorniških, pa tudi adrenalinskih in pisateljskih dejavnostih - s tihotapstvom pa ga najbrž le težko povežemo. Resda je bil "šverc-komerc" v nekdanji Jugoslaviji na eni strani množičen adrenalinski konjiček, na drugi pa je marsikomu pomenil vzpon za klin ali dva više na družbeni lestvici … V knjigi Na meji je Tomazin predstavil svoje in tuje "kontrabante" v čisto drugačnih krajih in okoliščinah, navsezadnje pa je bilo tudi tihotapljeno blago nevsakdanje. Razmejeni gorski grebeni, ki so kot pogosta naravna danost "zlorabljeni" za politično mešetarjenje in risanje meja, pa so mu kot zagrizenemu gorniku vedno in povsod odveč.
V času pretočnih storitev nikoli ni prepozno ali prezgodaj za ekran, zato vas vabimo pred televizijski ekran. Na prvi program Televizije Slovenija prihaja prvi del nove serije Leninov park, ki je nastala na podlagi knjižne predloge pisatelja Tadeja Goloba in predstavlja nadaljevanje uspešne televizijske serije Jezero izpred dveh let. O pričakovanjih, pisateljskem delu, nesreči in novem romanu, ki bo predvidoma izšel pomladi.
Na Valu 202 bomo poskrbeli za različne okuse in želje poslušalcev. Na silvestrski večer vas bo do odštevanja vodila Nataša Štefe, in sicer s kvizom, klepeti in glasbo po izboru Andreja Karolija. Kdor bo iskal primerno glasbeno spremljavo brez odvečnega klikanja, motečega ponavljanja ali neprimernih odskokov algoritma, bo na Spotifyu našel silvestrski seznam naših glasbenih urednikov. Na val202.si pa bo za plesno podlago na voljo videoprenos s Timom Urbanyo in večeru primernim setom elektronske glasbe. V nočnem podaljšku po 0.30 pa lahko prisluhnete še koncertnemu albumu Robbieja Williamsa z naslovom Live at Knebworth. Posnetek je nastal v začetku julija 2003 na treh zaporednih nastopih, ki so skupaj pritegnili kar 375.000 obiskovalcev.
"Če vam je kaj do vrat, jih odklenite, ker jaz grem noter," to je le ena izmed izjav Obelixa, najboljšega prijatelja Asterixa iz legendarne francoske stripovske serije. Neustrašnim galskim junakom so vrata odprli v ljubljanski Galeriji Kresija, kjer bo do 11. januarja na ogled razstava ob 60. obletnici izida prvega albuma Asterix, galski junak. Razstavo Asterix – rojstvo stripa je pripravila francoska založba Editions Albert Rene in je že gostovala po številnih evropskih mestih. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.
Šest mamic znanstvenic je odprlo svojo Facebook skupino Science Mammas’ Vaccine Forum, v kateri spoštljivo, temeljito in strokovno odgovarjajo na dileme, vprašanja, pomisleke v zvezi s cepljenjem in cepivi.
Modni oblikovalec z edinstveno, ekstravagantno estetiko in vesoljskimi idejami, ki zelo rad šiva, reciklira, barva in improvizira, se spretno poigrava z blagom in ustvarja raznovrstne teksture. Poleg uspešnih modnih nagrad, priznanj in kolekcij, je Jan Brovč sodeloval tudi z nekaj vidnejšimi imeni slovenske glasbe - na primer s Senidah, Zalo in Gašperjem, z zasedbo Mrfy. Trenutno svoja zgodnja jutra (ko ne ustvarja kostumov v SNG Opera in Balet Ljubljana) posveča novi modni kolekciji.
Neveljaven email naslov