Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar opozarja na to, da smo močno spustili standarde pri uživanju kakovostnega mesa. Največ cenene hrane postrežejo v javnih ustanovah.
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom.
Dr. Aleš Kuhar
foto: Biotehniška fakulteta
Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
“Nedvomno je delež uvoženega mesa na jedilnikih otrok večji, kot je povprečen delež uvožene govedine v Sloveniji. V menzah in restavracijah javne prehrane pa praktično ni več mesa slovenskega porekla.”
Kuhar opozarja, da spadajo med nizkocenovne izdelke med drugim kategorije živali, ki niso primerne za zauživanje v pripravljenem mesu, kot so iztrošene krave molznice. “Živali, ki niso namenjene mesni prireji, končajo na krožnikih otrok.” Slovenskih ponudnikov v večini šol skoraj ni več, opozarja. “Bitka je nerealna, osredotočena na ceno.” Zmagujejo podjetja, ki “niti nimajo več hladilnic, operirajo le s tovornjaki in lovijo sporadične nabavne kanale. Ta bitka je zelo nenavadna za razvito državo, kot je Slovenija.”
Na pomembnost najboljše in neoporečne prehrane najmlajših so opozorili tudi na Nacionalnem inštitutu za zdravje. Vzgojno-izobraževalne zavode pozivajo k upoštevanju smernic prehranjevanja in jim svetujejo, naj naročajo čim bolj kakovostna in prehransko ustreznejša živila, ki so lokalna in sveža.
Prehranski sistem po Kuharjevih besedah dostavlja na trgovinske police to, kar ljudje sprejemajo. »V kombinaciji s trgovinskim komuniciranjem in diskontnim formatom trgovcev smo izgubili jasen in naraven občutek za to, koliko živilo lahko stane.
“Presenetljivo je, da je Slovenija tako široko odprla vrata tovrstnim ponudbam, da smo tako zagrabili izdelke trash globalizacije. Izdelki so ceneni, iščejo se nepredstavljive prakse, da se doseže čim nižja cena.”
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar opozarja na to, da smo močno spustili standarde pri uživanju kakovostnega mesa. Največ cenene hrane postrežejo v javnih ustanovah.
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom.
Dr. Aleš Kuhar
foto: Biotehniška fakulteta
Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
“Nedvomno je delež uvoženega mesa na jedilnikih otrok večji, kot je povprečen delež uvožene govedine v Sloveniji. V menzah in restavracijah javne prehrane pa praktično ni več mesa slovenskega porekla.”
Kuhar opozarja, da spadajo med nizkocenovne izdelke med drugim kategorije živali, ki niso primerne za zauživanje v pripravljenem mesu, kot so iztrošene krave molznice. “Živali, ki niso namenjene mesni prireji, končajo na krožnikih otrok.” Slovenskih ponudnikov v večini šol skoraj ni več, opozarja. “Bitka je nerealna, osredotočena na ceno.” Zmagujejo podjetja, ki “niti nimajo več hladilnic, operirajo le s tovornjaki in lovijo sporadične nabavne kanale. Ta bitka je zelo nenavadna za razvito državo, kot je Slovenija.”
Na pomembnost najboljše in neoporečne prehrane najmlajših so opozorili tudi na Nacionalnem inštitutu za zdravje. Vzgojno-izobraževalne zavode pozivajo k upoštevanju smernic prehranjevanja in jim svetujejo, naj naročajo čim bolj kakovostna in prehransko ustreznejša živila, ki so lokalna in sveža.
Prehranski sistem po Kuharjevih besedah dostavlja na trgovinske police to, kar ljudje sprejemajo. »V kombinaciji s trgovinskim komuniciranjem in diskontnim formatom trgovcev smo izgubili jasen in naraven občutek za to, koliko živilo lahko stane.
“Presenetljivo je, da je Slovenija tako široko odprla vrata tovrstnim ponudbam, da smo tako zagrabili izdelke trash globalizacije. Izdelki so ceneni, iščejo se nepredstavljive prakse, da se doseže čim nižja cena.”
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov