Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar opozarja na to, da smo močno spustili standarde pri uživanju kakovostnega mesa. Največ cenene hrane postrežejo v javnih ustanovah.
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom.
Dr. Aleš Kuhar
foto: Biotehniška fakulteta
Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
“Nedvomno je delež uvoženega mesa na jedilnikih otrok večji, kot je povprečen delež uvožene govedine v Sloveniji. V menzah in restavracijah javne prehrane pa praktično ni več mesa slovenskega porekla.”
Kuhar opozarja, da spadajo med nizkocenovne izdelke med drugim kategorije živali, ki niso primerne za zauživanje v pripravljenem mesu, kot so iztrošene krave molznice. “Živali, ki niso namenjene mesni prireji, končajo na krožnikih otrok.” Slovenskih ponudnikov v večini šol skoraj ni več, opozarja. “Bitka je nerealna, osredotočena na ceno.” Zmagujejo podjetja, ki “niti nimajo več hladilnic, operirajo le s tovornjaki in lovijo sporadične nabavne kanale. Ta bitka je zelo nenavadna za razvito državo, kot je Slovenija.”
Na pomembnost najboljše in neoporečne prehrane najmlajših so opozorili tudi na Nacionalnem inštitutu za zdravje. Vzgojno-izobraževalne zavode pozivajo k upoštevanju smernic prehranjevanja in jim svetujejo, naj naročajo čim bolj kakovostna in prehransko ustreznejša živila, ki so lokalna in sveža.
Prehranski sistem po Kuharjevih besedah dostavlja na trgovinske police to, kar ljudje sprejemajo. »V kombinaciji s trgovinskim komuniciranjem in diskontnim formatom trgovcev smo izgubili jasen in naraven občutek za to, koliko živilo lahko stane.
“Presenetljivo je, da je Slovenija tako široko odprla vrata tovrstnim ponudbam, da smo tako zagrabili izdelke trash globalizacije. Izdelki so ceneni, iščejo se nepredstavljive prakse, da se doseže čim nižja cena.”
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar opozarja na to, da smo močno spustili standarde pri uživanju kakovostnega mesa. Največ cenene hrane postrežejo v javnih ustanovah.
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom.
Dr. Aleš Kuhar
foto: Biotehniška fakulteta
Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
“Nedvomno je delež uvoženega mesa na jedilnikih otrok večji, kot je povprečen delež uvožene govedine v Sloveniji. V menzah in restavracijah javne prehrane pa praktično ni več mesa slovenskega porekla.”
Kuhar opozarja, da spadajo med nizkocenovne izdelke med drugim kategorije živali, ki niso primerne za zauživanje v pripravljenem mesu, kot so iztrošene krave molznice. “Živali, ki niso namenjene mesni prireji, končajo na krožnikih otrok.” Slovenskih ponudnikov v večini šol skoraj ni več, opozarja. “Bitka je nerealna, osredotočena na ceno.” Zmagujejo podjetja, ki “niti nimajo več hladilnic, operirajo le s tovornjaki in lovijo sporadične nabavne kanale. Ta bitka je zelo nenavadna za razvito državo, kot je Slovenija.”
Na pomembnost najboljše in neoporečne prehrane najmlajših so opozorili tudi na Nacionalnem inštitutu za zdravje. Vzgojno-izobraževalne zavode pozivajo k upoštevanju smernic prehranjevanja in jim svetujejo, naj naročajo čim bolj kakovostna in prehransko ustreznejša živila, ki so lokalna in sveža.
Prehranski sistem po Kuharjevih besedah dostavlja na trgovinske police to, kar ljudje sprejemajo. »V kombinaciji s trgovinskim komuniciranjem in diskontnim formatom trgovcev smo izgubili jasen in naraven občutek za to, koliko živilo lahko stane.
“Presenetljivo je, da je Slovenija tako široko odprla vrata tovrstnim ponudbam, da smo tako zagrabili izdelke trash globalizacije. Izdelki so ceneni, iščejo se nepredstavljive prakse, da se doseže čim nižja cena.”
Si predstavljate slikarje, ki v rokah namesto čopičev držijo meče, ateljeji pa so bili včasih tudi prizorišče umora? Več je Maji Stepančič povedala kustosinja in recenzentka, tudi profesorica na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Petja Grafenauer, ki ima zanimiv poletni knjižni namig.
Koroška je v zadnjih letih postala zelo zanimiva turistična destinacija za gorsko – kolesarske navdušence. Tako imenovanih trailov, urejenih poti, je vedno več, svoje pristavi tudi prelepa narava in bližina slovensko – avstrijske meje, v zadnjih letih pa je destinacija dobila prepoznavnost tudi po zaslugi BLACK HOLE BIKE FESTIVALA – torej, če bi prevedli, kolesarskega festivala Črna luknja, ki se je letos začel v nedeljo, s klasičnim maratonom s startom in ciljem v Črni na Koroškem.
Sezono valovskega namigovanja bo zdaj odprla novinarska kolegica Jela Krečič. Pred kratkim je izdala svoj drugi roman Knjigo drugih. Kot budna spremljevalka fenomenov v popularni kulturi pa Jela Krečič predlaga ogled dveh televizijskih serij.
Čeprav je poletje in večini niti po pomoti misli ne zaidejo na bele strmine, na smuči … no ja, morebiti v zadnjih treh vse prej kot poletnih dneh vsaj pogojno morda, bomo vseeno skočili na Gorenjsko, v Begunje, kjer domuje slovenska tovarna smuči. Elan je v svoji več kot sedemdesetletni zgodovini z inovacijami velikokrat spremenil razvoj smučanja, bil pionir na marsikaterem področju, in očitno se ne misli ustaviti. Prejšnji teden je namreč kot prvi proizvajalec smučarske opreme na svetu odprl vrata svojega alpskega smučarskega muzeja.
Rudi Ringbauer je bil v svoji karieri marsikaj: odličen plavalec, ključavničar, strojnik, učitelj, svoje življenjsko poslanstvo pa je našel v pravu. Dolgoletni ptujski sodnik je v študentskih letih zakuhal znamenito afero Bruc, s katero so prekmurski študentje zelo razbesnili takratno oblast. Pri njemu doma na Ptuju smo se pogovarjali o posledicah afere, sodnikovanju, Titu, aforizmih in o tem, zakaj je že vse življenje “lükar brez lüka”.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60-ih let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel »bogokleten«. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Spomini in zgodbe o takratnih poletjih, tistih romanjih na morje v najboljših letih. Romance, legende, šepet ozkih morskih ulic.
Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan. S temi besedami ustanovitelja slovenske tovarne smuči, Rudija Finžgarja, se je leta 1945 rodila zadruga iz katere je potem nastala uspešna zgodba. Danes je ta z odprtjem alpskega smučarskega muzeja v Begunjah dobila novo poglavje – na Gorenjsko je ob tej priložnosti prišel tudi legendarni Ingemar Stenmark, ki je sloves slovenskih smuči z izjemnimi uspehi ponesel v svet.
Boris Cavazza je štiri leta preživel na ladji, nima pa nobenega tatuja, morje je prvič okusil v Piranu in v hipu se je spletla posebna vez.
Slavko Ivančič je dekan glasbenoobalnih znanosti in kralj jadranske terase iz osemdesetih let. Slavko Ivančič je prvi glas Kvarnerja, kralj jadranske terase. “Polni smo bili denarja. Frizura, obleke, to je bilo to. Diskoteke so se šele začele, a si moral imeti kvaliteto, ker si celo poletje nastopal na eni terasi.” Ko je začel nastopati s Faraoni, so se zanje potegovali vsi gostinci vzdolž obale. Bend je ostal na terasi, turistke so se menjavale.
Književnik trenutno raziskuje spolni turizem na Jadranu in ugotavlja, da je bila Jugoslavija v začetku sedemdesetih želena destinacija med ženskami iz bogatejših delov Evrope, denimo iz Skandinavije in Nemčije. "Iskale so galeba, mediteranskega ljubimca. Ko v Afriki govoriš s spolnim delavcem, vidi sebe kot frajerja, saj ženske prepotujejo več tisoč kilometrov, da pridejo do njega. V celem jugoslovanskem umu je galeb točno to - glavni frajer!"
Kako poteka prenos kolesarske Dirke po Sloveniji in kakšne tehnične zmogljivosti zahteva?
Neveljaven email naslov