Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Godli in govorili smo o tako imenovanih enkratnikih, posrečenčkih. Manj neroden in bolj znan termin za to je "one hit wonders". Skladbe, ki so ostale same na vrhu, čeprav so glasbeniki ustvarjali še dolgo potem.
Dokumentarna razstava Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina obuja spomin na projekt Manekeni, ko je 14. novembra 1997 Marija Mojca Pungerčar v okviru drugega trienala sodobne umetnosti U3 oblekla šestnajst ljubljanskih spomenikov, ki so jim sešili obleke po merah. Oblečeni spomenik padlih borcev je predstavljal esperanco, žar obetov v brezbarvni vsakdanjosti, za žensko, ki si drzne upati, Kidričev spomenik pa ekstravaganco, kredibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uveljaviti.
Miha Švalj je gostil Slobodana Simiča – Simeta, piranskega raziskovalca in publicista, ki zase pravi, da je preprost in nepopravljiv Pirančan.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. "Prehrana 20 % svetovnega prebivalstva temelji na ribah, zato je pomembno, da vemo, kaj vse je v njih. Zaradi dobrih hranil, ki jih tovrstna hrana vsebuje, pa poraba rib celo narašča." - dr. Andreja Ramšak
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. Ta teden smo priča visoki gladini morja. Ali je to nekaj, česar se bomo morali navaditi? "Jaz mislim, da ja. Na žalost. Globalne študije nakazujejo, da če se bomo zelo potrudili kot človeštvo, bo rast morske gladine globalno med 30 in 50 centimetri." - ddr. Matjaž Ličer
dr. Lovrenc Lipej je morski biolog. Pravi, da je slovensko morje Noetova barka, saj imamo veliko različnih morskih vrst, a malo primerkov posamezne vrste. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Vodja Morske biološke postaje Piran prof. dr. Patricija Mozetič se je kot se je kot mlada raziskovalka postaji pridružila v devetdesetih letih. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Letošnji festival bo zaznamovala močna slovenska udeležba, v fokusu bo kubanski film 60-ih, z retrospektivo se bodo poklonili režiserki Agnes Varda, ki nas je letos zapustila, v goste pa prihaja tudi kontroverzni ameriški filmar Abel Ferrara. Njegov najnovejši avtobiografski film Tommaso bo ob 19.30 festival tudi odprl.
Novi lastnik Tobačne mesto je Kreativni center Poligon obvestil, da z novim letom z njimi ne bodo podaljšali najemniške pogodbe.
Tla ljubljanskega Kina Šiška bo danes zvečer zatresla nostalgija. Tisti, ki štejete vsaj tri desetletja svojega življenja, se boste zagotovo spomnili dveh bendov, ki jih je takrat - leta 2001 - še glasbena postaja MTV vneto vrtela. Alien Ant Farm so s priredbo komada Smooth Criminal kralja popa Michaela Jacksona dokazali, da zna biti tudi punk rock zabaven in smešen, P. O. D. oziroma Payable on Death pa so s svojo Alive prodrli na ameriško nu metal sceno. Pred večernim koncertom se je s pevcem skupine P. O. D. Sonnyjem Sandovalom srečala Maja Stepančič.
S čim so zaznamovali družbo in kako bi se znašli v današnji? Odgovarja filmski in literani kritik Robert Kuret.
As ti tud not padu? je ponarodela fraza, menda avtorsko delo igralca Bogdana Lubeja, ki je v filmu Ne joči, Peter igral malega, štiriletnega hudomušnega Petra. Film so letos ob stoti obletnici rojstva režiserja Franceta Štiglica digitalno restavrirali in ga bodo v soboto ob 20-ih premierno v digitalni verziji predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Film, ki je v Štigličevi karieri pomenil prelom nekega zgodovinskega obdobja, saj je bil njegov zadnji partizanski film, je povezal več deset generacij, njegova sporočilnost pa je pomembna tudi v današnjem svetu.
O trabantih in avtomobilski industriji na obeh straneh berlinskega zidu in železne zavese se pogovarjata avtomobilska strokovnjaka Vala 202 Andrej Brglez in Janez Martinčič.
Razmere za begunce in migrante v Bosni in Hercegovini so vse slabše. Najhuje je v neuradnem begunskem taborišču Vučjak, kjer je ta hip približno tisoč ljudi. To področje je občina Bihać letos spomladi namenila za začasno namestitev beguncev in migrantov, ki se zadržujejo na območju mesta in ki niso sprejeti v namestitvene centre, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
V obdobju med letoma 2010 in 2018 je po podatkih Lovske zveze Slovenije na slovenskih cestah poginilo 46 933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 48 gamsov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Na dnevni ravni pa uradno povozimo od 15 do 15 živali, neuradno pa še kakšno več. Če ste ob cesti opazili modre odsevnike na količkih, pa vam ni bilo jasno, za kaj gre in čemu so namenjeni, je odgovor preprost. Povezani so s trki vozil z živalmi, ki jih je s širjenjem cestnega omrežja, povečanim prometom, večjim številom avtomobilov in višjimi hitrosti vse več.
Gospodarstvenik, naravovarstvenik, razsvetljenec. Čeprav je bil baron rojen v Trstu, je izvrstno govoril slovensko, kar ga je naučila mama. Po očetu pa je podedoval bogastvo in pri tridesetih letih postal najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem, ki si je lahko privoščil mecenstvo slovenske znanosti in slovstva. Podprl je prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vsebuje tudi mineral, poimenovan po njem. Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je kupoval in izmenjaval tudi v tujini, kjer je prijateljeval z evropsko intelektualno elito, tudi z zloglasnim Casanovo. Letos mineva 200 let od smrti Žige Zoisa, človeka, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o svoji zgodovini.
Marija Kacin že vrsto let raziskuje življenje in delo Žige Zoisa na območju med Ljubljano, Trstom in Benetkami. Leta je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu, najdlje na klasičnem oddelku Liceja Franceta Prešerna. Njeni starši izvirajo z idrijskega konca in že njen oče, doktor Anton Kacin, je prav pred sto leti na Idrijski realki z odliko maturiral z nalogo Zoisov krog v slovenskem slovstvu. Marija pa se je z Zoisom začela ukvarjati, ko je študirala na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza in ji je profesor, ki je vodil inštitut za slovansko filologijo, določil temo o Zoisu. Zdaj je podpisana pod tri dela o slovenskem mecenu. Prvo ima naslov Žiga Zois in italijanska kultura, drugo Žiga Zois in italijansko gledališče, v zadnjem, še čisto svežem pa je raziskala odnos med Zoisom in Casanovo.
Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki so jo postavili ob 200-letnici Zoisove smrti in predstavlja izbor del iz Zoisove knjižnice.
Znano je, da je Žiga Zois podprl prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo je hranil v drugem nadstropje palače v Ljubljani, minerale pa kupoval od trgovcev in jih veliko dobil tudi z izmenjavo. Zbirko zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Neveljaven email naslov