Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Agata Tomažič je dolgoletna novinarka časnika Dela, ki je zdaj prevzela vlogo komunikatorke v ZRC SAZU. Agata piše tudi odlične zgodbe, seveda pa knjige tudi rada prebira. Priporoča zanimive zgodbe Frana Erjavca z naslovom Domače in tuje živali v podobah.
Katarina Habe, doktorica psihologije, predavateljica in raziskovalka, vodja in pevka skupine Katrinas, predlaga knjigi: Milan Dekleva – Telo iz črk Jojo Moyes – Ob tebi
Zgodovinarju in direktorju ZRC SAZU je žal, da je na področju prebiranja e-knjig zamudnik, mu je pa všeč, da je vse več strokovne literature dostopne v elektronski obliki. Med klasično-papirnatno literaturo priporoča Zgodbo o ljubezni in temnini Amosa Oza.
Izar Lunaček je filozof in stripar, ki se že nekaj let trudi povezati domačo stripovsko sceno, v ta namen pod njegovim okriljem že nekaj let poteka vsakomesečni dogodek Stripolis. Navdušenje nad stripi ima že dolgo preteklost, svoj prvi strip je narisal že kot osnovnošolec, redno jih je v periodiki objavljal med študijem filozofije in primerjalne književnosti. Doktoriral je iz nadaljevank, risank in stripov, in pri tem prišel do ugotovitve, da smešno ni nujno banalno. Stripi pa po njegovem mnenju že dolgo časa niso material za nepismene, ampak so vedno bolj družbeno-kritični, sporočilni in poučni. Zato tudi ni presenečenje, da je njegov knjižni namig “stripovski”.
V Nebulozah o visokem obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina ob 100-letnici ruske kapelice na Vršiču.
Drago Mislej Mef je glasbenik, urednik izolskega tednika Mandrač, nekoč je bil celo klubski nogometaš. V življenju mu ni dolgčas, pogosto pa ostane bolj malo časa za branje.
Eva priproča knjigo Osmi Poverjenik, hrvaškega avtorja Renata Barertića
Otvoritvena slovesnost 27ih olimpijskih iger v Sydneyu je bila spektakularna. Po Melburneu 1956-ega je igre spet gostila Avstralija. Severna in Južna Koreja sta bili združeni pod eno zastavo, sodobni objekti pa so obljubljali praznik športnikov iz 199-ih držav. Slovenska odprava je bila 74-članska, po zaslugi Iztoka Čopa, Luke Špika in Rajmonda Debevca pa je prvič v samostojni zgodovini prišla do dveh najbolj žlahtnih olimpijskih kolajn.
Priporoča v branje knjigo Pradavnina- velika ilustrirana enciklopedija
Mediji in reklame nas učijo piti, dihati, seksati, vzgajati, sedeti, jesti in piti. Se tudi vi kdaj počutite nekompetentne za življenje?
V branje priporoča celoten opus avtorice, Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Izpostavi knjigo Secondhand time.
Dr. Irena Samide, docentka za nemško književnost na Oddelku za germanistiko ljubljanske FF, je poklicno in zasebno strastna bralka. V knjižnem namigu nam je povedala, katera knjiga jo je najbolj navdušila.
V oddaji o zgodovini olimpijskih iger bomo danes prevrteli čas v leto 1988, ko je bil na igrah v Seulu med dobitniki medalj tudi košarkar Jure Zdovc, član odlične generacije, ki je krojila svetovno košarko. Z Juretom Zdovcem bo spomin na srebrno odličje in dvoboj dveh košarkarskih velesil, Jugoslavije in Sovjetske zveze, obujal Franci Pavšer.
Neveljaven email naslov