Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V okrašenih mestih se zdaj že počasi prižigajo praznične luči. Kot vsako leto je tudi v avstrijskem Gradcu predbožični čas nekaj posebnega. Tam na primer lahko na dvorišču deželnega dvorca občudujete ledene jaslice, ki jih je umetnik Kimmo Frosti oblikoval iz 35 ton ledu. Tatjana Pirc pa je v Ljubljani srečala Susanne Höller z graškega turističnega urada. Pogovarjali sta se o tamkajšnjih božičnih sejmih, ponudbi in odgovornem odnosu mesta Gradec do okolja.
O tem, kako v Gradcu v prazničnih dneh skrbijo za okolje, pripoveduje Susanne Höller z graškega turističnega urada
V avstrijskem Gradcu je predbožični čas nekaj posebnega. Susanne Höller pravi, da so vsem dosedanjim prazničnim sejmom v Gradcu dodali še enega, novega, na drugi strani reke, v mestni četrti, ki se turistično razvija zadnje čase. Po je razpršenih petnajst božičnih sejmov, ker želijo obiskovalce usmeriti tudi v druge mestne predele, ne le v središče Gradca. Največji božični sejem je pred mestno hišo, Höllerjevi pa je najljubši sejem na mestnem grajskem hribu, ta je najbolj tradicionalen, ponudba je namenjena otrokom, tam pečejo praznične piškote, pojejo božične pesmi, pripravljajo škatle za božična darila …
Še nekaj posebnega imajo v tem času v Gradcu, odprejo namreč urad božičnih pesmi, edini tak urad v Avstriji in verjetno tudi v Evropi. To je oddelek avstrijske ustanove, ki se ukvarja z zbiranjem ljudskih pesmi. Če se spomniš le melodije ali delčka besedila, če ne veš naslova, ti v uradu božičnih pesmi v Gradcu pomagajo najti božično pesem, ki jo iščeš, domov greš z natisnjenim besedilom in notami, saj imajo v arhivu okrog deset tisoč božičnih pesmi z vsega sveta.
“Tam vas čaka prijazna gospa, ki vam bo z veseljem pomagala.” – Susanne Höller o uradu božičnih pesmi.
V Gradcu pa tudi v tem prazničnem času mislijo na okolje, kjer imajo tudi sicer veliko težav zaradi onesnaženega zraka. Na silvestrovo že drugo leto zapored ne bo ognjemeta, na glavnem trgu bodo pripravili vodomet z glasbo in svetlobnimi efekti. Na decembrske sobote se lahko z mestnim prometom obiskovalci vozijo brezplačno, cel december pa vozovnica, ki sicer traja eno uro, velja cel dan. S tovrstnimi ukrepi želijo spodbuditi obiskovalce in domačine, da se v mesto ne vozijo z avtomobili.
Še ena božična zanimivost iz avstrijskega Gradca je povezana z energetsko varčnostjo. Vsako leto je božična razsvetljava bogatejša, a kljub temu od leta 2007 z varčnimi žarnicami v Gradcu zmanjšujejo porabo energije. “Pred desetimi leti smo v prazničnem času porabili kar petkrat več energije kot zdaj,” razlaga Susanne Höller z graškega turističnega urada.
V okrašenih mestih se zdaj že počasi prižigajo praznične luči. Kot vsako leto je tudi v avstrijskem Gradcu predbožični čas nekaj posebnega. Tam na primer lahko na dvorišču deželnega dvorca občudujete ledene jaslice, ki jih je umetnik Kimmo Frosti oblikoval iz 35 ton ledu. Tatjana Pirc pa je v Ljubljani srečala Susanne Höller z graškega turističnega urada. Pogovarjali sta se o tamkajšnjih božičnih sejmih, ponudbi in odgovornem odnosu mesta Gradec do okolja.
O tem, kako v Gradcu v prazničnih dneh skrbijo za okolje, pripoveduje Susanne Höller z graškega turističnega urada
V avstrijskem Gradcu je predbožični čas nekaj posebnega. Susanne Höller pravi, da so vsem dosedanjim prazničnim sejmom v Gradcu dodali še enega, novega, na drugi strani reke, v mestni četrti, ki se turistično razvija zadnje čase. Po je razpršenih petnajst božičnih sejmov, ker želijo obiskovalce usmeriti tudi v druge mestne predele, ne le v središče Gradca. Največji božični sejem je pred mestno hišo, Höllerjevi pa je najljubši sejem na mestnem grajskem hribu, ta je najbolj tradicionalen, ponudba je namenjena otrokom, tam pečejo praznične piškote, pojejo božične pesmi, pripravljajo škatle za božična darila …
Še nekaj posebnega imajo v tem času v Gradcu, odprejo namreč urad božičnih pesmi, edini tak urad v Avstriji in verjetno tudi v Evropi. To je oddelek avstrijske ustanove, ki se ukvarja z zbiranjem ljudskih pesmi. Če se spomniš le melodije ali delčka besedila, če ne veš naslova, ti v uradu božičnih pesmi v Gradcu pomagajo najti božično pesem, ki jo iščeš, domov greš z natisnjenim besedilom in notami, saj imajo v arhivu okrog deset tisoč božičnih pesmi z vsega sveta.
“Tam vas čaka prijazna gospa, ki vam bo z veseljem pomagala.” – Susanne Höller o uradu božičnih pesmi.
V Gradcu pa tudi v tem prazničnem času mislijo na okolje, kjer imajo tudi sicer veliko težav zaradi onesnaženega zraka. Na silvestrovo že drugo leto zapored ne bo ognjemeta, na glavnem trgu bodo pripravili vodomet z glasbo in svetlobnimi efekti. Na decembrske sobote se lahko z mestnim prometom obiskovalci vozijo brezplačno, cel december pa vozovnica, ki sicer traja eno uro, velja cel dan. S tovrstnimi ukrepi želijo spodbuditi obiskovalce in domačine, da se v mesto ne vozijo z avtomobili.
Še ena božična zanimivost iz avstrijskega Gradca je povezana z energetsko varčnostjo. Vsako leto je božična razsvetljava bogatejša, a kljub temu od leta 2007 z varčnimi žarnicami v Gradcu zmanjšujejo porabo energije. “Pred desetimi leti smo v prazničnem času porabili kar petkrat več energije kot zdaj,” razlaga Susanne Höller z graškega turističnega urada.
Slovenski policisti so zaradi narave svojega dela pogosto v stresnih situacijah, a tragedija, v kateri izgubijo svojega sodelavca, globoko zareže tudi v njihove vrste, pravi Marjan Fank, generalni direktor slovenske policije.
Mirjam Gostinčar, socialna delavka in urednica cestnega časopisa Kralji ulice se pri svojem delu srečuje s številnimi oblikami duševnih stisk, ki so pogosto poglobljene še s socialnimi okoliščinami. Zato je med številnimi knjigami, ki jih prebira to poletje, izbrala Jedrt Lapuh Maležič: Težkomentalci, ki na sproščen in humoren način daje uvid v nekoliko manj poznani svet duševnih stisk.
Eva Mladenovič trenutno odkriva skrivnosti Portugalske, saj je na Iberski polotok za eno leto odšla na delo. V Kulturnem društvu Brdo Eva kot flavtistka in članica orkestra ter z izvajanjem vokalnih delavnic že dobrih deset let pomaga ohranjati srbsko kulturno dediščino in z njo seznanja tiste, ki je ne poznajo, ter predaja znanje in pesmi mlajšim rodovom. Poleg pesmi pa pod njene prste vedno znova priroma tudi kaka dobra knjiga. V času, ko je živela v Splitu, je spoznala dela Renata Baretića in se tudi bolje spoznala s hrvaškim jezikom.
Upokojeni vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič je tudi pisatelj, igralec in glasbenik. Napisal je že 23 leposlovnih knjig. V svojih zgodbah združuje erotiko, pravo, politiko, zgodovino, vesolje in še marsikaj. Pogovor z Vaskom Poličem – tudi o popku sveta.
V ljubljanskem Tehnološkem parku so odprli razstavo z naslovom »Zunaj laboratorija: revolucija v »naredi sam« znanosti« – gre za mednarodni projekt Sparks, v katerega je vključena tudi Hiša eksperimentov. Razstava, ki bo potovala po vseh članicah Unije, predstavlja zgodbe ljudi, ki odpirajo znanstvene raziskave javnosti in jih iz poklicnih laboratorijev usmerjajo v domove, delavnice in na dvorišča.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so odprli razstavo TBI: mladi, mesto in dediščina. V središču razstave je Idrija, oziroma, če povemo natančneje, vizije mladih o prihodnosti Idrije. Razstava je rezultat sodelovanja 30-ih mladih v mednarodnem projektu, ki se je povsem praktično lotil izzivov majhnega mesta v prihodnosti.
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo. Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, bere predvsem veliko strokovne literature, med ljubšimi žanri za prosti čas pa so že od nekdaj kriminalke. In za svoje priporočilo je izbrala trenutno eno večjih uspešnic tega žanra.
V poletnem času je predvsem pastir. Vroče poletne mesece v mestu je namreč zamenjal za prijetne temperature na Soriški planini, kjer dneve preživlja v družbi svojih 70 krav. Čeprav pravi, da pašnja zahteva celega človeka – vstaja ob 5. uri zjutraj, spat gre po deseti zvečer, pa vmes najde tudi čas za branje. In v branje priporoča avtorja, ki ga je po njegovem mnenju skoraj nemogoče brati.
Dr. Boris Kolar je ekotoksikolog, ki se ukvarja z okoljskimi tveganji. Je pa tudi pisatelj. Njegov prvi roman Iqball hotel, ki je pristal med prvo peterico nominirancev za nagrado Kresnik leta 2009, nas popelje v Afriko, ki je Borisu Kolarju še kako ljuba dežela. Ker zadnja leta, ko ima čas, bolj kot bere piše, je imel pri izbiri knjižnega namiga nekaj zadrege, a na koncu nam je dal tri. In tudi pri teh ni pozabil na Afriko.
Matjaž Manček je pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška. Na Valu 202 je že predstavljal svoj glasbeni okus, tokrat ponuja poletno branje. Ne mara lahkotnega dopustniškega branja in kljub uporabi e-bralnikov raje prebere knjigo.
Olimpijske igre v Pekingu so bile zgodovinske. Michael Phelps je z osmimi zlatimi medaljami na enih igrah presegel dosežek Marka Spitza iz leta 1972. Bilo pa je to tudi naše leto, saj je Sara Isaković priplavala prvo olimpijsko medaljo za slovensko plavanje. Uršula Majcen je z junakinjo obudila spomin na 13. avgust pred osmimi leti.
Na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru bo v bazenu nastopila tudi deveterica slovenskih plavalcev in plavalk. Slovenska plavalna odprava je čez lužo odpotovala v torek, zdaj je na zaključnih pripravah v Santosu, v olimpijsko vas pa pride 2. avgusta, plavalni obračuni se bodo začeli štiri dni kasneje. Za 28-letnega Damirja Dugonjiča bodo to tretje olimpijske igre, še pred odhodom v Brazilijo, pa ga je oslabila bakterijska okužba.
Neveljaven email naslov