S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.

Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?

To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? 

Sogovorniki so: 

Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.

“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.” 

Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.

“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”

Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.

“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”

Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna. 

“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”