Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
V šestdesetih letih je v Združenem kraljestvu za posledicami srčnega zastoja umrlo 7 od 10 ljudi, danes je ravno obratno, 7 ljudi od 10-ih preživi. Trend je torej vzpodbuden, tudi zato, ker si Britanska fundacija za srce že dolga leta prizadeva dvigniti zavest o srčnih, žilnih in ostalih boleznih, ki vplivajo na delovanje srca. O tem dr. Simonom Carleyjem, zdravnikom urgentne medicine iz Združenega kraljestva, ki pri učenju temeljnih postopkov oživljanja stavi na sodobno tehnologijo, družbena omrežja in humor.
Verjetnost, da človek doživi srčni zastoj doma, je največja. Slišali bomo, da mantra, da vaše roke lahko rešijo življenje najbližjemu, drži.
Vojna v Afganistanu že dolgo ne polni več naslovnic časopisov, je “pozabljena vojna”, v kateri so bili med vojaškimi operacijami ubiti, ranjeni, nezakonito priprti ali kako drugače oškodovani številni civilisti. V knjigi The War Against Civilians – Victims of the “War on Terror” in Afghanistan and Pakistan (Vojna proti civilistom: žrtve “vojne proti terorju” v Afganistanu in Pakistanu), ki je v angleščini izšla pri založbi Palgrave Macmillan, se Vasja Badalič osredotoča na napade z brezpilotnimi letali, ubij-ali-ujemi operacije, atentate, nezakonito zapiranje in druge nezakonite prakse, kot so mučenje, ugrabitve, notranje razselitve, prisilna repatriacija beguncev.
Lahko se zgodi, da bo šlo več kot 150 ljudi, tudi njihovih družin, v kratkem v tujino, ker v Sloveniji zanje ni možnosti. V mislih imamo pilote Adrie Airways, za katere tuje letalske družbe, odkar je Adria v stečaju, kažejo veliko zanimanje in jim pošiljajo mamljive ponudbe. Po približnih izračunih bo z njimi šlo na tuje tudi najmanj 30 milijonov evrov, ki smo jih vložili v izobraževanje pilotov. Pilot Primož Jovanović je prepričan, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika. Tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek je 15.oktobra v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202 govoril o Adrii Airways
Glavni poudarek jutrišnjega Svetovnega dneva oživljanja je, da ne obstaja človek, ki ne bi mogel vsaj pomagati. Ob tem so še posebej opozorili na ranljive skupine, ki so bile do sedaj pogosto spregledane, čeprav so lahko še kako pomemben člen v reševanju življenja. To so dokazali tudi otroci iz Centra Janeza Levca v Ljubljani, ki je namenjen vzgoji in izobraževanja ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Njihova predstavitev postopkov oživljanja je celo pred televizijskimi kamerami potekala suvereno in tako, kot velevajo strokovne smernice.
Ob stečaju letalske družbe Adrie Airways se je s kapitanom Primožem Jovanovićem pogovarjala Tatjana Pirc.
Evropski inštitut za enakost spolov bo v Bruslju objavil aktualni Indeks enakosti spolov za leto 2019, ki omogoča primerjavo med posameznimi državami članicami. Katere ključne ugotovitve prinaša in kam se na tem področju uvršča Slovenija? O tem z vodjo operacij pri Evropskem inštitutu za enakost spolov Marušo Gortnar.
Letošnji Svetovni dan oživljanja, ki bo v sredo, so slovenski organizatorji namenili vprašanju, ali sploh obstaja človek, ki ne bi mogel pomagati pri oživljanju? Ob tem so posebej opozorili na to, da je v veščine oživljenja pomembno vključevati tudi najranljivejše skupine, tudi otroke, tudi take s posebnimi potrebami. Prav vsak namreč lahko pomaga nekomu rešiti življenje.
Prva oddaja je bila na Televiziji Slovenija predvajana 26. 10. 1993. Tudi letos bo prva epizoda jubilejne, 25. sezone predvajana v soboto 26. oktobra. Od 1993 do 2016 je kviz vodil igralec Pavle Ravnohrib, v tretje leto vodenja pa vstopa igralec Nik Škrlec: “Že tri leta se počutim kot ravnatelj legendarne šole. Teh 25 let Malih sivih celih je 25 let celotnega gibanja, ki združuje mladino, šolarje in več generacij. Vse to je preraslo samo oddajo.”
Tim Farčnik je podpredsednik organizacijskega odbora Pokljuka: “Zavedati se moramo, da po svetovnem prvenstvu leta 2021 ne bo konec dela, ampak se bo pravzaprav delo šele zares začelo.”
Ena od novosti prihodnjega leta bo, da nekatera območja na Pokljuki ne bodo več prosto dostopna. Bodo pa na začetku planote odprli info točko, kjer bodo na voljo vse informacije, kam in kako po Pokljuki. Razlog je predvsem varstvo koconoge kure oziroma divjega petelina, ki ga je Fran Saleški Finžgar imenoval ‘kralj ptic’ za Ivana Tavčarja pa je bil ‘gozdne perutnine vladar’. Več o petelinu, pa tudi o tem, kako je na Pokljuki z alpskim svizcem, nam je povedal Andrej Arih, vodja oddelka za naravo v javnem zavodu Triglavski narodni park.
Ameriško transportno letalo Douglas C-47 je po koncu 2. svetovne vojne nad Pokljuko nepričakovano doživelo svoj žalosten konec. Ameriška letala so v tistem času namreč pogosto letela proti Vidmu, kjer so oskrbovala tam še vedno nameščene čete. 19. avgusta leta 1946 pa sta v Lescah pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev prejela nenavadno navodilo. Jugoslovansko lovsko letalo za prestrezanje JAK-3 je dobilo zeleno luč za sestrelitev ameriškega letala.
Po sprehodu v hribe in okusnem kosilu se prileže popoldanski počitek. Pri tem se prileže tradicionalna fajfa in na Gorenjskem boste težko našli boljšega fajfarja, kot je Srečko Lotrič z Gorjuš.
Na Pokljuki smo šli po gobe. Pavel Jakopič, predsednik gobarskega društva Gorje, pa nam je zatrdil, da v gobovem golažu, ki ga danes na Mrzlem studencu kuhajo za pohodnike društva upokojencev, mušnice ne bodo našle mesta. “Za tiste gobarje, ki poznajo samo lisičke in jurčke, na Pokljuki zaradi slane ne bo več sreče.”
Martin Šolar je podpredsednik Planinske zveze Slovenije, nekdanji direktor Javnega zavoda Triglavski narodni park: “Pokljuka ponuja nekaj prav za vse profile planincev. Od lahkih tur za začetnike do strmejših pobočij, namenjenih izkušenim planincem.” Val 202 je soboto preživel prav na Pokljuki in odkrival njene številne druge, skrite in odkrite bisere.
Visoka kraška planota v Julijskih Alpah ni samo popularno izhodišče za planinske podvige. Tudi ni samo biatlonsko središče, ki bo leta 2021 gostilo svetovno prvenstvo. Soboto smo preživeli prav na Pokljuki in odkrivali še njene številne druge, skrite in odkrite bisere. Gostili smo podpredsednika Planinske zveze Slovenije in z njim pregledali planinske ture, katerih izhodišče je Pokljuka, predsednika tamkajšnjega gobarskega društva in ga vprašali, ali bo gobarstvo zaradi nezanimanja mladih enkrat izumrlo. Oglasili smo se na Gorjušah, kjer se samo še na enem mestu ukvarjajo z izdelovanjem fajf – pip, odkrili dokaj neznano zgodbo o sestrelitvi ameriškega letala na Pokljuki leta 1946. S predstavnikom Triglavskega narodnega parka smo prečesali zanimivo floro in favno, seveda pa nismo mogli mimo biatlonskega centra, ki bo leta 2021 središče svetovnega biatlona.
Zgodi se nenadoma, človeku pred nami se ustavi srce, morda tudi pade kot pokošen. Ko srce ne deluje več, se možnost za to, da bo človek še kdaj takšen, kot smo ga poznali do tistega trenutka, iz minute v minuto manjša. V povprečnem času, v katerem pridejo reševalci, so poškodbe možganov že nepopravljive. Če reševalci prispejo po več kot desetih minutah in ves ta čas človeku z zastalim srcem ni pomagal nihče, je njihov trud povsem zaman. In zastoj srca se v Sloveniji zgodi vsak dan v povprečju štirikrat. Največkrat, kar v 60 odstotkih, se zgodi doma, na cesti v desetih odstotkih, na delovnem mestu ali v javnih zgradbah v sedmih, toliko primerov je tudi v domovih za ostarele. V skoraj 90 odstotkih gre za vaše najbližje, prijatelje, sodelavce ali vsaj znance. Ker vsako leto več sto ljudi umre tudi zato, ker ob srčnem zastoju nihče ni znal, zmogel ali hotel pomagati. Na to smo začeli opozarjati že v naši prvi akciji Sekunde rešujejo pred 12 leti. Letos jih s Slovenskim reanimacijskim svetom, Rdečim križem Slovenije in drugimi partnerji pripravljamo znova in znova ponujamo več deset brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji. Seznam tečajev najdete na www.val202.si. Foto: Bobo
Za nami je že druga postojanka v okviru jesenske tekaške akcije. Potem ko smo prejšnji teden tekli v Ljubljani, smo včeraj obiskali Maribor, kjer se nam je pri Treh ribnikih pridružila številčna in razigrana ekipa Mariborskih tekačev. Čeprav je bilo hladno, pravzaprav že skoraj zimsko, je tekaški trener Roman Kejžar z domišljenim treningom poskrbel, da nas ni zeblo.
V podjetništvu velikokrat zmotno govorimo o tem, da so najtežji začetki. Da najdeš idejo, kapital in se prebiješ na trg. Še težji kot začetki pa so padci, ki sledijo in o katerih vse premalo govorimo. Ravno zato je podjetniška skupnost Ceed letos pripravila konferenco, kjer so govorci spregovorili o težavah in neuspehih v svoji karieri. Svojo zgodbo je predstavil tudi Igor Bogičević, direktor tehničnega sektorja Seven Bridges Genomics, vodilnega podjetja na področju biomedicinskih analiz . O svoji podjetniški zgodbi, zvezdništvu med podjetniki in učenju iz lastnih napak se je pogovarjal s Tino Šoln.
Neveljaven email naslov