Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov