Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
V izobraževalnem sistemu je v vrtcih približno 88.000 otrok. Nekaj od njih se jih je danes spet vrnilo med šolske klopi in svoje vrstnike. Pred Vrtcem Ledina je o svoji karantenski izkušnji spregovorilo nekaj staršev in otrok, Aleš Smrekar pa se je v Grosuplju o pripravah na sprejem malčkov pogovarjal z ravnateljico vrtca Kekec Majdo Fadiga.
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Športni akterji bi radi več javnega denarja za prebroditev krize. Pristojno ministrstvo odgovarja, da bo šport reševalo samo iz najhujšega primeža krize
Little Richard je bil poseben. Ne zato, ker je bil veliko let, preden je rokenrol postal rokenrol, že rokenrol, ne zato, ker je v otroštvu nosil obleke sester, in ne zato, ker je mnogo leto potem, ko se je upokojil, srečal enega od stvarnikov. Bil je poseben, ker se je v obdobju, ko je bila segregacija na vrhuncu, boj za pravice pa še ni bil oblečen po zadnji modi, proglasil za kralja. Tako vehementno, brez zavor. In čeprav je vehemenca načeloma nezaželeno obnašanje, je imel prav. Kar je potrdila prihodnost, ki je danes že zgodovina.
V okviru MMC RTV Slovenija je bil leta 2014 ustanovljen poseben spletni portal Dostopno.si, ki omogoča hiter dostop do informacij osebam z različnimi oviranostmi, predvsem gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim ter starejšim s pešanjem vida in sluha. Na portalu so pripravili posebno rubriko Lahko branje, ki je namenjena ljudem, ki imajo težave pri branju, to so na primer osebe z disleksijo, osebe z motnjo v duševnem razvoju tudi osebe z motnjo avtističnega spektra.
Ob 12. maju, ko je svetovni dan medicinskih sester, nam je o svojem delu, predvsem pa o zadnjih tednih, pripovedovala Andreja Bogdan, vodja negovalnega tima v Domu starejših občanov Ljutomer.
Jezikoslovec Kozma Ahačič je ime tedna Vala 202 postal večkrat, prvič marca 2017, ko je postal tudi ime meseca. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je zaposlen, so v času koronakrize začeli ustvarjati posebno rubriko jezikovnega spletnega portala Fran, različica covid 19, v tem času pa je izšla tudi njegova zbirka kolumn Kozmologija.
V trinajstih primorskih glasbenih šolah so v preteklih tednih vzpostavili nov, drugačen način učenja – pouk na daljavo. To pomeni, da se je moralo na nov način dela navaditi več kot 3900 otrok, ki trenutno obiskuje primorske glasbene šole, ter več kot 800 mladih, ki so vpisani v Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica in Glasbeno matico v Furlaniji Julijski krajini. Aleš Grosek, učitelj klarineta na Glasbeni šoli Koper se je pouka na daljavo lotil preko različnih aplikacij za video konference, potem pa ugotovil, da je za starejše učence bolje, če se doma posnamejo in mu nato posnetek pošljejo v analizo. Tak način dela je všeč tudi njegovi učenki Sari, ki obiskuje 9. razred OŠ: “Všeč mi je predvsem, ker sem doma bolj sproščena in se lahko večkrat posnamem, če mi posnetek ni všeč.” Vseeno pa obstaja del znanja, ki ga je preko kamere zelo težko podati. Aleš Grosek pravi, da je predvsem tehnika (dihanje, drža, nastavitev ustnika) tista, ki zahteva fizično prisotnost učenca in učitelja.
O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?
9. maja 1945 je prvič izšel časnik Večer, ki neprekinjeno izhaja vse od takrat. Pogovarjali smo se z odgovornim urednikom Matijo Stepišnikom, ki je dejal, da je časnik sprva imenoval Novi časnik, od leta 1952 pa je Večer. "Starejši kolegi pravijo, da so ti bili časi, ko mediji niso bili svobodni, a so se skozi javne razprave v časopisih pojavili tudi kritični glasovi." "Naš namen je ostati zavezani novinarskim standardom, etiki, ključnim kategorijam, ki dajo poklicu zaupanje, verodostojnost in integriteto. Če nam bo uspelo ohraniti te vrednote, se za slovenski medijski prostor - ne glede na vse izzive - ni bati."
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Več glasbenih organizacij in festivalov na Vlado Republike Slovenije je že pred časom naslovilo poziv k izredni in trajnostni podpori za zaščito glasbenega sektorja, odgovora še ni prejelo. Zaradi preveč neznank in negotovega položaja je zato v ponedeljek na pristojne institucije Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije naslovilo predloge ukrepov za odpravo posledic prepovedi izvajanja javnih prireditev.
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
Glasba je umetnost. In znanost se lahko ukvarja z umetnostjo, tudi popularno. Metodološke obdelave glasbe, tako kot vse metodološke raziskave, temeljijo na podatkih. In 17.000 skladb, ki so sestavljale glasbeno lestvico Billboardovih 100, je bila iztočnica za raziskavo evolucije popularne glasbe v ZDA, ki je pripeljala do sklepa, da je sodobna glasba med letoma 1960 in 2010, seveda ob konstantnih spremembah, vsebovala tri revolucionarne momente. Niti ne momente, saj so revolucije, ki jih omenjam, posledica nekajletnih sprememb v glasbi.
V prihodnjih tednih, mesecih in morda tudi letih bo moralo veliko institucij spremeniti in prilagoditi načine delovanja, med njimi so tudi domovi za starejše. Kako se bodo soočali s tem izzivom? Aprila lani je Ime tedna Vala 202 postala Anamarija Kejžar, takrat aposlena v domu za starejše občane v Tržiču, sedaj pa se je v Ljubljani podala v akademske vode, kjer raziskuje, poučuje in išče izboljšave pri obravnavi ljudi z demenco.
Postopno odpiranje vrtcev in šol s seboj prinaša ogromno izzivov in ustvarja številna vprašanja. Na nekatera od njih je odgovorila direktorica Šolskega centra Ljubljana in Predsednica Društva ravnateljev srednjih šol, dijaških domov in višjih šol Nives Počkar. O tem, kako so šole pripravljene na sprejem dijakov, na varnost in tudi, kako bo potekal zadnji del šolskega leta na daljavo za tiste, ki ostajajo doma.
Vlada je sprejela nekatere poteze, ki jih nevladne organizacije razumejo kot napad nanje. To so na primer aneksi, s katerimi UKOM želi odpovedati programe nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na njegovem razpisu, in omejevanje okoljskih organizacij pri sodelovanju v gradbenih postopkih. Nevladniki vidijo vzporednice z dogajanjem na Madžarskem. Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal z zgodovinarjem s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki meni, da če se pod krinko izrednega stanja skuša okrniti vlogo civilnodružbenih organizacij, to ni upravičeno. Ugotavlja, da so sredstva za financiranje nevladnih organizacij iz pozicije državnega proračuna zanemarljiva, iz stališča delovanja teh organizacij pa nepogrešljiva.
Mnenja nekaj udeležencev prvomajskih protestov pred parlamentom. Po oceni policije se jih je udeležilo več tisoč ljudi, ki so izražali nezadovoljstvo z ukrepi vlade.
Neveljaven email naslov