Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Gospodarstvenik, naravovarstvenik, razsvetljenec. Čeprav je bil baron rojen v Trstu, je izvrstno govoril slovensko, kar ga je naučila mama. Po očetu pa je podedoval bogastvo in pri tridesetih letih postal najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem, ki si je lahko privoščil mecenstvo slovenske znanosti in slovstva. Podprl je prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vsebuje tudi mineral, poimenovan po njem. Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je kupoval in izmenjaval tudi v tujini, kjer je prijateljeval z evropsko intelektualno elito, tudi z zloglasnim Casanovo. Letos mineva 200 let od smrti Žige Zoisa, človeka, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o svoji zgodovini.
Marija Kacin že vrsto let raziskuje življenje in delo Žige Zoisa na območju med Ljubljano, Trstom in Benetkami. Leta je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu, najdlje na klasičnem oddelku Liceja Franceta Prešerna. Njeni starši izvirajo z idrijskega konca in že njen oče, doktor Anton Kacin, je prav pred sto leti na Idrijski realki z odliko maturiral z nalogo Zoisov krog v slovenskem slovstvu. Marija pa se je z Zoisom začela ukvarjati, ko je študirala na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza in ji je profesor, ki je vodil inštitut za slovansko filologijo, določil temo o Zoisu. Zdaj je podpisana pod tri dela o slovenskem mecenu. Prvo ima naslov Žiga Zois in italijanska kultura, drugo Žiga Zois in italijansko gledališče, v zadnjem, še čisto svežem pa je raziskala odnos med Zoisom in Casanovo.
Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki so jo postavili ob 200-letnici Zoisove smrti in predstavlja izbor del iz Zoisove knjižnice.
Znano je, da je Žiga Zois podprl prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo je hranil v drugem nadstropje palače v Ljubljani, minerale pa kupoval od trgovcev in jih veliko dobil tudi z izmenjavo. Zbirko zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Baron Žiga Zois je največji del svojega življenja preživel v Ljubljani. Živel, delal, se zabaval, posloval, raziskoval, ustvarjal in še marsikaj drugega je počel v palači ob Ljubljanici, danes ima naslov Breg 22, ki se od tistih časov ni kaj dosti spremenila. Doktor Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je zasnoval Sprehod po Zoisovi Ljubljani.
Mesec pred začetkom knjižnega sejma založbe hitijo s predstavitvami svojih del. Prejšnji teden so tako nov paket pripravili pri Mladinski knjigi in Beletrini.
Laboratorij za 3D tisk kovin predstavlja model za povezovanje znanosti in gospodarstva
28. oktober je povezan z začetki našega radia. Na vseh programih Radia Slovenija, ki praznuje 91 let, na leto ustvarimo več kot 3.700.000 minut programa
Nemoteno vsakodnevno delo javne uprave je odvisno predvsem od podatkov v elektronski obliki – torej od podatkovnih baz o državljanih, gospodarstvu, okolju, demografiji in številnih drugih področjih. Brez teh podatkov bi se javne ustanove znašle v velikih težavah. Kako torej te podatke varujemo, kako so shranjeni in kakšne varnostne kopije bi zagotovile nemoteno delovanje javne uprave tudi ob izrednih razmerah? Razmišlja Hannes Astok, namestnik direktorja za strategijo in razvoj na estonski Akademiji za e-upravljanje.
Pred največjim tekaškim dogodkom v Sloveniji ta konec tedna tekači lovijo še zadnje dneve za izboljšanje pripravljenosti in moči. Oktobra se je z rekreativci po državi družila tudi valovska ekipa, ki je svojo tekaško ekspedicijo ta teden sklenila v Novem mestu. Pod vodstvom gostitelja, maratonca Primoža Kobeta, in našega stalnega strokovnega sodelavca Romana Kejžarja smo za zadnjo iz niza štirih oddaj zbrali vse ključne napotke, na kaj misliti, kaj jesti in kaj postoriti tik pred nedeljskim maratonom. Ob tem postrežemo tudi s slikovito reportažo živahnega tekaškega brbotanja med Novomeščani.
Ekologi brez meja, ki z različnimi akcijami opozarjajo na okoljske tematike in problematike, so dva meseca v treh slovenskih krajih spremljali količine, pogostost in pošiljatelje oglasnih letakov, ki jih gospodinjstva prejemajo v poštne nabiralnike. Če nimate nalepke, s katero poštarju sporočate, da te pošte ne želite, vam povprečno dostavi 31 kilogramov papirnatih reklam na leto, približno kilogram na vsakega različnega oglaševalca. Glede na to, da gre večinoma tudi za papir, ki se težko reciklira, bo vaša odločitev za nalepko, da teh oglasov ne želite prejemati, tudi do okolja prijazno dejanje. Sploh v mesecih, ki so pred nami in ob potrošniškem vrhuncu leta obetajo še večje število tovrstnih sporočil.
Debatiramo o vedi, ki postaja del popularne kulture. Programiranje! Če je bilo včasih rezervirano za stereotipno nedružabne, pametne fante z debelimi očali, je danes popularno in priljubljeno. Programer se zdi najbolj privlačen poklic na svetu, ker ima dobro plačo in lahko dela s kavča ali med službo potuje. Stereotipi? Po podatkih Stack Overflow je leta 2018 število programerjev v Evropi znašalo 5,5 milijona. Največje število razvijalcev programske opreme ima Nemčija – približno 837 000, na listo treh najuspešnejših držav uvrščata še Združeno kraljestvo in Francija. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko v zadnjem desetletju beležijo 70% porast pri vpisu.
Da so jabolka v Sloveniji med najbolj razširjenim in popularnim sadjem, že veste. V ljudsko védenje so se jabolka vpisala tudi s številnimi pregovori. Vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa in da na lesniki nikdar jabolko ne raste. Pa ste vedeli, da imajo jabolka tudi svoj praznik? Na Kozjanskem že dvajset let pripravljajo prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Da so jabolka najbolj cenjena, ko jih zmanjka, je bilo letos očitno tudi na prvem sejemskem dnevu prejšnjo soboto, ko je jabolk pri ponudnikih zmanjkalo že pred 12. uro. A kljub slabi letini sadja je bil obisk sejemskega konca tedna na Kozjanskem jabolku rekorden, pestro dogajanje je v Podsredo privabilo številne obiskovalce.
Od prve akcije Sekunde rešujejo je minilo že 12 let. Leta 2007 je znalo pomagati zgolj 20 odstotkov očividcev, tistih, ki pa so preživeli srčni zastoj, je bila zgolj peščica. Leta 2019 še vedno preživi zgolj 15 odstotov, v Las Vegasu, kjer v igralciham mojstri oživljanja dežurajo 24 ur na dan, pa preživi že polovica tistih, ki doživijo srčni zastoj. Torej lahko tudi pri nas preživetje potrojimo. Sogovornika urgentna zdravnika Matej Strnad in Gregor Prosen.
Na katalonskih ulicah in trgih smo ta teden spet videli veliko število protestov, ki so sledili razglasitvi sodbe nekdanjim katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge pri organizaciji referenduma o neodvisnosti pred dvema letoma. Devet politikov je skupno dobilo več kot sto let zapornih kazni, protesti pa so ohromili barcelonsko letališče in več cest v tej regiji na severovzhodu Španije. O dogajanju na petkovih protestih se pogovorimo z Iztokom Potokarjem, ki že več kot deset let živi in dela v Barceloni.
Znanja o pravilnem oživljanju se vedno pogosteje širijo po družabnih omrežjih, prav tako tudi zavedanje, da je treba pristopiti in oživljati, ko človeku pred vami zastane srce. Zdravnik Gregor Prosen z mariborske urgence pojasnjuje, kako pomemben člen v verigi oživljanja so lahko tovrstna omrežja.
Na vprašanje: "Katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?" odgovarja Dunja Klemenc, ki ima veliko zaslug za to, da je film Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića prejel tujejezičnega oskarja.
Ekipa valovske tekaške karavane je znova zavila v Ljubljano. Osrednja tema tega tekaškega treninga z maratoncem in tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem sta telesna zmogljivost in zdravje tekača. Preverjamo, kako poteka obremenitveni test, ki postaja v svetu rekreativnega teka vse bolj priljubljen. Kot posebna gostja oddaje se nam je pridružila zdravnica in profesorica športne vzgoje Petra Zupet.
Mreža avtomatskih elektronskih defibrilatorjev se v Sloveniji vstrajno širi, do zdaj pa sta bila največja težava popis in vzdrževanje mreže AED. Koliko javno dostopnih defibrilatojev je vključenih vanjo, kako se mreža širi in podobno, pojasnuje Domen Vodopivec, skrbnik javno dostopnih AED.
Skoraj 200 tisoč obiskov na dan beleži spletni portal jezikovnih virov Fran, ki na enem mestu združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Po zadnji raziskavi, ki so jo lani opravili na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, je skoraj večina vprašanih dejala, da dostopa do enojezičnih slovarjev v elektronski obliki, kar 91 odstotkov z računalnika, s telefona 34 odstotkov. Modernizacija slovarjev in prenos iz knjižne v elektronsko obliko je nujna za tehnološko družbo, pravi dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki še doda, da je vsak slovar verodostojen dokument svojega časa. In končno smo jim v tem času tudi v Sloveniji posvetili dan – 16. oktober je namreč mednarodni dan slovarjev, letos prvič tudi pri nas.
Neveljaven email naslov