Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Podjetniški inkubator Podbreznik je poslovno, razvojno – tehnološki objekt v Novem mestu, ki je nastal tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Na 3600 m2 sodobnih poslovnih površin mladim, inovativnim podjetjem ponujajo infrastrukturne in podporne poslovne storitve, predvsem pa omogočajo večje možnosti za preživetje in rast podjetij na državni in mednarodni ravni. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal direktor Razvojnega centra Novo mesto, Franci Bratkovič.
O Tržaškem zalivu, ki zavzema “le” 550 km2 površine, bi lahko rekli, da je kapljica v morje, če vemo, da je površina vseh svetovnih morij 361,2 milijona km2 ali 70 odstotkov površine Zemlje. Pa vendar je kljub svoji majhnosti v tem zalivu doma največje jadralsko tekmovanje na svetu – Barcolana. Letošnja – jubilejna 50. jadralska regata poteka pod geslom “Tudi jaz sem bil na Barkolani”, na krmilu pa se je znašel Mitja Gialuz, profesor kazenskega prava na tržaški univerzi in prej 30 let zagrizen jadralec in tekmovalec na Barcolani. Mitja Gialuz je spregovoril o 50. Barcolani, ki bo v znamenju povezovanja različnih kultur in skrbi za okolje ter o sloganu, da smo na jadralski regati "vsi na isti barki".
Reportaža s treninga ekipe na tekmovalni jadrnici Way of life. Jadrnica Way of life oziroma nekdanja Maxi Jena je letos prvi veter lovila že maja. Od takrat so jo preizkusili že na nekaj regatah, zdaj je pred njimi legendarna Barcolana. Ekipa poskuša trenirati vsak teden. Na čelu je slovenski olimpijec Gašper Vinčec, ki poudarja, da je najpomembnejša stvar na tekmovalni jadrnici – sinergija ekipe. Z njimi je plul Gašper Andrinek.
Najprej se je začelo kot šala, nato pa postalo tradicija. 89-letni Ivan Pivac iz Izole se namreč na jadralsko regato Barcolana že številna leta prijavi prvi. Pravi, da zato, ker če nima nikakršnih možnosti zmagati s svojo malo barko – Lepo Vido, pa lahko vsaj nekje prehiti tekmece – pri vpisu. “Pred dvema letoma sem zamudil prvi dan vpisa, nekaj se je pripetilo. Pri jadralnem klubu Barkovlje pa je nastala panika, spraševali so se, kje sem. Letos pa je dva tedna pred odprtjem prijav zazvonil telefon … spomnili so me na vpis in ko sem se vpisal, so bili veseli, da sem prišel. Seveda je sledilo obvezno darilo, ki sem ga vpeljal. Škatla vina za celo pisarno, pa fotografiranje z dekleti.”
Vsak dan vsaj tri ženske v Sloveniji izvedo za diagnozo rak dojke. Če je bolezen odkrita dovolj zgodaj, je zdravljenje učinkovito, preventiva je preprosta in v veliki meri obvaruje pred boleznijo. Val 202, v rožnatem oktobru, s pozivom po večji ozaveščenosti.
Tako hitrih in množičnih selitev v mesta, kot smo jim priča od sredine 20. stoletja naprej, nismo mogli spremljati še nikdar prej v zgodovini, ugotavlja kanadski raziskovalec širitve mest, ki smo ga morali poklicati v Brazilijo. Roberta Muggaha smo poklicali v Rio de Janeiro, ker je tam ustanovil Inštitut Igarape. Sodeluje s široko paleto univerz, raziskovalnih ustanov in medijev, v zadnjem desetletju eden najvidnejših raziskovalcev, ki na podlagi podatkov in projekcij rasti opazuje vplive hitrih širitev mest na njihove prebivalce. Intervju je nastal v okviru serije Frekvence X: Mesta prihodnosti. Objavljamo izvirni intervju v angleščini.
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je v Žalcu nastal ob pomoči sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z interaktivno izkušnjo ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v spodnji Savinjski dolini in hkrati ohranja dediščino, ki povezuje ljudi v teh krajih. Boris Žgajnar je v pogovoru z vodjo muzeja Saro Bevc izvedel tudi, kako jih spodbuja k boljšemu razumevanju vprašanj svoje lastne prihodnosti. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu deluje namreč tudi kot konservatorsko središče. Pomaga pri ohranjanju, vrednotenju in razvijanju naravne ter kulturne dediščine.
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Nobelovo nagrado za mir leta 2018 prejmeta kongovski zdravnik Denis Mukwege in jazidka Nadia Murad za njun boj proti nasilju nad ženskami v vojni in oboroženih konfliktih. Denis Mukwege, ginekolog, ki zdravi žrtve posilstev in spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo, je leta 2014 prejel tudi nagrado Saharova, takrat se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Jakob Jaša Kenda je doktor literarnih ved, prevajalec in novopečeni avtor romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Najbolj poznan pa je gotovo po prevodu serije knjig Harry Potter. V otroštvu je imel zelo odklonilen odnos do branja in pisanja, navdušili so ga šele Mumini pisateljice Tove Jansson. Takrat se je začela njegova ljubezen do fantazijske literature.
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili letošnje prejemnike Nobelove nagrade za kemijo. Letos so jo prejeli trije znanstveniki na področju proteinske, torej beljakovinske kemije, katerih odkritje sega že v 90ta leta prejšnjega stoletja, v sedanjosti pa je njihovo delo izjemno pomembna osnova pri proizvodnji biogoriv, čistejših novih materialih in učinkovitejših zdravil. Kot poroča Maja Ratej, je omenjena trojica na neki način kopirala delovanje narave in ga prikrojila za namene, ki prinašajo človeštvo korist.
Gledališki režiser Janusz Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička. Z letošnjim septembrom je zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Objavljamo nepreveden izvirni intervju.
Projekt Večgeneracijski center Planet generacij je nastal ob pomoči Evropskega strukturnega in socialnega sklada in združuje serijo preventivnih programov, ki zmanjšujejo tveganje revščine in preprečujejo zdrs v socialno izključenost. Deluje na Ljudski univerzi Velenje, dejavnosti pa potekajo tudi na drugih lokacijah sosednjih občin. Borisu Žgajnarju je dejavnosti predstavila strokovna sodelavka Edita Tamše.
Neveljaven email naslov