Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?
To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Sogovorniki so:
Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije.
Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.
Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.
Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico.
Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.
V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.
Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.
Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?
To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Sogovorniki so:
Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije.
Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.
Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.
Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico.
Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.
V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.
Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.
Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.
Onkologinja Ana Lina Vodušek razmišlja o delu in življenju v času epidemije.
Vlado Kreslin in Šajeta (Dražen Turina) sta leta 2008 izdala skladbo Rulet. Že nekaj let se nista srečala, zato ju je k meddržavnemu glasbenemu pogovoru povabil Andrej Karoli. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se vrstijo koncerti na balkonu, glasbeniki se snemajo in ustvarjajo na daljavo, prek videoprenosa. Vlado Kreslin se je z balkona oglasil že približno štiridesetkrat.
Letos dan Zemlje (22. april) na svetovni ravni zaznamujemo že 50. leto zapored. Vse skupaj se je namreč začelo na začetku 70. let prejšnjega stoletja z mirnim protestnim pohodom več milijonov ljudi v številnih ameriških mestih, ki so opozarjali na to, da kot človeštvo škodujemo našemu planetu s številnimi nečednimi praksami in da moramo svoje navade čim prej spremeniti. Ob letošnjem svetovnem dnevu Zemlje smo dali besedo slovenskim znanstvenikom, da s svojim osebnim sporočilom izpostavijo stanja, ki po njihovo trenutno najbolj bremenijo našo Zemljo in s tem tudi nas.
Andrej Karoli se pogovarja s Tomijem in Boštjanom Meglič, bratoma, ki že dve desetletji ustvarjata in nastopata v zasedbi Siddharta. Boštjan pravi, da so starši zdaj doma deloma prevzeli vlogo učiteljev. In čeprav je časa več, to še ne pomeni, da tudi ustvarjajo več. “Navdih je ves čas prisoten, črne luknje takisto,” pravi Tomi.
Profesor doktor Lovrenc Lipej je morski biolog, predavatelj in znanstveni svetnik na Morski biološki postaji Piran.
Pogovor z generalnim direktorjem FURS Petrom Jenkom o deležu samozaposlenih, ki so se odločili za pridobitev izredne pomoči, morebitnih težavah pri njenem pridobivanju in dokazovanju upravičenosti
Bogdan Novak se je rodil leta 1944 v Murski Soboti, a se je že pri treh letih preselil v Ljubljano. To ni bila ravno njegova odločitev, saj je bil še mlado dete, a je kljub temu ostal v njej. Njegovo najbolj znano delo je družinska saga Lipa zelenela je v dvanajstih romanih. Za mladino je med drugim ustvaril zbirko Zvesti prijatelji, v kateri je tudi povest Bela past. Ta govori o skupini tabornikov, ki med snežno nevihto ostanejo ujeti v koči v dolini Triglavskih jezer. Eden od vpletenih v to zimsko karanteno je o dogajanju posnel podkast.
Z Anžetom Tomičem o razlikah med tablico in e-bralnikom, prednostih in slabostih različnih ponudnikov in njegovih izkušnjah.
Kaj v teh svetuje komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik?
Jožica Rejec je Ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič v marcu 2016 in drugič januarja 2018. Dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta in nekdanja direktorica podjetja Domen je z Anjo Hlača Ferjančič razmišljala o krizah, preizkušnjah, vodenja podjetij ter pomenu sodelovanja in razumevanju zaposlenih.
Boštjan Gorenc - Pižama na svojstven način predstavlja izbrana dela naših največjih pesnikov in pisateljev iz varnega zavetja svojega doma
V času, ko ne moramo potovati, se sprehajati, obiskati koncerta, plavati, pobegniti, je edini svet v katerega se lahko na potep odpravimo tisti, ki ga ustvarjajo knjige. In čeprav so te dni vse knjižnice po Sloveniji zaprte, knjižničarski delavci niso pozabili na nas. Vsaka knjižnica se na svoj način trudi, da bi se približala svojim domačim knjižnim moljem. Knjižničarji so seveda najbolj ustrežljivi do študijskega gradiva, ki ga pošiljajo po pošti, v nekaterih knjižnicah pa je možen tudi prevzem pred vhodnimi vrati. Na primer v Škofji Loki, kjer je po novem na voljo tudi izposoja knjig za osnovnošolce. Na spletni strani Mariborske knjižnice lahko najdemo različne pravljice za najmlajše v zvočni obliki. Knjižnica Sežana in njene podružnice Kozina, Divača in Komen pa z današnjim dnem spet začenjajo posojo vseh knjig, ne le študijskih, a zgolj s predhodnim naročilom in s seveda, upoštevanjem vseh koronskih navodil. Veliko knjižnic po Sloveniji pa se je odločilo dneve popestriti najstarejšim občanom. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja je zanje začela izvajati brezplačno izposojo knjižnega gradiva z dostavo na dom. Sprva so dostavo predvidevali samo ob torkih in četrtkih, a so zaradi izjemnega povpraševanja na terenu vsak dan … o podrobnostih z vodjo Ankaranske knjižnice Tanjo Prevolšek Pajer.
Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh.
Kolesarska sezona že dober mesec dni miruje in v tam času, so bile odpovedane ali prestavljene tako rekoč vse dirke na letošnjem koledarju. Mednarodna kolesarska zveza bo reševala največje dirke, tako je v tem tednu že začrtala koledar največjih prireditev. Konec avgusta naj bi se začela dirka po Franciji, v začetku oktobra dirka po Italiji, vmes naj bi bilo svetovno prvenstvo, za konec sezone pa še dirka po Španiji. Nekam vmes bo treba stlačiti še največje enodnevne klasike, torej spomladanske klasike v jeseni. Za komentar številnih zanimivih vprašanj, ki se ta hip porajajo ob reševanju kolesarske sezone, je Igor Tominec poklical komentatorja Martina Hvastijo.
Gost v Nedeljskem športnem popoldnevu je bil škotski športni novinar BBCja Chirs McLaughlin, ki je v pogovoru z Aljažem Golčerjem razkril stanje na otoku. Pogovor je tekel o stanju v nogometnih klubih, odzivih javnosti in prilagoditvi trenutni situaciji in ukrepom. Škotska je dežela golfa zato tudi sogovornik težko pričakuje prve turnije ob umiritvi situacije.
Ena od gospodarskih dejavnosti, ki deli usodo spopadanja s koronavirusom, je letalski promet. Z izjemo tovornih, so skoraj vsa potniška letala po svetu prizemljena, nebo nad nami je brez značilnih kondenzacijskih sledi, daljša potovanja bodo morala počakati na boljše čase. Eden redkih pilotov, ne samo slovenskih, ampak nasploh, ki tudi v teh dneh opravljajo poklic pilota v potniškem prometu, je Aleš Maraž iz Šempetra pri Gorici. Vrsto let je služboval pri nekdanji Adrii Airways, lani pa se je, v želji, da bi letel po celem svetu, zaposlil pri portugalski družbi HiFly, ki se ukvarja z medcelinskimi čarterskimi poleti. Je kapitan na letalu Airbus 340. V zadnjih tednih leti predvsem med Združenimi Arabski Emirati in Avstralijo, kamor ga je poklical Sandi Škvarč, ki ga je v preteklosti kot novinar spremljal tudi po športni plati. Aleš Maraž je namreč svojo letalsko pot začel kot jadralni pilot, večkrat je bil državni prvak in tekmoval na svetovnih prvenstvih. Tudi o tem v pogovoru.
Že drugi mesec se po vsem svetu trudimo, da bi se čim bolj izogibali stikom, poslušamo napotke, kako razkuževati prostore in kako se vesti na prostem. Že dva meseca smo v pandemiji širjenja koronavirusne bolezni, za upočasnitev njenega prenosa pa je tako večina prebivalcev zaprta v svojih domovih, v karanteni. Družabnost je zamenjala osama, srečanja tako potekajo le na družabnih omrežjih. A primer samoosamitve ni lasten le ljudem, ampak tudi živalim. Ko na primer zboli član določene živalske skupnosti, je fizično distanciranje nujno, da se bolezen preneha širiti, pravi biologinja in raziskovalka z univerze Virginija Tech v Združenih državah Amerike dr. Dana Hawley, ki preučuje vedenje živali ob prisotnosti nalezljivih bolezni. Več pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Boris Cavazza in Mark Jacob Cavazza – Vazz pripovedujeta o glasbi in ustvarjanju dveh različnih generacij. Mlajši pravi, da je bila prva muzika tista, ki so jo poslušali starši: “V spominu imam dobre plate, na primer Buena Vista Social Club.” O stanju kulture in duha, o hitri produkciji glasbe in njeni vlogi klepetata z Andrejem Karolijem v medgeneracijskem (glasbenem) pogovoru.
Dober mesec dni je odkar smo dobili novo vlado, ki jo je sestavil Janez Janša. Delo v tem času so seveda zaznamovali ukrepi za zajezitev novega korona virusa, no manj pozornosti pa je vzbudilo več zamenjav na pomembnih položajih, nekatera stališča, ki Slovenijo postavljajo v nekoliko drugačen evropski kontekst in nenazadnje tudi odpiranje ideoloških tem. Za komentar političnega dogajanja v zadnjem mesecu dni je Boris Žgajnar govoril z novinarjem aktualno politične redakcije Radia Slovenija, Tomažem Celestino.
Miha Guštin (Gušti) in sin Kris Guštin (Joker Out) pripovedujeta o ustvarjanju in življenju pod eno streho. Razmišljata tudi o kulturi v koronačasu.
Neveljaven email naslov