Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov