Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Christina Lindberg je švedska igralka, nekdanji švedski greh in muza filmskega režiserja Quentina Tarantina. V Ljutomeru se je oglasila, ker so tam predvajali projekcijo iz tekmovalnega programa, njen novi film Črni krog, ki ga je režiral Adrian Garcia Bogliano. Christina Lindberg se je na tako na filmskih platnih pojavila po več kot tridesetih letih, od svoje velike uspešnice Thriller: A Cruel Picture.
Kaj je narobe z Youtubom, da obstaja Youtube Kids, aplikacija ki omogoča bolj varno in preprostejše raziskovanje videoposnetkov, ki so namenjeni otrokom? Kaj vse otroci lahko najdejo na spletu, zakaj se moramo o tem pogovarjati in zakaj podjetja s tem spopadati? Na vprašanja podkasta Odbita do bita je odgovarjal tehnološki novinar Lenart J. Kučić.
Jerneja Ferlež vam v branje priporoča kriminalko Mirta Komela Medsočje, Peter Rezman pa s kresnikom nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset in knjigo Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva Moskva–Petuški.
Kam vas na izlet pošilja pisatelj, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza?
Tjaša Ristič je doma iz Kranja in je ena najboljših slovenskih karateistk, ki si morda lahko obeta nastop tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah.
Ko se zazremo v preteklost, pogosto rečemo, da je prihod določenih novih tehnologij spremenil svet. Tudi danes, predvsem ob pompoznih napovedih novih tehnologij, pogosto govorimo, da bo svet odslej drugačen. Pa se svet res spreminja zaradi samih tehnologij? Kaj pa ljudje, ki te tehnologije uporabljajo vsak na svoj način, kakšna je njihova vloga v procesu spreminjanja sveta? Odnos med tehnologijami in ljudmi prevprašujejo antropologi, gospodarstveniki in študenti, ki delujejo na področju digitalnih prihodnosti in so pred kratkim obiskali Ljubljano. O tem, da bodo svet spreminjali ljudje, ne tehnologije, so razmišljali udeleženci simpozija projekta PEOPLE.
Antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in strokovni sodelavec naše Frekvence X se veliko ukvarja tudi s preučevanjem obnašanja na družabnih omrežjih. Za kakovostnejše življenje tako priporoča tudi čiščenje naših pametnih naprav nepotrebnih aplikacij in branje knjige Digitalni minimalizem avtorja Cala Newporta. Ameriški znanstvenik pametne telefone in družabna omrežja primerja s cigaretami, kdor jih je kadil na začetku, je bil moderen in šik, ko so kadili vsi, pa se je kajenje izkazalo za nezdravo početje.
Glasbenica Senidah je včeraj nastopila na odru Fusion festivala Exit in povzročila evforijo pod odrom. V črnem kombinezonu vidno prevelike konfekcije in z masko na ustih je brez cenzure ogrela in pregrela ozračje. Feni so poznali vse njene komade, prepevali so uspešnice, kot sta Sladjana in Mišići … in zdi se, da je po osvojitvi slovenske scene zdaj dokončno osvojila tudi Srbijo in celoten Balkan. Kar niti ne preseneča. Senidah v vsak nastop vloži ogromno energije, tudi slava na Balkanu ni prišla čez noč.
Nik Škrlec je poskušal preseči Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo. Za podiranje rekorda se je odločil, ker si je od nekdaj želel imeti neki Guinnessov rekord in ga je pritegnil presek spretnosti, ki jih potrebuje pri tej disciplini. Ta namreč zahteva popolno pripravljenost v potapljaškem smislu, hkrati pa tudi nasprotno: zelo hitre in bistre misli.
Osnovnošolci, ki so vključeni v programe Zveze prijateljev mladine Moste-Polje ta teden svoje počitnice preživljajo tako, da ustvarjajo digitalno poezijo, oblikujejo računalniške igre in pišejo programske kode.
Neveljaven email naslov