Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker so mladi v epicentru družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do kake mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?
Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?
To je oddaja z vpisno številko 24-05-2020. Ker so mladi v središču družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako pogost spremljevalec pri navezovanju novih stikov je alkohol?
Sogovorniki so:
Jana Ušen, dijakinja četrtega letnika I. gimnazije v Celju. Rada premleva sodobno družbo, politiko in trende, ki jih opaža in si jih interpretira skozi filozofska, sociološka ali kakšna druga očala. Pred kratkim je napisala raziskovalno nalogo na temo konzumerizma kot totalitarnega modela družbe. Uživa v debati in je članica slovenske nacionalne debaterske ekipe. Bere filozofe in klasike, pa tudi znanstveno fantastiko.
Zdi se mi, da je problem v tem, da človek misli, da ima na internetu veliko prijateljev in ima zmeraj neko rezervo, s katero lahko prijateljuje. Zato se tudi manj potrudi za prave prijatelje. Vsaj jaz to tako doživljam. Veliko raje imam eno res dobro prijateljico, s katero se pogovarjam veliko več v realnosti. Posvečam ji pozornost, veliko ljudi tega nima, ker imajo razpršeno družbeno, spletno življenje. Zame je pravo prijateljstvo to, da si zmožen preseči sebe, narediti stvari, ki niso zmeraj v tvojo korist. Da se trudiš ohranjati stik tudi, ko ti gre človek na živce ali ko imaš nekoga, ki ti je takrat bolj všeč. Da delaš za to razmerje. Spletna prijateljstva vzameš, ko jih potrebuješ, in jih ne potrebuješ več, pustiš. Zapolnjujejo tvojo željo, niso pa nekaj, kar gradiš dolgoročno. Kar zadeva alkohol, ker sem bolj introvertirana pri navezovanju novih stikov, mi je alkohol v pomoč. Ne popustijo mi zavore, a imamo to za neki način navezovanja novih stikov. Pride prav. Ne prinese dolgotrajnih prijateljstev, ampak lažje steče, da nisi zaprt v svoje ograje in prekope, čez katere ne moreš, ker se ti zdi, da ne moreš. Glede individualizma pa … Je to, da ne čutiš neke ideološke pripadnosti do družbe, mogoče bratstva ali kot nekoč v kmečkih družinah, kjer si se odpovedal prihodnosti, ker si čutil dolžnost, da poskrbiš za svojo kmetijo. To je tisto, kar je komparativno individualizmu in danes ne obstaja več. Jaz mislim, da to, da mislimo, da nas niso naučili individualizma, dokaz, do so nas, pa nismo opazili. Ko so protesti, grem protestirat, nimam pa ideološke želje, da bi izboljšala družbo, ker do nje čutim neko dolžnost, ker bi mi to bilo naravno.
Žiga Dobravc, 24-letni študent sociologije in filozofije. Ima neizmerno rad svojo državo, okolje, umetnost in ljudi. Pravi, da je fraza “na mladih svet stoji” prazna, saj jih odločevalci ne nagovarjajo. Dodaja, da se mladi realnosti umikajo s pobegom v virtualni svet, memi, všečki in virtualni aktivizem so postali njihovo novo gonilo.
V nekem procesu odraščanja in izobraževanja so nas želeli oblikovati v individualiste: moraš se učiti, da boš ti uspešen, da boš ti dobil službo. Ker pa se tehnološko družba tako premika, je že med mano in drugo generacijo velika razlika, ugotovili smo, da to ni smiselno, da je bolj smiselno, da imaš več stikov kot le individualno zadovoljstvo. Tudi vse bolj vidimo, kako živijo drugi. Da lahko potujemo in vidimo, kako živijo ljudje na drugem koncu sveta, ne le na drugem koncu mesta, kot včasih. Ni pa več subkultur. Zdi se mi, da se lahko samo še odločiš, ali boš popularen ali ne. To prinese s sabo estetiko, ki je enodimenzionalna, drugega pa ni, ker je vse razpršeno. Pomembno je, da imamo skupne točke, a bi bilo res dolgočasno, če bi bili vsi isti. Starejši ko sem, bolj so mi tudi starši prijatelji. Če sem bil kot najstnik res zatežen, se to izboljšuje, sposoben si gledati to z neke distance. Sicer pa vsi govorijo, kako so mladi ves čas na Facebooku, po raziskavah pa je najbolj aktivna skupina na Facebooku stara od 40 do 50 let.
Aneja Založnik, dijakinja Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Je mlada umetnica, ki je ilustrirala knjigo Moje misli v tvoje srce. Rada zahaja v naravo, se druži s prijatelji in slika. To je njena strast, življenjski slog. Od nekdaj jo zanima tudi novinarstvo.
Včasih si šel v petek ven nekam, kjer si čutil, da nekomu pripadaš. Danes smo vsi pomešani. Ne počutim se, da pripadam nekemu slogu. Kupiš, kar ti je všeč. Kar je dobro, a po drugi strani ne stojiš za nekimi vrednotami, nekako plavaš … Povezujejo nas skupni interesi, šport, glasba. S prijatelji smo si zelo različni, vsak izrazi svoje mnenje, enkrat naredimo tako, drugič drugače. Odnosi s starejšimi pa … Ko se jim dokažeš, te začnejo spoštovati. Se pa moraš potruditi. Ni prav, da govorijo, kako ne spoštujemo odraslih ali starejših, potem pa doživiš, da te imajo za otroka, čeprav dobro razmišljaš. Ker si star 18 ali 20, pa te ne bodo poslušali. Češ, saj ste samo na internetu, ničesar ne delate, samo gledate v računalnik. Ti stereotipi lahko držijo do neke mere, a je treba na nas gledati tudi drugače. Se mi zdi, da imajo pogosto prepričanja, ki jih težko presežejo, ko vidijo, da imamo prav, pa so v zadregi. Ne bi smeli biti tako zategnjeni, zadrti v določenih pogledih.
Aljaž Ogrinc, 24-letni študent s Fakultete za elektrotehniko, smer avtomatika. Treniral je smučarske skoke, potem nordijsko kombinacijo, zdaj je učitelj teka na smučeh. Prejšnji semester je bil na študijski izmenjavi na Poljskem. Koronačas je izkoristil za spletna izobraževanja in delo na vrtu.
Mogoče nas povezuje tudi politično prepričanje, včasih so bili skejterji, pankerji. Danes je to slog razmišljanja, vrednote, take stvari. Veliko lažje oziroma zanimivejše se je pogovarjati z ljudmi, ki so bolj odprtega mišljenja. Da nismo samo zaprti v svojem svetu, da ne verujemo le v naša prepričanja, temveč razumemo druge kulture, da nas zanima, kako je drugje … Da smo odprti, da spoštujemo druge. To sem opazil na študijski izmenjavi, dobil sem prijatelje z vsega sveta: Indijce, Kitajce, Mehičane. Vidiš, da smo vsi ljudje.
Ker so mladi v epicentru družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do kake mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?
Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?
To je oddaja z vpisno številko 24-05-2020. Ker so mladi v središču družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako pogost spremljevalec pri navezovanju novih stikov je alkohol?
Sogovorniki so:
Jana Ušen, dijakinja četrtega letnika I. gimnazije v Celju. Rada premleva sodobno družbo, politiko in trende, ki jih opaža in si jih interpretira skozi filozofska, sociološka ali kakšna druga očala. Pred kratkim je napisala raziskovalno nalogo na temo konzumerizma kot totalitarnega modela družbe. Uživa v debati in je članica slovenske nacionalne debaterske ekipe. Bere filozofe in klasike, pa tudi znanstveno fantastiko.
Zdi se mi, da je problem v tem, da človek misli, da ima na internetu veliko prijateljev in ima zmeraj neko rezervo, s katero lahko prijateljuje. Zato se tudi manj potrudi za prave prijatelje. Vsaj jaz to tako doživljam. Veliko raje imam eno res dobro prijateljico, s katero se pogovarjam veliko več v realnosti. Posvečam ji pozornost, veliko ljudi tega nima, ker imajo razpršeno družbeno, spletno življenje. Zame je pravo prijateljstvo to, da si zmožen preseči sebe, narediti stvari, ki niso zmeraj v tvojo korist. Da se trudiš ohranjati stik tudi, ko ti gre človek na živce ali ko imaš nekoga, ki ti je takrat bolj všeč. Da delaš za to razmerje. Spletna prijateljstva vzameš, ko jih potrebuješ, in jih ne potrebuješ več, pustiš. Zapolnjujejo tvojo željo, niso pa nekaj, kar gradiš dolgoročno. Kar zadeva alkohol, ker sem bolj introvertirana pri navezovanju novih stikov, mi je alkohol v pomoč. Ne popustijo mi zavore, a imamo to za neki način navezovanja novih stikov. Pride prav. Ne prinese dolgotrajnih prijateljstev, ampak lažje steče, da nisi zaprt v svoje ograje in prekope, čez katere ne moreš, ker se ti zdi, da ne moreš. Glede individualizma pa … Je to, da ne čutiš neke ideološke pripadnosti do družbe, mogoče bratstva ali kot nekoč v kmečkih družinah, kjer si se odpovedal prihodnosti, ker si čutil dolžnost, da poskrbiš za svojo kmetijo. To je tisto, kar je komparativno individualizmu in danes ne obstaja več. Jaz mislim, da to, da mislimo, da nas niso naučili individualizma, dokaz, do so nas, pa nismo opazili. Ko so protesti, grem protestirat, nimam pa ideološke želje, da bi izboljšala družbo, ker do nje čutim neko dolžnost, ker bi mi to bilo naravno.
Žiga Dobravc, 24-letni študent sociologije in filozofije. Ima neizmerno rad svojo državo, okolje, umetnost in ljudi. Pravi, da je fraza “na mladih svet stoji” prazna, saj jih odločevalci ne nagovarjajo. Dodaja, da se mladi realnosti umikajo s pobegom v virtualni svet, memi, všečki in virtualni aktivizem so postali njihovo novo gonilo.
V nekem procesu odraščanja in izobraževanja so nas želeli oblikovati v individualiste: moraš se učiti, da boš ti uspešen, da boš ti dobil službo. Ker pa se tehnološko družba tako premika, je že med mano in drugo generacijo velika razlika, ugotovili smo, da to ni smiselno, da je bolj smiselno, da imaš več stikov kot le individualno zadovoljstvo. Tudi vse bolj vidimo, kako živijo drugi. Da lahko potujemo in vidimo, kako živijo ljudje na drugem koncu sveta, ne le na drugem koncu mesta, kot včasih. Ni pa več subkultur. Zdi se mi, da se lahko samo še odločiš, ali boš popularen ali ne. To prinese s sabo estetiko, ki je enodimenzionalna, drugega pa ni, ker je vse razpršeno. Pomembno je, da imamo skupne točke, a bi bilo res dolgočasno, če bi bili vsi isti. Starejši ko sem, bolj so mi tudi starši prijatelji. Če sem bil kot najstnik res zatežen, se to izboljšuje, sposoben si gledati to z neke distance. Sicer pa vsi govorijo, kako so mladi ves čas na Facebooku, po raziskavah pa je najbolj aktivna skupina na Facebooku stara od 40 do 50 let.
Aneja Založnik, dijakinja Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Je mlada umetnica, ki je ilustrirala knjigo Moje misli v tvoje srce. Rada zahaja v naravo, se druži s prijatelji in slika. To je njena strast, življenjski slog. Od nekdaj jo zanima tudi novinarstvo.
Včasih si šel v petek ven nekam, kjer si čutil, da nekomu pripadaš. Danes smo vsi pomešani. Ne počutim se, da pripadam nekemu slogu. Kupiš, kar ti je všeč. Kar je dobro, a po drugi strani ne stojiš za nekimi vrednotami, nekako plavaš … Povezujejo nas skupni interesi, šport, glasba. S prijatelji smo si zelo različni, vsak izrazi svoje mnenje, enkrat naredimo tako, drugič drugače. Odnosi s starejšimi pa … Ko se jim dokažeš, te začnejo spoštovati. Se pa moraš potruditi. Ni prav, da govorijo, kako ne spoštujemo odraslih ali starejših, potem pa doživiš, da te imajo za otroka, čeprav dobro razmišljaš. Ker si star 18 ali 20, pa te ne bodo poslušali. Češ, saj ste samo na internetu, ničesar ne delate, samo gledate v računalnik. Ti stereotipi lahko držijo do neke mere, a je treba na nas gledati tudi drugače. Se mi zdi, da imajo pogosto prepričanja, ki jih težko presežejo, ko vidijo, da imamo prav, pa so v zadregi. Ne bi smeli biti tako zategnjeni, zadrti v določenih pogledih.
Aljaž Ogrinc, 24-letni študent s Fakultete za elektrotehniko, smer avtomatika. Treniral je smučarske skoke, potem nordijsko kombinacijo, zdaj je učitelj teka na smučeh. Prejšnji semester je bil na študijski izmenjavi na Poljskem. Koronačas je izkoristil za spletna izobraževanja in delo na vrtu.
Mogoče nas povezuje tudi politično prepričanje, včasih so bili skejterji, pankerji. Danes je to slog razmišljanja, vrednote, take stvari. Veliko lažje oziroma zanimivejše se je pogovarjati z ljudmi, ki so bolj odprtega mišljenja. Da nismo samo zaprti v svojem svetu, da ne verujemo le v naša prepričanja, temveč razumemo druge kulture, da nas zanima, kako je drugje … Da smo odprti, da spoštujemo druge. To sem opazil na študijski izmenjavi, dobil sem prijatelje z vsega sveta: Indijce, Kitajce, Mehičane. Vidiš, da smo vsi ljudje.
Iz etra v knjigo in spet v eter. Prejšnji teden smo bili na uradni predstavitvi knjige o postherojskem vodenju profesorja Mihe Škerlavaja z ekonomske fakultete, ki je bil tudi naš strokovni sodelavec v oddajah Vodenje s posluhom. Mi smo teorijo prepletli s prakso, svoje izkušnje o vodenju pa sta na dogodku delila Maja Mikek iz podjetja Celtra in Jernej Česen iz Outfit7. Povzema Anja Hlača Ferjančič.
Maruša in Tina o tehnologiji in odbitih trikih, ki nam olajšajo življenje. Tokrat smo govorili o digitalnem detoxu. Bi mu po slovensko rekli digitalni odklop ali digitalno razstrupljanje? Kaj sploh je digitalni detox in zakaj bi se morali včasih vsi za nekaj časa odklopiti od družbenih omrežij, pa tudi novic in drugih informacij? V Odbite trike smo zato povabili Kajo Strniša, ki piše, vloga in bloga o psihologiji in duševnem zdravju ter soustvarja BRST psihologijo. Pripravila je veliko uporabnih nasvetov in odbitih trikov o odklopu od digitalnih tehnologij. Svoje nasvete o digitalnem odklopu so z nami delili tudi mladi in napredni uporabniki (digitalnih) tehnologij.
V prvih nekaj dneh vojne, ko je konec februarja Putinova Rusija napadla sosednjo Ukrajino, smo lahko zapazili osuple obraze prebivalcev Ukrajine, ki do zadnjega niso mogli verjeti, da bo do napada res prišlo. V izjavah je bilo čutiti nejevero, da jih je ravno bratski narod zasul z bombami- podobno pa smo novico o začetku vojne sprejemali tudi številni preostali Evropejci. Dolgoletni diplomat in večkratni veleposlanik dr. Andrej Benedejčič je v tistih dneh dočakal izid svoje knjige z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. V njej na 550-ih straneh obširno popiše ruski odnos do drugih, manjših slovanskih narodov, s tem pa pomaga dodatno razjasniti zgodovinsko podstat, podrobna ozadja in morebitne cilje te ruske agresije.
Tako kot vsi Slovenci tudi invalidi želimo stopiti na vrh gore, pravijo gibalno ovirani in eno redkih priložnosti, da svojo srčno željo uresničijo, za mnoge pomeni akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, ali krajše: GOGO. Gre za akcijo, ki povezuje invalidske in humanitarne organizacije, krepi solidarnost, medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo ter skrb za naravo. Letos bo potekala tretjič, do konca septembra pa se bo zvrstilo 12 pohodov, prvi bo že 14. aprila na Plački stolp, in če se boste udeležili katerega izmed njih, le zagrabite kak 'štrik' invalidskega vozička, prostovoljcev je vedno premalo.
Vojna v Ukrajini prehaja v novo fazo, ruska vojska se je odločila za spremembo strategije. Sile, ki so proti ukrajinski prestolnici prodirale s severa, so preusmerili na vzhodno bojišče. Svet so obkrožili posnetki pobitih civilistov v kijevskem predmestju Buča, ki je bilo do nedavnega pod nadzorom ruskih sil. Z nekdanjim dopisnikom Miho Lamprehtom razmišljamo, zakaj so se Rusi odločili za premestitev sil na vzhod, kaj bi to lahko pomenilo za ukrajinski odpor in kakšne so možnosti za uspeh mirovnih pogajanj.
Ob dnevu slovenske zastave smo se z grafičnim oblikovalcem Tomatom Koširjem pogovarjali o tem, kako zastave komunicirajo z državljani: zakaj lahko slovensko hitro zamenjamo s kakšno drugo in kakšni sta po drugi strani sporočilnost in prepoznavnost ukrajinske zastave.
V Baltskih državah so si enotni, da je njihovo članstvo v severnoatlantskem zavezništvu Nato zagotovilo, ki jih brani pred morebitno vojaško invazijo iz Rusije. Estonija, Latvija in Litva so se, tako kot Slovenija, Natu pridružile leta 2004. V teh državah ob Baltskem morju, kot tudi na Poljskem, je Nato od leta 2017 prisoten v obliki tako imenovane Okrepljene prednje prisotnosti. V Latviji so tudi pripadniki Slovenske vojske. Reportaža iz vojaške baze Adaži, kjer se je v zadnjem času število vojakov povečalo.
Na Kongresnem trgu pred Univerzo v Ljubljani so raziskovalci in raziskovalke, ki so zaskrbljeni zaradi aktualnega dogajanja na področju visokega šolstva in znanosti na Shodu za znanost opozorili na nepremišljeno in politično motivirano ustanavljanje novih javnih raziskovalnih zavodov. Osrednji poudarek shoda slovenskih raziskovalk in raziskovalec je bil, da denar za naložbe v družbo znanja zaradi avtokratskega vodenja ministrstva, pristojnega za znanost, in vlade na sploh, odteka v vprašljive, z ničemer strokovno utemeljene strankarske projekte. Kamen spotike je želja po nerazumno hitrem postopku združitve novomeških zasebnih fakultet in visokošolskega zavoda, kar bi pripeljalo do ustanovitve nove, javne univerze.
Od prejšnjega ponedeljka je mogoče na Upravnih enotah po Sloveniji naročiti nove, biometrične osebne izkaznice. Več kot 20 tisoč vlog zanje so sprejeli prvih nekaj dni prejšnjega tedna in prve izkaznice naj bi začele prihajati na naslove naročnikov v začetku tega tedna. O tem in novih funkcionalnostih elektronske osebne izkaznice, ki omogoča elektronski podpis in elektronsko identifikacijo smo že poročali, ta teden pa se je vse skupaj malce zapletlo. To, da bodo nove osebne izkaznice prišle do naslovnikov z nekaj dnevno zamudo še ni največja težava, kajti vsaj še dva tedna ne bomo mogli uporabljati ne digitalnega podpisa ne elektronske identifikacije, vgrajene na čip nove kartice. Gost pogovora: Peter Grum, generalni direktor Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo
Uroš Ocepek je učitelj, ki na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje poučuje strokovne module s področja računalništva. V okviru projekta "Učitelj sem! Učiteljica sem!" je zmagal na slovenskem izboru za najboljšega učitelja, jeseni pa bo Slovenijo predstavljal na svetovnem izboru za najboljšega učitelja Global Teacher Prize.
Evropa zaskrbljeno pogleduje proti položaju v Ukrajini, še posebno so pozorni v članicah EU, ki neposredno mejijo na Rusijo in so hkrati nekoč bile del Sovjetske zveze. Na pol poti med Varšavo in Sankt Peterburgom leži Daugavpils. Kljub temu, da šteje nekaj več kot 80 tisoč prebivalcev, je drugo največje latvijsko mesto, za prestolnico Rigo, ki je z več kot 600 tisočimi veliko večja. Daugavpils je stičišče dveh pomembnih železniških povezav in sicer med že omenjenima mestoma Varšavo in Sankt Peterburgom ter med Rigo in Minskom. Mimo teče najpomembnejša latvijska reka Daugava, ki se vije od Valdajskega hribovja v Rusiji ter se v Rigi izliva v Baltsko morje. Mesto je obiskal Gašper Andrinek.
Nova osebna izkaznica, ki jo v Sloveniji izdajajo od ponedeljka, je biometrična in elektronska. V primerjavi s staro je veliko več kot le klasičen osebni dokument za izkazovanje identitete in državljanstva ali potovalni dokument v države, ki omogočajo vstop z osebno izkaznico. Ne samo, da je na pogled precej drugačna kot stara, na čipu so zapisani biometrična podoba obraza in dva prstna odtisa, na njem pa so tudi kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in dve sredstvi elektronske identifikacije. Na novi osebni izkaznici je tudi QR-koda za lažje poslovanje, v prihodnosti pa ji bodo dodali tudi druge funkcionalnosti, saj jo bo mogoče uporabiti kot kartico zdravstvenega zavarovanja. O težavah, ki jih imajo prve dni izdajanja in novih funkcionalnostih nove osebne izkaznice več z mag. Alenko Colja, vodjo Sektorja za registracijo prebivalstva in javne listine v Direktoratu za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve, in Petrom Grumom, generalnim direktorjem Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo.
Včeraj so nevladniki opozorili na težavo Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki še vedno čaka na sopodpis pogodbe ministra za okolje Andreja Vizjaka in sofinanciranje komunikacijsko-informacijskega projekta LIFE BEAVER.
Po dobrem mesecu dni vojne v Ukrajini je po podatkih Unicefa razseljenih že 4 milijone otrok – več kot polovica populacije otrok v državi. Ukrajinski otroci so v večini tudi na mejnem prehodu Zahony, kjer ukrajinsko-madžarsko mejo dnevno prestopi vsaj 1000 beguncev, na Madžarsko jih je vsega skupaj zadnjem mesecu prišlo že 400.000 tisoč. Tam sta bila pred dnevi Luka Hvalc in Jan Grilc.
V novi epizodi Odbitih trikov smo iskali zgodbe, povezane z deaktivacijo profilov na družabnih omrežjih. Zanimalo nas je, če ste si že kdaj deaktivirali profil ali ga celo izbrisali. Tini je uspelo, da je v navalu besa deaktivirala svoj Twitter profil. Sicer je pisalo, da se po tridesetih dneh profil izbriče, če pa se vmes vpišeš v profil, ga to ponovno aktivira, s tem pa se ohrani tudi uporabniški račun. Tina je potem pozabila na Twitter, račun so ji izbrisali, ker pa je imela nanj povezanih kar nekaj drugih službenih, je izgubila dostop še do njih. Kako zahtevno je sicer deaktivirati ali izbrisati profil iz omrežij Facebook, Twitter in Instagram? Kaj morate storiti, da pridete do Centra za pomoč uporabnikom, kjer vas nato lepo vodijo do gumba, ki končno omogoči izbris profila? Kaj se zgodi, ko izbrišeš profil?
Po dveh novinarskih konferencah pred pragom RTVja se je včeraj v Slovenskem Mladinskem gledališču, in ne pod domačo streho, kar je povedno, zgodila javna tribuna o razmerah na javni RTV Slovenija, ki sta jo pripravila koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija in Sindikat novinarjev Slovenije. Kot so oziroma smo v zadnjem obdobju večkrat opozorili novinarji in drugi delavci RTV Slovenija, v osrednji medijski hiši v državi vladajo nevzdržne razmere. V obeh organizacijah opozarjajo, da vodstvo ob podpori programskega in nadzornega sveta na hitro in mimo mnenj uredništev kadruje, siromaši program in straši z odpovedmi za izražena mnenja, ki mu ne ustrezajo.
Znanstvena monografija z naslovom Pravica do abortusa v Sloveniji je izšla konec lanskega leta in je – zgodovinsko gledano – nadaljevanje znamenite knjige Abortus – pravica do izbire!?, ki je izšla pred tridesetimi leti. Avtorice Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek, Metka Mencin in Mirjana Nastran Ule so v monografiji pripravile zgoščeno študijo družbenih okoliščin, ki so pogojevale rojstvo in razvoj reproduktivnih pravic v Sloveniji.
Marlies Schild je na slalomskih tekmah svetovnega pokala zmagovala kot po tekočem traku, avstrijsko javnost pa je navduševala tudi kot polovica "zlatega para" Schild-Raich. Marlies in Benjamin Raich sta še vedno navdušena smučarja, svojim trem otrokom skušata prenesti ljubezen do športa in narave. Ob koncu smučarske sezone bo Marlies Raich izpostavila največje zmagovalke in poraženke, govorila pa bo tudi o izzivih vrhunskih športnic.
O turbulentnem dogajanju v naši hiši smo ta teden že večkrat poročali, seveda ne zaradi nas ali posameznih imen, pač pa zaradi demokratičnega pomena, ki ga ima javni zavod RTV Slovenija. Naše stališče je, da tako kot na drugih področjih, profesionalno in objektivno poročamo in analiziramo, kaj se dogaja z upravljalskim delom na RTV-ju, kakšne poteze vlečejo generalni direktor in njegovi sodelavci, kako je z neodvisnostjo novinarstva. V preteklih dneh ste lahko v našem etru slišali tudi o protestih številnih zaposlenih, ki vodstvu očitajo tudi pravno sporne poteze in politično motivirana imenovanja, recimo urednika za nove medije MMC-ja. V Vročem mikrofonu smo gostili tudi akademika dr. Slavka Splichala. Spremljali pa smo tudi 2. redno sejo programskega sveta RTV Slovenija in se po njej, pogovarjali s predsednikom programskega sveta dr. Petrom Gregorčičem.
Mediji nas v 21. stoletju obkrožajo na vsakem koraku in tudi zato se pogosto znajdejo v središču javnih razprav. Tudi v teh dneh, ko poleg burnega dogajanja na javni RTV in v drugih medijih poteka tudi novinarski festival Naprej/Forward. Ta se je začel včeraj, na programu je bila tudi že tradicionalna okrogla miza Medijsko ogledalo, na kateri vedno sodelujejo posamezniki, ki se v medijih pojavljajo pogosto in imajo z novinarji nenehen stik. Namenjena je torej pogledu na delovanje medijev z druge strani. Nekaj poudarkov je s sodelujočimi zbral Jan Grilc.
Neveljaven email naslov