Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.
Kakšne posledice za okolje imajo dejanja enega samega posameznika? Kako zajeziti hipno potrošništvo, ne pa divjih rek? Kakšne spremembe so nujne v miselnosti in sistemu?
To je oddaja z vpisno številko 31-05-2020, tema je okoljska problematika. Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.
Sogovorniki so:
Melanie Vuga, 27-letna članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost, ki je študirala jezike in ta hip poučuje angleščino na jezikovni šoli v Italiji. Je tudi članica Društva za permakulturo Slovenije. Zanima jo vse, kar je povezano z naravovarstvom, ekologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi povezava med kulturno in naravno dediščino. Je tudi prostovoljka pri raznih dogodkih, kot so izmenjave oblačil, knjig in semen. Ima svoj vrt ter skuša živeti čim bolj trajnostno in okoljsko ozaveščeno.
Zdi se mi, da se pogosto vali krivdo na posameznike, ne pa na tiste, ki bi lahko naredili velike spremembe. Za tiste, ki nimajo toliko sredstev, je to zelo težko, sistem deluje proti njim oziroma proti nam. Težko je pričakovati od ljudi, ki si ne morejo privoščiti določenih stvari, da bodo prevzeli neko pobudo. Imajo dovolj stresa, da preživijo iz meseca v mesec. Težava je tudi v tem, da se zelo poudarja potrošniško kulturo, da nam je vse ‘komot’. Na primer, zakaj bi delal na vrtu? Ne samo, da je zdravo in si pridelaš svojo hrano, je tudi rekreacija na svežem zraku. Ne, raje pojdi v trgovino in kupi vse lepo zapakirano. Potem ti manjka šport in plačaš članarino za fitnes. Vse ‘outsourcamo’, namesto da bi delali tisto, kar ni tako udobno in bi s tem sklenili energijski krog. Ves čas se poudarja, da potrebujemo nekaj novega, kot da smo stari pet let, da nam ni dolgčas. Treba je spremeniti kulturo bivanja, a moramo vsekakor doseči kompromis. Če smo ves čas proti nekomu drugemu, ne bo nastalo nič dobrega. Razumem, da bi se ljudje prestrašili, če bi rekli, da bomo zaprli neko tovarno, saj je vir njihovega preživetja, zato poudarjamo pomen pravične tranzicije. Tiste, ki na primer živijo od naftne industrije, se jih mora prekvalificirati, za njih poskrbeti, saj so žrtve sistema. Nikoli ni bilo mišljeno, da bomo zaprli vse, kar je neekološko. Zelena revolucija ne sme biti zmanjšanje gospodarstva, gre za kulturo bivanja, pomembna je socialna revolucija. V permakulturi imamo tri etike: skrb za okolje, skrb za človeka in pravična delitev virov. To je zame ena etika: skrb za naravo je skrb za človeka. Mogoče smo trenutno dominantna energija, a brez narave ne moremo preživeti.
Kaja Nakani, študentka magistrske stopnje slovenistike. Je ljubiteljica narave in umetnosti, kar poskuša pri svojem ustvarjanju tudi čim bolj povezati. Je tudi članica ene izmed podružnic skupine Mladi za podnebno pravičnost, kjer z drugimi člani o okoljski problematiki ozaveščajo predvsem občane ter iščejo različne okolju prijazne rešitve in ideje. Ker že od nekdaj rada čas preživlja v naravi, si želi, da bi naša Zemlja še dolgo ostala zelena.
Pasivnost pri mladih je zelo problematična. Generacija naših staršev in starih staršev, ki je na neki način povzročila položaj, v katerem smo zdaj, je bila z okoljsko problematiko soočena šele pred kratkim. Povprečni predstavnik generacije naših starih staršev o tem ni razmišljal, medtem ko smo mi s tem odraščali. Pri pouku smo gledali filme o onesnaženosti vode in gozdov, pa kljub temu še vedno veliko mladih, čeprav jih ta tematika spremlja že vse življenje, živi v prepričanju, zakaj bi se jaz nečemu odrekel, če to počne še milijone drugih ljudi. Všeč mi je, kadar so argumentacije tehtne in preverjene, če nečemu nasprotuješ, da poveš, zakaj, in ponudiš alternativno rešitev. Manjka nam tega, da bi se v miru usedli in pogovorili, ne pa da ves čas predalčkamo posameznike na podlagi njihovih idej. Zdaj smo na prelomnici, kjer še imamo možnosti izbrati, kaj bomo naredili. Vsi bomo živeli na eni Zemlji, vsi moramo dihati in jesti. Najbolj žalostno je razmišljanje: poletja so bolj vroča, bomo pa nabavili dve ali tri klime več. V svetu, v katerem se vsak briga zase, primanjkuje solidarnosti. Treba je gledati drug na drugega in na naše potomce.
Žiga Tertinek, študent magistrskega študija ekologije in biotske raznovrstnosti. Diplomiral je na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, smer Ekologija in naravovarstvo. Kar se da veliko prostega časa že od mladih let nameni športu, preizkusil se je v veliko različnih športih, pozneje (ko jih je zmanjkalo) pa se je posvetil izobrazbi. Večino življenja je odraščal v blokovskem naselju, zato še toliko bolj ceni vse, kar nam ponuja narava.
Nekateri si raje privoščijo materialne dobrine, ki niso nujno potrebne, kot pa domače sadje ali zelenjavo. Mogoče je problem tudi pri mlajši generaciji. Zdi se mi, da imajo le še starejši dober in spoštljiv odnos do zemlje. Nam se zdi, da je škoda truda, saj ne bo uspevalo, pa tudi privarčujem ne. Pogosto gledamo stvari s finančnega vidika in se bojimo izgube. Greta Thunberg je fenomen. Tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti, imajo veliko moč. Nekateri so se prav zato začeli izobraževati na področju okoljske problematike. Kar zadeva politiko, pa je treba skleniti neki kompromis. Med nami, ki se zavzemamo za okolje, in med gospodarstvom. Napovedi za prihodnost niso najboljše. Skeptičen sem glede dogovorov o brezogljični družbi. Če nimaš konkretnih predlogov in namenov, je utopično pričakovati, da se bo to kar uredilo. Podobno, kot bi si zadal cilj, da bom imel prihodnje leto super postavo. Brez dela je ne bom imel. Sicer pa sem bolj kot na politiko razočaran nad ljudmi. Berem komentarje na družabnih omrežjih, kjer so nekateri negativno nastrojeni proti nevladnim organizacijam. To je grozno. Večina sploh ne pozna pomena in funkcije nevladnih organizacij in se pustijo prepričati slabim argumentom, privlečenim za lase, da samo škodujejo gospodarstvu. A dokler ne bodo v naši občini na sosednjem zemljišču gradili spornega objekta, nas ta problem ne zanima. Nevladne organizacije imajo moč zastopati interes okolja in ljudi, zato sem razočaran, da se jim nekateri tako postavljajo po robu.
Špela Krajnc, študentka tretjega letnika medicine na ljubljanski fakulteti. Ukvarja se z gledališčem, volunterskim delom in izobraževalnimi projekti, povezanimi s tematikami javnega zdravja. Kot majhna deklica je sanjala o kopeli iz čokoladnega pudinga, zdaj pa upa, da čez 20 let ne bo umrla v vojni za čisto vodo.
Gospodarstvo in okoljevarstvo, to je vprašanje kratkoročnega ali dolgoročnega preživetja. Sama bi sicer raje žrtvovala več gospodarstva kot okolja, kar je kontroverzno stališče. Zavedam se, da je to grozna misel, da bomo mogoče imeli čez 30 let podnebne begunce, ki bodo bežali zaradi dvigajoče se vode, da se bodo začele vojne zaradi dobrin. Če pogledamo, kaj smo delali za nafto, kaj bomo šele počeli za nekaj, kar je življenjsko nujno potrebno. Ko se ljudje bojijo, da bodo umrli, da se bo to zgodilo njihovim najbližjim, bodo pripravljeni narediti grozote. To je najbolj črni scenarij, ni pa izključen. In tega se moramo zavedati, četudi ni najbolj prijetna misel. Nevladne organizacije so nujno potrebne, potrebujemo nekoga, ki je izobražen in sposoben reči, da bo to škodovalo okolju. Da pojasnijo, kakšne so možnosti in posledice. Da bodo na primer odplake v vodi, da se bodo čez 20 let otroci rojevali z motnjami. Včasih se tistim, ki smo oh in sploh izobraženi, zgodi, da debatiramo samo med sabo, nihče drug pa ne sliši teh argumentov.
Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.
Kakšne posledice za okolje imajo dejanja enega samega posameznika? Kako zajeziti hipno potrošništvo, ne pa divjih rek? Kakšne spremembe so nujne v miselnosti in sistemu?
To je oddaja z vpisno številko 31-05-2020, tema je okoljska problematika. Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.
Sogovorniki so:
Melanie Vuga, 27-letna članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost, ki je študirala jezike in ta hip poučuje angleščino na jezikovni šoli v Italiji. Je tudi članica Društva za permakulturo Slovenije. Zanima jo vse, kar je povezano z naravovarstvom, ekologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi povezava med kulturno in naravno dediščino. Je tudi prostovoljka pri raznih dogodkih, kot so izmenjave oblačil, knjig in semen. Ima svoj vrt ter skuša živeti čim bolj trajnostno in okoljsko ozaveščeno.
Zdi se mi, da se pogosto vali krivdo na posameznike, ne pa na tiste, ki bi lahko naredili velike spremembe. Za tiste, ki nimajo toliko sredstev, je to zelo težko, sistem deluje proti njim oziroma proti nam. Težko je pričakovati od ljudi, ki si ne morejo privoščiti določenih stvari, da bodo prevzeli neko pobudo. Imajo dovolj stresa, da preživijo iz meseca v mesec. Težava je tudi v tem, da se zelo poudarja potrošniško kulturo, da nam je vse ‘komot’. Na primer, zakaj bi delal na vrtu? Ne samo, da je zdravo in si pridelaš svojo hrano, je tudi rekreacija na svežem zraku. Ne, raje pojdi v trgovino in kupi vse lepo zapakirano. Potem ti manjka šport in plačaš članarino za fitnes. Vse ‘outsourcamo’, namesto da bi delali tisto, kar ni tako udobno in bi s tem sklenili energijski krog. Ves čas se poudarja, da potrebujemo nekaj novega, kot da smo stari pet let, da nam ni dolgčas. Treba je spremeniti kulturo bivanja, a moramo vsekakor doseči kompromis. Če smo ves čas proti nekomu drugemu, ne bo nastalo nič dobrega. Razumem, da bi se ljudje prestrašili, če bi rekli, da bomo zaprli neko tovarno, saj je vir njihovega preživetja, zato poudarjamo pomen pravične tranzicije. Tiste, ki na primer živijo od naftne industrije, se jih mora prekvalificirati, za njih poskrbeti, saj so žrtve sistema. Nikoli ni bilo mišljeno, da bomo zaprli vse, kar je neekološko. Zelena revolucija ne sme biti zmanjšanje gospodarstva, gre za kulturo bivanja, pomembna je socialna revolucija. V permakulturi imamo tri etike: skrb za okolje, skrb za človeka in pravična delitev virov. To je zame ena etika: skrb za naravo je skrb za človeka. Mogoče smo trenutno dominantna energija, a brez narave ne moremo preživeti.
Kaja Nakani, študentka magistrske stopnje slovenistike. Je ljubiteljica narave in umetnosti, kar poskuša pri svojem ustvarjanju tudi čim bolj povezati. Je tudi članica ene izmed podružnic skupine Mladi za podnebno pravičnost, kjer z drugimi člani o okoljski problematiki ozaveščajo predvsem občane ter iščejo različne okolju prijazne rešitve in ideje. Ker že od nekdaj rada čas preživlja v naravi, si želi, da bi naša Zemlja še dolgo ostala zelena.
Pasivnost pri mladih je zelo problematična. Generacija naših staršev in starih staršev, ki je na neki način povzročila položaj, v katerem smo zdaj, je bila z okoljsko problematiko soočena šele pred kratkim. Povprečni predstavnik generacije naših starih staršev o tem ni razmišljal, medtem ko smo mi s tem odraščali. Pri pouku smo gledali filme o onesnaženosti vode in gozdov, pa kljub temu še vedno veliko mladih, čeprav jih ta tematika spremlja že vse življenje, živi v prepričanju, zakaj bi se jaz nečemu odrekel, če to počne še milijone drugih ljudi. Všeč mi je, kadar so argumentacije tehtne in preverjene, če nečemu nasprotuješ, da poveš, zakaj, in ponudiš alternativno rešitev. Manjka nam tega, da bi se v miru usedli in pogovorili, ne pa da ves čas predalčkamo posameznike na podlagi njihovih idej. Zdaj smo na prelomnici, kjer še imamo možnosti izbrati, kaj bomo naredili. Vsi bomo živeli na eni Zemlji, vsi moramo dihati in jesti. Najbolj žalostno je razmišljanje: poletja so bolj vroča, bomo pa nabavili dve ali tri klime več. V svetu, v katerem se vsak briga zase, primanjkuje solidarnosti. Treba je gledati drug na drugega in na naše potomce.
Žiga Tertinek, študent magistrskega študija ekologije in biotske raznovrstnosti. Diplomiral je na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, smer Ekologija in naravovarstvo. Kar se da veliko prostega časa že od mladih let nameni športu, preizkusil se je v veliko različnih športih, pozneje (ko jih je zmanjkalo) pa se je posvetil izobrazbi. Večino življenja je odraščal v blokovskem naselju, zato še toliko bolj ceni vse, kar nam ponuja narava.
Nekateri si raje privoščijo materialne dobrine, ki niso nujno potrebne, kot pa domače sadje ali zelenjavo. Mogoče je problem tudi pri mlajši generaciji. Zdi se mi, da imajo le še starejši dober in spoštljiv odnos do zemlje. Nam se zdi, da je škoda truda, saj ne bo uspevalo, pa tudi privarčujem ne. Pogosto gledamo stvari s finančnega vidika in se bojimo izgube. Greta Thunberg je fenomen. Tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti, imajo veliko moč. Nekateri so se prav zato začeli izobraževati na področju okoljske problematike. Kar zadeva politiko, pa je treba skleniti neki kompromis. Med nami, ki se zavzemamo za okolje, in med gospodarstvom. Napovedi za prihodnost niso najboljše. Skeptičen sem glede dogovorov o brezogljični družbi. Če nimaš konkretnih predlogov in namenov, je utopično pričakovati, da se bo to kar uredilo. Podobno, kot bi si zadal cilj, da bom imel prihodnje leto super postavo. Brez dela je ne bom imel. Sicer pa sem bolj kot na politiko razočaran nad ljudmi. Berem komentarje na družabnih omrežjih, kjer so nekateri negativno nastrojeni proti nevladnim organizacijam. To je grozno. Večina sploh ne pozna pomena in funkcije nevladnih organizacij in se pustijo prepričati slabim argumentom, privlečenim za lase, da samo škodujejo gospodarstvu. A dokler ne bodo v naši občini na sosednjem zemljišču gradili spornega objekta, nas ta problem ne zanima. Nevladne organizacije imajo moč zastopati interes okolja in ljudi, zato sem razočaran, da se jim nekateri tako postavljajo po robu.
Špela Krajnc, študentka tretjega letnika medicine na ljubljanski fakulteti. Ukvarja se z gledališčem, volunterskim delom in izobraževalnimi projekti, povezanimi s tematikami javnega zdravja. Kot majhna deklica je sanjala o kopeli iz čokoladnega pudinga, zdaj pa upa, da čez 20 let ne bo umrla v vojni za čisto vodo.
Gospodarstvo in okoljevarstvo, to je vprašanje kratkoročnega ali dolgoročnega preživetja. Sama bi sicer raje žrtvovala več gospodarstva kot okolja, kar je kontroverzno stališče. Zavedam se, da je to grozna misel, da bomo mogoče imeli čez 30 let podnebne begunce, ki bodo bežali zaradi dvigajoče se vode, da se bodo začele vojne zaradi dobrin. Če pogledamo, kaj smo delali za nafto, kaj bomo šele počeli za nekaj, kar je življenjsko nujno potrebno. Ko se ljudje bojijo, da bodo umrli, da se bo to zgodilo njihovim najbližjim, bodo pripravljeni narediti grozote. To je najbolj črni scenarij, ni pa izključen. In tega se moramo zavedati, četudi ni najbolj prijetna misel. Nevladne organizacije so nujno potrebne, potrebujemo nekoga, ki je izobražen in sposoben reči, da bo to škodovalo okolju. Da pojasnijo, kakšne so možnosti in posledice. Da bodo na primer odplake v vodi, da se bodo čez 20 let otroci rojevali z motnjami. Včasih se tistim, ki smo oh in sploh izobraženi, zgodi, da debatiramo samo med sabo, nihče drug pa ne sliši teh argumentov.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov