V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).

O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem

V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).

Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?

Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”,  skladiščenje.

Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.

Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.

Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?

Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.

Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?

Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.

Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?

Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.

Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.

Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.

Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte. 

Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo.  Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.

Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.

Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.

Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.

Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.

*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.