"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.

Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu

Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone. 

"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."

Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce. 

"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."

Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.

"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."

Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."

Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.