Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov