Pesnik Uroš Zupan je avtor dela, ki ga je poimenoval Trboveljska knjiga. Prepleten literarni kolaž o mestu, ki ga je zaznamovalo kopanje premoga, novo spraševanje sedanje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o trboveljski izjemni, toda pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije.

Pesnik Uroš Zupan je avtor dela, ki ga je poimenoval Trboveljska knjiga

Prepleten literarni kolaž o mestu, ki ga je zaznamovalo kopanje premoga, novo spraševanje zdajšnje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o trboveljski izjemni, toda pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije. S to knjigo nam avtor ponuja drugačno podobo njegovega rojstnega kraja.

"Ko sem bil pred leti v knjigarni Konzorcij, sem gledam te knjige, Ljubljanska knjiga, Ptujska knjiga, Slovenjegraška knjiga … Kako je mogoče, da literarno močne Trbovlje nimajo svoje knjige?"

Trbovlje 60. in 70. let so bile za Uroša Zupana utesnjujoče, zato je iz njih zbežal. Ob vrnitvi čez nekaj let je začel svoj kraj doživljati popolnoma drugače. Percepcija minevanja, sveta in trajanja je tam drugačna kot v realnem času. 

"Trbovlje imajo pečat, nekaj, kar jih določa. To je težko življenje, povezano z delom v rudniku, ki ne obstaja več. V Trbovljah je bilo tudi normalno življenje, preživljanje časa ob popkulturi in na bazenu."

Določujoč vonj Trbovelj je bil vonj po premogu in ima za tiste, ki so takrat tam odraščali, podobno vlogo kot Proustova magdalenica. Specifičnih vonjev kurišč danes res ni več, a Uroš Zupan si v spomin prikliče prav poseben vonj. 

"Moj proces spominjanja sprožijo vonji cvetoče akacije v maju."

Avtorju je bila za literarni vzor Ljubljanska knjiga Andreja Inkreta. Pove, da je o Ljubljani lahko pisati, ker so tam vsi najboljši slovenski pisatelji. Z zapisom trboveljske zgodovine in običajev pa se bo kraj morda le znebil vonja po premogu, ki si ga ob njegovi omembi naslikajo številni.