Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov