Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov