Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
Kako je Gregor Erjavec odšel v Grčijo za tri tedne in tam ostal pet mesecev
O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, zgodba pa me je spomnila na film o Angležu (Hugh Grant), ki je šel na hrib in se vrnil z gore. Glavno vlogo v našem filmu, ki bi ga lahko imenovali tudi Prišel je z zadnjim, odšel s prvim, je vrhunsko odigral nasmejani in vitalni Gregor Erjavec, ki mi je, ko sva se končno srečala v Ljubljani, najprej razložil:
"Od letošnjega januarja sem na dosmrtnih počitnicah."
Dosmrtne počitnice, kaj to pomeni?
"Da sem končal svojo delovno kariero. Zdaj sem 'penzič'. Prej je bil moj čas zelo strukturiran, determiniran, ko sem se upokojil, pa je čas postal moj, vzel sem ga zase. Tako kot vzamem, kar mi prinese trenutek."
Tak trenutek je Gregorju februarja prinesel mamljivo idejo za pot v Grčijo, najprej do Benetk, od tam s trajektom do Patrasa, potem pa do Ikarije. Načrte za nekajtedensko raziskovanje otoka mu je kmalu porušila epidemija covida 19. Sopotnika sta se vrnila v Slovenijo, Gregor pa si je zaželel ostati še nekaj dni v Grčiji, ki je, če uporabimo njegove besede, topla, prijetna in prijazna dežela.
Odločil se je, da gre na Kreto obiskat prijateljico Slovenko. Ujel je zadnji trajekt in na Kreti ostal kar štiri mesece. Užival je sredi oljčnih nasadov na zahodnem delu otoka, obiskoval čudovite kanjone, nabiral šparglje, povzpel se je tudi na najvišji vrh Krete.
"Razgled s Psiloritisa, ki je visok 2456 metrov, je izjemen. Obkroža ga morje, kar daje temu vzponu drugo dimenzijo, saj si nekje med bogovi in morjem."
Hiša Gregorjeve prijateljice je obdana z oljčnimi gaji, pomarančevci in limonovci. Za zajtrk je jedel pomaranče kar z lupino, ker jih ne škropijo. Bilo je čarobno, pripoveduje Gregor, ki je vrh prvega vala epidemije preživel nekoliko drugače kot mi, ki smo bili zaprti v hišah in stanovanjih. Na Kreti je bilo uradno registriranih le nekaj primerov okužbe, je še povedal Gregor Erjavec, ki pravi, da se Grki radi družijo, objemajo, dotikajo, zato se vsemu temu niso mogli povsem odreči.
Turistična sezona se na Kreti začne zgodaj, saj je podnebje zelo milo. Veliko ljudi je povsem odvisnih od turizma, zato jih je zaprtje otoka zaradi epidemije še toliko bolj prizadelo.
"Ko so državo odprli za turiste, so se trudili, da bi privabili čim več ljudi. Razmišljali so, kakšne preventivne ukrepe naj uvedejo. Na začetku je bilo za tujce obvezno tudi testiranje, pozneje pa so potnikom na trajektih le še merili temperaturo, kar sicer ni pravi pokazatelj okuženosti, je pa vsaj neki minimalni ukrep. Zdaj je okuženih na Kreti več, temu se ni bilo mogoče izogniti."
Domačini so v zadnjih letih najemali kredite za obnovo svojih hiš, starih zgradb, ki so jih zelo lepo prenovili, da bi jih oddajali turistom.
"Če pa ni gostov, nastopijo težave pri vračanju teh kreditov. V Grčiji ni bilo denarnih pomoči. Ljudje so bili prepuščeni samim sebi."
Po prvotnem načrtu naj bi se Gregor z Ikarije v Slovenijo vrnil sredi marca, a se je vse skupaj zavleklo do sredine julija … Na Kreto je prišel z zadnjim trajektom z Ikarije in odšel s prvim, ki je peljal v Benetke.
"Prepustil sem se toku, ne prepuščam pa se paniki in strahovom. Vsi vemo, da strah in panika slabšata odpornost. Covid je potencialna nevarnost, sam pa moraš skrbeti za svoj imunski sistem. Ko sem bil na Kreti, sem imel stike s prijatelji, nisem pa redno spremljal poročil, ker to v človeku ustvarja napetost. Zjutraj sem najprej skrtačil mačka in dva psa, ki sta me čakala pred vrati."
V oljčnih nasadih je bilo veliko dela, aprila je nastopilo sušno obdobje, treba je bilo namakati, skrbeti za drevesa. Kakšno bo letos olivno olje, ki ga prideluje Gregorjeva prijateljica s Krete? "Dobro bo, kot vedno," odgovori Gregor Erjavec.
Takole je epidemija Gregorju spremenila načrte. Pravi, da se je zaradi koronavirusa zgodilo tudi kaj dobrega.
"Ekološko si je planet opomogel v tem času, spoznavamo tudi, da ni vse samo po sebi umevno. Σιγά σιγά. Siga siga. Tako pravijo Grki, kar pomeni počasi, počasi. Z občutkom. Brez naglice. Mediteranske dežele imajo manj stresa kot mi. Sami ustvarjamo svoje notranje stiske s tem, ko mislimo, kaj vse moramo doseči v življenju. Tako porušimo notranji mir in ravnovesje."
Kako pa bo zdaj z njegovimi dosmrtnimi počitnicami?
"Se nadaljujejo. Hčerka živi v Abu Dabiju, rad bi jo obiskal, zato raziskujem, kako lahko pridem tja. Puščava je tudi čarobna. Spet se bom prepustil toku in trenutkom, ki te sami usmerjajo. Treba je imeti zaupanje in pogum, pa se strah razblini."
Gregor Erjavec še pravi, da bo zagotovo kdaj rekel tudi: "Siga, siga. Počasi, počasi."
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
Kako je Gregor Erjavec odšel v Grčijo za tri tedne in tam ostal pet mesecev
O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, zgodba pa me je spomnila na film o Angležu (Hugh Grant), ki je šel na hrib in se vrnil z gore. Glavno vlogo v našem filmu, ki bi ga lahko imenovali tudi Prišel je z zadnjim, odšel s prvim, je vrhunsko odigral nasmejani in vitalni Gregor Erjavec, ki mi je, ko sva se končno srečala v Ljubljani, najprej razložil:
"Od letošnjega januarja sem na dosmrtnih počitnicah."
Dosmrtne počitnice, kaj to pomeni?
"Da sem končal svojo delovno kariero. Zdaj sem 'penzič'. Prej je bil moj čas zelo strukturiran, determiniran, ko sem se upokojil, pa je čas postal moj, vzel sem ga zase. Tako kot vzamem, kar mi prinese trenutek."
Tak trenutek je Gregorju februarja prinesel mamljivo idejo za pot v Grčijo, najprej do Benetk, od tam s trajektom do Patrasa, potem pa do Ikarije. Načrte za nekajtedensko raziskovanje otoka mu je kmalu porušila epidemija covida 19. Sopotnika sta se vrnila v Slovenijo, Gregor pa si je zaželel ostati še nekaj dni v Grčiji, ki je, če uporabimo njegove besede, topla, prijetna in prijazna dežela.
Odločil se je, da gre na Kreto obiskat prijateljico Slovenko. Ujel je zadnji trajekt in na Kreti ostal kar štiri mesece. Užival je sredi oljčnih nasadov na zahodnem delu otoka, obiskoval čudovite kanjone, nabiral šparglje, povzpel se je tudi na najvišji vrh Krete.
"Razgled s Psiloritisa, ki je visok 2456 metrov, je izjemen. Obkroža ga morje, kar daje temu vzponu drugo dimenzijo, saj si nekje med bogovi in morjem."
Hiša Gregorjeve prijateljice je obdana z oljčnimi gaji, pomarančevci in limonovci. Za zajtrk je jedel pomaranče kar z lupino, ker jih ne škropijo. Bilo je čarobno, pripoveduje Gregor, ki je vrh prvega vala epidemije preživel nekoliko drugače kot mi, ki smo bili zaprti v hišah in stanovanjih. Na Kreti je bilo uradno registriranih le nekaj primerov okužbe, je še povedal Gregor Erjavec, ki pravi, da se Grki radi družijo, objemajo, dotikajo, zato se vsemu temu niso mogli povsem odreči.
Turistična sezona se na Kreti začne zgodaj, saj je podnebje zelo milo. Veliko ljudi je povsem odvisnih od turizma, zato jih je zaprtje otoka zaradi epidemije še toliko bolj prizadelo.
"Ko so državo odprli za turiste, so se trudili, da bi privabili čim več ljudi. Razmišljali so, kakšne preventivne ukrepe naj uvedejo. Na začetku je bilo za tujce obvezno tudi testiranje, pozneje pa so potnikom na trajektih le še merili temperaturo, kar sicer ni pravi pokazatelj okuženosti, je pa vsaj neki minimalni ukrep. Zdaj je okuženih na Kreti več, temu se ni bilo mogoče izogniti."
Domačini so v zadnjih letih najemali kredite za obnovo svojih hiš, starih zgradb, ki so jih zelo lepo prenovili, da bi jih oddajali turistom.
"Če pa ni gostov, nastopijo težave pri vračanju teh kreditov. V Grčiji ni bilo denarnih pomoči. Ljudje so bili prepuščeni samim sebi."
Po prvotnem načrtu naj bi se Gregor z Ikarije v Slovenijo vrnil sredi marca, a se je vse skupaj zavleklo do sredine julija … Na Kreto je prišel z zadnjim trajektom z Ikarije in odšel s prvim, ki je peljal v Benetke.
"Prepustil sem se toku, ne prepuščam pa se paniki in strahovom. Vsi vemo, da strah in panika slabšata odpornost. Covid je potencialna nevarnost, sam pa moraš skrbeti za svoj imunski sistem. Ko sem bil na Kreti, sem imel stike s prijatelji, nisem pa redno spremljal poročil, ker to v človeku ustvarja napetost. Zjutraj sem najprej skrtačil mačka in dva psa, ki sta me čakala pred vrati."
V oljčnih nasadih je bilo veliko dela, aprila je nastopilo sušno obdobje, treba je bilo namakati, skrbeti za drevesa. Kakšno bo letos olivno olje, ki ga prideluje Gregorjeva prijateljica s Krete? "Dobro bo, kot vedno," odgovori Gregor Erjavec.
Takole je epidemija Gregorju spremenila načrte. Pravi, da se je zaradi koronavirusa zgodilo tudi kaj dobrega.
"Ekološko si je planet opomogel v tem času, spoznavamo tudi, da ni vse samo po sebi umevno. Σιγά σιγά. Siga siga. Tako pravijo Grki, kar pomeni počasi, počasi. Z občutkom. Brez naglice. Mediteranske dežele imajo manj stresa kot mi. Sami ustvarjamo svoje notranje stiske s tem, ko mislimo, kaj vse moramo doseči v življenju. Tako porušimo notranji mir in ravnovesje."
Kako pa bo zdaj z njegovimi dosmrtnimi počitnicami?
"Se nadaljujejo. Hčerka živi v Abu Dabiju, rad bi jo obiskal, zato raziskujem, kako lahko pridem tja. Puščava je tudi čarobna. Spet se bom prepustil toku in trenutkom, ki te sami usmerjajo. Treba je imeti zaupanje in pogum, pa se strah razblini."
Gregor Erjavec še pravi, da bo zagotovo kdaj rekel tudi: "Siga, siga. Počasi, počasi."
O aktualnem volilnem dogajanju v ZDA se pogovarjamo z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Pred dobrim tednom dni je Univerzitetni klinični center Ljubljana na spletni strani prostovoljstvo.org objavil, da v naši največji bolnišnici iščejo prostovoljce. V prvi vrsti študente zdravstvenih in podobnih smeri, polnoletne dijake zadnjih letnikov srednjih zdravstvenih šol ter vse druge tako ali drugače povezane z zdravstvenimi poklici, ki bi jim v teh težkih razmerah pomagali premagati kadrovsko krizo in jih vključili v oskrbo bolnikom kot pomoč medicinskim sestram. Med tistimi prostovoljci, ki so se že odzvali povabilom je tudi bolničarka Tatjana Skvarč.
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.” Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ob dnevu reformacije smo se pogovarjali z evangeličansko duhovnico v Gornjih Slavečih, s Simono Prosič Filip, o vplivu novonastalih razmer na delo v cerkveni skupnosti, ki jo vodi, o izzivih, ki jih prinaša prihodnost in časih, ki znova kličejo po reformaciji. Foto: Osebni arhiv
Ste tudi vi od marca pri sebi opazili drugačne glasbene želje kot sicer? Se je vaš odnos do glasbe spremenil? Odgovarjajo poslušalci in Aleksandra Ilijevski, pevka zasedbe Pliš.
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Med novicami iz znanosti, ki niso povezane s koronavirusom, je ta teden odmeval podvig ameriške misije Osiris Rex, ki je v torek z asteroida Bennu pobrala vzorec tal in se podala na 300 milijonov kilometrov dolgo pot proti domu. Toda sonda je nabrala tolikšno količino vzorca, da je pobiralna glava zaradi večjih kamenčkov ostala odprta in da zdaj delci celo uhajajo. O tej misiji, pa tudi o raziskovanju asteroidov in drugih teles v našem Osončju in o potencialu za nove oblike vesoljskega rudarjenja se je Maja Ratej pogovarjala s profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom.
Danes mineva 75 let od ustanovitve Organizacije Združenih narodov, na ta dan je leta 1975 začela veljati Ustanovna listina OZN, ki opredeljuje cilje in načela svetovne organizacije ter poudarja mirojubneo reševanje sporov in spoštovanje mednarodnega prava kot temeljni vrednoti mednarodnega miru in varnosti. Na letošnji dan Združenih narodov velja pozornost posvetiti zlasti lakoti, zaradi katere trpi desetina svetovnega prebivalstva in ki se tako zaradi covida, novih konfliktnih območij v svetu in pojavljanja podnebnih sprememb znova krepi.
Tri različne predloge je v svoje priporočilo združil glasbenik Julijan Erič, kitarist in pevec skupine Prismojeni profesorji bluesa.
Kako bo prepoved potovanj med regijami vplivala na turizem, bo zimska sezona v smučarskih središčih sploh mogoča? Poletna turistična sezona je mimo, problemi turistične industrije pa ostajajo in se po ponovni razglasitvi epidemije še poglabljajo. V Bohinju je v torek nehala obratovati žičnica na Vogel. Direktorica splošnega sektorja Smučarskega centra Vogel Aleksandra Fiorelli pove, da so se čez poletje držali vseh navodil in priporočil NIJZ-ja, enako pred zaprtjem. "Sicer je bila zasedenost v mesecih julij in avgust le 40-odstotna, če primerjamo z lanskim obiskom, kar je ob primerjavi s celotno lansko sezono precej slabo," še doda Aleksadra Fiorelli. V Bohinju se pripravljajo na različne možne scenarije, pove Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj. "Nekaj turistov je v še Bohinju, danes pričakujemo dokončne informacije, kako je s temi, ki so še tukaj in želijo koristiti vavčerje. Enako velja za tuje turiste, ki so pri nas. Zima je tudi v času brez epidemije velik izziv. Občina Bohinj je sprejela poseben akcijski načrt za zimo, s katerim bi pomagala manjšim smučiščem, kot so Soriška planina, Senožeta in Pokljuka. Mogoče se bo letos na novo rodilo smučišče Kobla."
Tim in Tai, srednješolec in osnovnošolec, ki sta se s šolanjem na daljavo srečala že drugič. V ponedeljek sta imela v tem šolskem letu že drugi prvi šolski dan, saj so učenci višjih razredov osnovnih šol in dijakih srednjih šol pričeli z učnim procesom na daljavo. Njun dan se je, razen tega, da za obisk pouka nista zapustila doma, ni bistveno razlikoval od dneva, ko pouk poteka za šolskimi zidovi.
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Neveljaven email naslov