Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Tomaž Konrad je pomočnik direktorja pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (EZTS). Ponosen je na pilotno možnost, da občani v slovenskih občinah izvedejo 21 storitev v sosednji italijanski občini in obratno. Na ta način se kaže povezovanje, ki je tu nujno. Pripravljajo še ostale socialne projekte, kot sta brv čez Sočo in kolesarska pot. V prihodnosti vidijo tudi možnost tega, da se zdravstvene storitve ne podvajajo med Novo Gorico in Gorico, ampak se naredi komplementaren projekt.
Novogoričan Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Njegov celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bil slovenski kandidat za oskarja za tujejezični film. Trenutno svojo zgodbo starih sadežev nadaljuje kot rezident štipendist na francoskem inštitutu moderne umetnosti v Lillu. Za Evropsko prestolnico obeh Goric je pripravil virtualni zemljevid Atlas pozabljenih sadovnjakov. Z njim se je srečala Nina Zagoričnik.
Odpravili smo se tudi med dišeče vrtnice v center mesta. Te v centru mesta zacvetijo prav zdaj, v drugi polovici maja, občudujemo pa jih lahko vse tja do novembra. V svoji trgovini, kjer ponujajo številne izdelke z vonjem in okusom po vrtnicah, nas je sprejela Katja Kogej, predsednica Goriškega društva ljubiteljev vrtnic.
V duhu Evropske prestolnice kulture 2025 debatiramo o programu in prostorskih spremembah Nove Gorice. Kakšno dediščino nam bo zapustila? Razmišljamo pa tudi o meji in o Epicentru EPIK. Gostje in gost oddaje: Neda Rusjan Bric, umetniška vodja, Vesna Humar, koodinatorka, dr. Kaja Širok, zgodovinarka, in Simon Mokorel, svetovalec župana za evropske in nacionalne projekte.
Nina Zgoričnik v družbi arhitektov Tomaža Vuge, rojenega Solkanca, ki je spremljal rojstvo Nove Gorice, in Novogoričana Mihe Rijavca, odkriva zgodovinski razvoj mesta, nove možnosti razvoja in vizijo mladih ustvarjalcev.
Danes vam bomo iz različnih zornih kotov predstavili Novo Gorico. Mnogih, ki jih bo zdajle omenila tudi izkušena turistična vodnica Evelin Bizjak, ki nas pelje na tri in pol minutni sprehod po mestu, tako kot pelje turistične skupine.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Tako se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Predstavljajte si mobilno mini pivovarno, ki lahko pripomore k trajnostnemu razvoju gospodarjenja tako, da pot med varilcem piva in njegovim odjemalcem skrajša na približno dva metra. Takšen sistem so razvili v družinskem podjetju Šrkrlj d. o. o. Gosti pogovora so direktor družinskega podjetja Marko Škrlj, dr. Marko Likon, kemijski tehnolog in razvojni inženir v podjetju ter vodja prodaje Uroš Zorn. O procesu superkritične ekstrakcije, trendih izvoza v tujino in dobi, ki jo boste morali počakati, da boste iz svojega pivskega sodčka lahko poskusili hmeljsko stvaritev.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
O novih načinih promoviranja tekmovalnih skladb, o vlogerjih in o tem, kako delujejo stavnice, govori Klavdija Kopina, poznavalka zakulisja Eme in Evrovizije, sicer pa vodja programskih projektov na našem Multimedijskem centru, ki vstop države na stavnico primerja z vstopom nove kriptovalute na trg.
Anja Bukudur in Ivan Mangani sta slovensko-italijanski par, ki je po večletnih preučevanjih pogojev uresničil drzno idejo in v Posočju začel gojiti prvi pravi slovenski žafran pod blagovno znamko žafran Tolmin. Za razliko od spomladanskega žafrana pravi žafran cveti oktobra, ko ročno poberejo in očistijo nitke te najdražje in ene najstarejših začimb na svetu.
Nasilje v Izraelu in Palestini se nadaljuje, diplomati in mednarodna skupnost pozivajo obe strani k prekinitvi ognja, v ozadju in pogosto spregledana pa ostajajo življenja Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Z Ano Tasič, ki je kot prostovoljka delovala v palestinskih begunskih taboriščih, se pogovarjamo o žrtvah enega najdlje trajajočih konfliktov, o njenem pogledu na poročanje zahodnih medijev in odzivih na spopade v zadnjih tednih.
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Neveljaven email naslov