Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov