Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Tako kot pri vsaki stvari pa tudi pri pretiravanju s kavo lahko pričakujemo stranske učinke, o katerih nam je več povedala doktorica Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Kava je k nam prišla nekje v 17. stoletju, in sicer iz Italije, in je najprej veljala za eksotični napitek, ki so ga prodajali v lekarnah na recept. A Kranjci so jo posvojili veliko hitreje kot krompir. Na podeželju so morali dva dneva hoditi na dnino, da so si lahko privoščili skodelico kave ali dve. To je le nekaj informacij, ki smo jih o kavi našli v najboljši knjigi o kavi na svetu z naslovom Kava: čarobni napoj, ki jo je napisal antropolog Božidar Jezernik.
Pred 86 leti se je v Tržaškem zalivu začela ena najbolj uspešnih družinskih zgodb, povezanih s kavo, v svetu. Ferenc oziroma Francesco Illy, po rodu Madžar, je že po koncu prve svetovne vojne z Dunaja pripotoval v Trst in tam začel pisati dišečo zgodovino. To je bila drzna poteza, saj je takrat v Trstu delovalo kakšnih 60 podjetij s kavo, a se konkurenca ni ustrašil, prej nasprotno - dala mu je dodatno motivacijo za uspeh. Kmalu po ustanovitvi podjetja je pokazal sposobnost za inovacije, ustvaril je sistem vakuumskega pakiranja kave, leta 1935 je razvil Illetto, ki je tlakovala pot modernim verzijam aparatov za kuhanje kave espresso. Revolucionarno razmišljanje je prevzel tudi njegov sin Ernesto, ki je študiral kemijo in je kmalu po vstopu v podjetje razvil raziskovalni laboratorij. Kava ni bila več samo kava, je bila tudi in predvsem znanost. Zato so odprli laboratorij, v katerem raziskujejo in kujejo različne arome in okuse Illyjevih mešanic, in univerzo kave, na kateri poučujejo prihodnje mojstre priprave te rjave zmesi. Trajnost, etika, enakopravnost in transparentnost so njihove vrednote, ki uresničujejo večno težnjo - med ljudi ponesti najboljšo kavo na svetu. In ta filozofija se družine drži že štiri generacije, v četrti pa je med drugimi tudi Daria Illy, sogovornica Maje Stepančič. Fotografija Darie Illy: Osebni arhiv
Danes je odnos do kave precej drugačen, kot je bil nekoč; postala je dostopna in s tem samoumevna. Nemški skladatelj Ludwig van Beethoven je, na primer, za vsako kavo skrbno odštel in preštel zrna in za vsako skodelico je porabil natančno 60 zrn. Nekdo, ki se kave zaveda, je tudi Tine Čokl. Pred leti je ugotovil, da pravzaprav niti ni vedel, kaj je stregel, ko je gostom pripravljal kavo, zato je to pijačo in surovino začel spoznavati na drugačen način in bil tudi eden prvih, ki je pri nas začel govoriti o pravični trgovini v povezavi s kavo.
Kava je pogosto prva stvar, ki vzbudi naše čute v jutranjih urah, je napitek, ki nas prebudi, ki s posebno aromo poboža več čutil hkrati. V Evropo je kava prišla v 17. stoletju, ko so se na območju današnje Italije tudi začele odpirati prve kavarne. Od takrat je preteklo nekaj stoletij, zdi pa se, da je priljubljenost kave iz dneva v dan večja. In več ko je spijemo, večji poznavalci postanemo, sčasoma znamo razločiti dobro kavo od slabe. To pravi tudi državna prvakinja v kuhanju latte art kave in učiteljica kuhe kave v prvi uradni šoli za bariste Renata Kočevar, h kateri se je Maja Stepančič povabila na tisti najboljši espresso.
Miroslav Košuta je človek tisočerih zgodb. Njegov čudovit način pripovedovanja poslušalca potegne v Križ pri Trstu, kjer je v turbolentnih časih njegov oče zaradi prepevanja slovenskih pesmi v spremstvu italijanskih miličnikov za sedem let izginil. To je zgolj začetek življenjske poti, ki ga je prek nacionalnega radia vodila nazaj v Trst, kjer je bil vse do upokojitve ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča. Še vedno pa je vedno bil in bo po srcu najprej pesnik in pripovedovalec zgodb, o čemer priča tudi delo, ki ga trenutno najbolj zaposluje.
Verjetno je še nekoliko zgodaj in se o tem še niste spraševali. A kljub temu odgovarjamo: DA! Tradicionalni ekskluzivni decembrski koncert Izštekanih 10 tudi letos BO! Prizorišče ostaja isto, to je ljubljanski Kino Šiška. Datum, ki si ga z velikimi črkami zapišite v koledar, je torek 3. december 2019. Začetek točno ob 20.00. Seveda z neposrednim radijskim in spletnim video prenosom. Za zdaj izdamo le to, da bo koncept nekoliko podoben lanskemu. Nastopilo bo pet izvajalcev, od katerih so trije že bili gostje Izštekanih, dva - tudi naojdmevnejše ime med njimi - pa še ne. Podrobnosti bomo razkrili v sredo 9. oktobra 2019 v jutranjem programu Vala 202. Takrat se bo začela tudi prodaja vstopnic na vseh Eventimovih prodajnih mestih. Pozor, lani so vstopnice pošle v le nekaj dneh!
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
Jure Longyka in Andrej Karoli razkrivata imena, ki bodo 3. decembra 2019 nastopila na dogodku z naslovom Izštekanih 10. Po lanskem dvakrat razprodanem koncertu se bomo letos sprehajali po urbanem glasbenem trikotniku rock-rap-trap. In na poseben način znova obeležili četrt stoletja delovanja Izštekanih.
Režiser Matevž Luzar je ljubitelj in poznavalec popularnih TV-serij, aktualnih in legendarnih
Slavko Pregl ni le avtor številnih mladinskih del, izmed katerih sta najbrž najbolj znani Geniji v kratkih hlačah in Odprava zelenega zmaja. Dolgo in bogato kariero ima tudi v založništvu, mnogi pa se ga spomnimo tudi kot predsednika Društva Bralna značka Slovenije. Njegovo zadnje delo ima naslov Srajca srečnega človeka. Gre za avtobiografsko pripoved, v kateri povezuje tri linije, osebno, tisto o mladinski literaturi, ki razlaga, kako so nastale nekatere njegove knjige, in tretjo o razvoju slovenskega založništva, ki pa je najpomembnejša. V branje pa priporoča knjigo Sodišče Igorja Karlovška, ki je izšla pri založbi Miš.
Po 20. septembru, ko je na ulice mest po vsem svetu stopilo več milijonov mladih in starejših, ki so zahtevali ukrepanje odločevalcev na področju podnebnih sprememb, danes sledi še en globalni podnebni štrajk, h kateremu se pridružujejo tudi protestniki iz vse Slovenije. Greta Thunberg, ki je svoj protest začela pred dobrim letom pred švedskim parlamentom, je ta teden predstavila svoja stališča in zahteve na vrhu Združenih narodov v New Yorku, tem zahtevam po zniževanju izpustov toplogrednih plinov in sprejemanju sistemskih sprememb pri soočanju s težavami podnebne krize se pridružujejo tudi slovenski protestniki, med njimi organizatorji štrajkov Mladi za podnebno pravičnost. Z enim članom gibanja Primožem Turnškom se je pred štrajkom pogovarjala Maja Stepančič.
Četrt stoletja od začetka in 15 let po koncu snemanja Prijateljev slovito humoristično serijo praznujemo z največjimi oboževalci, ki delijo spomine.
Nocoj bodo v portoroškem Avditoriju podeleli nagrade na 22. festivalu slovenskega filma. Vsakoletni nabor filmov ustvarja tudi posebno festivalsko atmosfero.
Eden izmed legendarnih prebivalcev Šiške je tudi dolgoletni dopisnik in poročevalec iz tujine Tone Hočevar.
Direktor Kino Šiška Simon Kardum: "Ko pomislim na Kino Šiško, najprej pomislim na to, kako sem sem hodil gledat filme."
Gregor Tomc, pobudnik za ustanovitev, danes tudi kritik upravljanja s Centrom urbane kulture: "Moramo biti čim bolj široki. Preveč se poskuša izobraževati ljudi." Foto: FDV
Ogromno ljudi, ki jih skoraj nikoli ne omenjamo in izpostavljamo, je zaslužnih za vse v čemer uživamo, ko obiskujemo Kino Šiška. Med njimi je Jaka Mihelič, vzdrževalec Kina Šiška, Matej Bobič, vodja tehnike in Andreja Bolčina, organizatorka kulturnega programa.
Pred stoletjem je množična proizvodnja avtomobilov sprožila veliko preobrazbo mest po vsem svetu, danes se urbana območja seznanjajo z novo tehnologijo, ki bo zahtevala nove prilagoditve – droni. O tem, kako lahko brezpilotne letalnike uporabimo v javnih službah za zagotavljanje novih storitev ter kako bo bolj množičen prihod dronov spremenil vidno in nevidno infrastrukturo mest, se pogovarjamo z britanskim raziskovalcem novih tehnologij za javne storitve Olivierjem Usherjem iz organizacije Nesta.
Neveljaven email naslov