Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Zveza tabornikov Slovenije je na idiličnem prostoru ob velenjskem jezeru pripravila vseslovenski tabor Zlet, ki je v vseh pogledih rekorden. Okrog 1000 mladih je starih med 13 in 18 let, do 10. avgusta pa bodo lahko izbirali kar med 300 delavnicami.
Peter Florjančič je 98-letni blejski izumitelj, ki je patentiral več kot 400 izumov – med njimi plastično zadrgo, okvirček za diapozitive in izboljšani stroj za brizganje plastike. Najbolj ponosen pa še danes ostaja na dosežke v parfumski industriji. Za popolni nanos parfuma se lahko zahvalite njegovemu razpršilcu! Z razburljivo življenjsko zgodbo, ki vključuje drzen pobeg in uprizoritev lastne smrti ter z izumiteljsko in podjetniško žilico je Peter Florjančič navdušil tudi veliko mlajšega študenta strojništva Jureta Miklavčiča. Ta je leta 2014 izumil pasivni preklopni ventil oziroma sistem varčevanja z vodo. Zanj je prejel nagrado TESSI.
Valerija je ženska, ki ve, kaj hoče. Je izmišljen radijski lik, njeno osebnost gradimo do petka, vsak dan z dvema različnima improvizatorjema. Zadnji del zgodbe sta oblikovala Boštjan Gorenc - Pižama in Lucija Čirović
Detektivski kamp v mladosti, ljubezen dveh moških, kriminal iz strasti, težave z glutenom, direktorski položaj v tovarni umivalnikov, potovanje do pekla in nazaj, nagradno potovanje v Fieso…Skratka, na kratko – cela DRAMA! Zgodbo izmišljene gospodične Valerije so v živo sestavljali gostujoči improvizatorji, ki so pet juter zapored pripovedovali o njenih dogodivščinah. Njihova iztočnica je bila zgolj kratek opis lika in seveda zgodba predhodnika. Smer posamezne epizode je določal tudi filmski žanr, ki so ga sodelujoči slišali kot glasbeno ozadje.
Žiga Klančar v glasbenih Noticah na Valu 202 predstavlja domače glasbene novosti.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Eva Nanut in Žan Sterle.
Na Morski biološki postaji Piran se s klobučnjaki, ki jim ljudje največkrat pravimo meduze, ukvarjajo že vrsto let. Pravzaprav od sredine 80.-ih let, ko so se pri nas množično začele pojavljati mesečinke, ena bolj nevarnih vrst ožigalkarjev, ki lahko pri občutljivih ljudeh po ožigu povzročijo precejšnje zdravstvene težave. A brez skrbi, te vrste v našem morju že nekaj let niso opazili. Trenutno se pojavlja morska cvetača, a njenega ožiga marsikdo niti ne zazna. Morje pa je zadnje čase polno še enih organizmov, ki so morda za marsikoga videti kot meduze, a to pravzaprav niso, so pa zdrizaste in fuj na dotik. Gre za rebrače, želatinozen zooplankton, popolnoma nenevaren za kopalce. Če zasledite kakega nenavadnega klobučnjaka ali drugo neznano morsko bitje se lahko s fotografijo tega in vprašanjem, za kaj gre, obrnete tudi na mail Morske biološke postaje Piran infombp@nib.si
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Katja Brezovar in Kristjan Kolar. Valerija je sina Pepeta Marjana obvarovala pred zloveščim glutenom, ga naučila vrtnarjenja, partnerju Marjanu pa priskrbela službo na visokem položaju.
Slovenski pesnik Uroš Zupan pravi, da bere samo najboljše knjige. Knjiga , ki pa ga spremlja že desetletja pa je »Zeno Cosini«, italijanskega pisatelja Itala Sveva.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja – Matjaž Peklaj in Rok Bohinc. V drugi epizodi Valerijina zgodba pripelje do nepričakovanega romantično-dramatičnega zasuka. Njen fant ustreli njenega nekdanjega sošolca Marjana.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja - Dino Kapetanović in Rahela Klopčič. V prvi epizodi smo izvedeli, da se Valerija kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in presenečena ugotovi, da je sama.
Andrej Blatnik je predlagal knjigo Černobilska molitev, dobitnico Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijević.
Kratki izlet je celovečerni igrani prvenec, 35 letnega hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Igorja Bezinovića, ki nam ga je predstavil na letošnjem festivalu Kino Otok, Isola Cinema. Film je je uvrščen tudi v glavni program Mednarodnega filmskega festivala v Motovunu, ki se začenja prav nocoj.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Ste v mestu že kdaj opazili mladiča goloba? Če ste, ste eni redkih. Dr. Martin Dobeic pojasnjuje, zakaj v naravi in v mestu srečujemo številne ptičje mladičke, ne pa tudi golobje.
V gozdu tik pod gradom Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, sta v sredo otroka v spremstvu očeta z detektorjem kovin iskala zaklad. Našli pa so vse prej kot to. Našli so namreč 250 kilogramov težko neeksplodirano ameriško letalsko bombo iz druge svetovne vojne. A tam se je neverjetna zgodba šele začela: najditelj je namreč zelo nevarno bombo na lastno pest odkopal, jo s pomočjo dvigalke natovoril in odpeljal na dvorišče svoje hiše, ki stoji v neposredni bližini znamenitega gradu, cerkve in župnišča. Zaradi te nespametne in smrtno nevarne odločitve bombe zdaj pirotehniki ne morejo več varno deaktivirati, kar pomeni, da bo bombo prihodnje teden treba razstreliti.
V teh dneh gotovo niste preslišali novice o tem , da je Unesco Slovenijo že drugič vpisal na Seznam svetovne naravne dediščine. Skupaj je ta meddržavna kandidatura z uradnim naslovom "Starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope" združila kar 12 držav in 78 gozdnih območij. Čast je toliko večja, če vemo, da je zdaj na Seznamu svetovne dediščine sicer več kot tisoč vpisov, a le petina s področja naravne dediščine.
Neveljaven email naslov