Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?
Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?
S tremi mladimi razpravljamo o odnosu do družine. Pravijo, da imajo doma dobre odnose in si ne predstavljajo, kakšno je, zlasti v obdobju zaprtja javnega življenja, življenje otrok oziroma mladostnikov, ki so doma v neurejenih pogojih, celo izpostavljeni karšni koli obliki nasilja. Zato pa v razpravi ponujajo vpogled v njihov odnos do načrtovanja družine. Otrok še nimajo, a razmišljajo o tem, kaj jim pomeni družina, ali si nekoč želijo načrtovati svojo, zakaj se za družino mladi odločajo vse pozneje in zakaj se nekateri odločijo, da otrok ne bodo imeli. Ker je tema pomembna in aktualna, smo se dotaknili tudi pravice žensk do odločanja o svojem telesu.
Andraž Fink, študent drugega letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. Študira pedagogiko in andragogiko in sociologijo. Je tudi član društva DŠAP in društva Sociopatije. Veliko se ukvarja s problematiko okoljskih sprememb, predvsem v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Je član gledališke skupine in pevskega zbora, obiskuje tudi glasbeno šolo, kjer se uči klasičnega petja.
"Vrednost diplome se manjša, je skoraj brez pomena, zato se čedalje več časa šolamo. Pa tudi varna zaposlitev, stalni dohodki, tukaj nastane problem. Zaposlitvena problematika je slabša iz dneva v dan. Mislim, da mi moja izobrazba omogoča spekter zaposlitve, je pa problem kakovost: delovni pogoji, plača, prosti čas. To je prvi pogoj za načrtovanje družine, otroku bi rad omogočil čim več. Da ima možnosti doseči vse in da denar ne bi bil problem. Otrok je finančni zalogaj. Pa tudi nekateri delodajalci gledajo na to: v redu, ženska bo noseča, eno leto je ne bo, potem bo še otrok zbolel vsaka dva tedna. To je zalogaj za delodajalca, a v 21. stoletju to več ne bi smel biti problem. Vsak ima pravico do dela, enake zaposlitve in ne vem, zakaj bi tukaj delali razlike. Moje razmišljanje o tem, v kakšen svet bo prišel moj otrok, je zelo pogojeno z okoljsko problematiko. To je eden največjih problemov, s katerimi se je človeštvo srečalo. Če se ne bomo s tem začeli spopadati takoj, ne bo več smiselno oziroma etično imeti otrok, saj se bodo rodili v svet, poln neenakosti, revščine. Odločal se bom glede na to, ali bodo moji otroci in otroci mojih otrok lahko imeli neko normalno, polno življenje. Načeloma si želim imeti otroke in če se izkaže, da okoljska problematika ne bo končala človeštva, to sploh ni vprašanje. Ne razmišljam toliko, zakaj bi imel otroka, ker bi ga imel, a bolj razmišljam, zakaj ne bi imel otroka. Si pa posamezniki različno predstavljamo, kdaj se začne življenje otroka. A to, da se o tem ženska sama odloča, ne bi smelo biti predmet politike. Vsak ima pravico odločati se o svojem telesu. Nisem se preveč poglabljal v razmere na Poljskem, a vem, da je to zgodovinsko zelo tradicionalna država, kar je velik dejavnik. Država in cerkev sta ločeni na papirju, a se v odnosu do žensk in skupnosti LGBTQ+ jasno vidi, da ni tako."
Iva Štukelj, absolventka magistrskega študija psihologije v Mariboru. Med študijem je veliko časa posvetila izvajanju različnih interaktivnih delavnic za mladostnike in mlade odrasle, interdisciplinarnim študentskim projektom in prostovoljstvu. Vseh pet let je delovala v Društvu študentov psihologije Maribor, še vedno pa je dejavna pri kulturnem društvu Mladinski center IndiJanez, in sicer pri projektu Šteker, ki ponuja podporo in pomoč pri čezmerni uporabi digitalnih tehnologij. V prostem času uživa v pridobivanju novih spretnosti (akrojoga, plezanje ...), hribolazništvu in ustvarjanju. V zadnjih mesecih pa pozornost usmerja v opravljanje študijske prakse, magistrsko delo oziroma zaključek študija.
"Zakaj se za družino odločamo pozneje? Razlogov za to je več. Imamo dostop do informacij, zato si ljudje ustvarjajo različne predstave, kako bi radi živeli. Veliko mladih ogromno potuje in si ne znajo predstavljati, da bi še v to vključili otroka. Morda ga imajo pozneje, ko ga lahko vključijo v svoje življenje. Pa tudi dalj časa študirajo, pridobitev izobrazbe in pozneje službe traja dlje. Imamo pa tudi veliko informacij, kakšna bi morala biti mama, vzgoja, na kaj biti pozoren, kaj vse lahko gre narobe. Pri nekaterih posameznicah pride do pritiska, strahu, da temu ne bodo kos. Kar lahko podaljša to dobo, da so mladi pripravljeni na otroka. Pomembno je, da ženska čuti, da želi imeti otroka, saj bo tako vzgajan v okolju, kjer je želen in brezpogojno ljubljen, ne pa, da ima otroka, ker od nje to pričakuje družba. In torej ne zaradi želje, da bi vzgojila otroka in mu ponudila prijetno okolje, v katerem bo lahko odraščal. V valu vseh teh informacij se res lahko počutiš izgubljenega, ne veš, kako in kaj. Je pa dobro, da se z otrokom in mladostnikom pogovarjaš, kaj si on želi. Je pa, ko smo se pogovarjali o internetu in digitalni tehnologiji, eno vprašanje, kdaj otroka izpostaviti temu. Ali ga pri letu, dveh preveč izpostavljaš digitalnim tehnologijam. O tem je treba razmišljati in je pomembno za razvoj otroka. Ljudje, ki jih poznam, hitro širijo fotografije otrok po družabnih omrežjih. Mislim, da bi to moralo ostati v zasebni rabi do takrat, ko se lahko otrok oziroma mladostnik odloči, katere informacije o sebi bi rad pustil na spletu."
Brina Jerko, dijakinja 4. letnika Gimnazije Novo mesto. Zanima jo predvsem družboslovje, zato namerava študirati sociologijo. Rada ima umetnost, kadar lahko, si ogleda kakšen muzej ali galerijo. Dela tudi kot hostesa v kulturnem centru, kar izkoristi za ogled gledaliških predstav. V prostem času bere in se izobražuje o rasizmu, feminizmu, seksizmu ter spremlja aktualne dogodke.
"Ženske sprašujejo, ali bodo imele otroke ali ne. To se mi zdi zelo nepravilno, glede na to, da je tudi oče vedno prisoten pri vzgoji. Če že, bi to moralo biti vprašanje za oba spola. A pri zaposlitvi to ne bi smelo priti v poštev. Tukaj se kažejo razlike med moškimi in ženskami, ker moškega tega, se mi zdi, ne bo nihče vprašal in se vtikal v njegovo zasebno življenje, ali in kdaj bo imel družino. Izražanje mnenja je pomembno, ne pa, da ga poskusiš vsiliti drugemu. Če govorimo o Poljski, tam imajo dokaj koservativni pogled na družbo, še posebej politika. Pogosto v takih strogih režimih nadzirajo tudi reproduktivne pravice, kar se mi zdi v 21. stoletju grozljivo in absurdno, da sploh moramo o tem govoriti. A očitno je to še vedno postavljeno pod vprašaj. Pravica do osnovnih človekovih pravic. Sama si ne morem predstavljati, da bi bila v takem položaju. Verjetno prevladuje strah ..."
Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?
Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?
S tremi mladimi razpravljamo o odnosu do družine. Pravijo, da imajo doma dobre odnose in si ne predstavljajo, kakšno je, zlasti v obdobju zaprtja javnega življenja, življenje otrok oziroma mladostnikov, ki so doma v neurejenih pogojih, celo izpostavljeni karšni koli obliki nasilja. Zato pa v razpravi ponujajo vpogled v njihov odnos do načrtovanja družine. Otrok še nimajo, a razmišljajo o tem, kaj jim pomeni družina, ali si nekoč želijo načrtovati svojo, zakaj se za družino mladi odločajo vse pozneje in zakaj se nekateri odločijo, da otrok ne bodo imeli. Ker je tema pomembna in aktualna, smo se dotaknili tudi pravice žensk do odločanja o svojem telesu.
Andraž Fink, študent drugega letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. Študira pedagogiko in andragogiko in sociologijo. Je tudi član društva DŠAP in društva Sociopatije. Veliko se ukvarja s problematiko okoljskih sprememb, predvsem v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Je član gledališke skupine in pevskega zbora, obiskuje tudi glasbeno šolo, kjer se uči klasičnega petja.
"Vrednost diplome se manjša, je skoraj brez pomena, zato se čedalje več časa šolamo. Pa tudi varna zaposlitev, stalni dohodki, tukaj nastane problem. Zaposlitvena problematika je slabša iz dneva v dan. Mislim, da mi moja izobrazba omogoča spekter zaposlitve, je pa problem kakovost: delovni pogoji, plača, prosti čas. To je prvi pogoj za načrtovanje družine, otroku bi rad omogočil čim več. Da ima možnosti doseči vse in da denar ne bi bil problem. Otrok je finančni zalogaj. Pa tudi nekateri delodajalci gledajo na to: v redu, ženska bo noseča, eno leto je ne bo, potem bo še otrok zbolel vsaka dva tedna. To je zalogaj za delodajalca, a v 21. stoletju to več ne bi smel biti problem. Vsak ima pravico do dela, enake zaposlitve in ne vem, zakaj bi tukaj delali razlike. Moje razmišljanje o tem, v kakšen svet bo prišel moj otrok, je zelo pogojeno z okoljsko problematiko. To je eden največjih problemov, s katerimi se je človeštvo srečalo. Če se ne bomo s tem začeli spopadati takoj, ne bo več smiselno oziroma etično imeti otrok, saj se bodo rodili v svet, poln neenakosti, revščine. Odločal se bom glede na to, ali bodo moji otroci in otroci mojih otrok lahko imeli neko normalno, polno življenje. Načeloma si želim imeti otroke in če se izkaže, da okoljska problematika ne bo končala človeštva, to sploh ni vprašanje. Ne razmišljam toliko, zakaj bi imel otroka, ker bi ga imel, a bolj razmišljam, zakaj ne bi imel otroka. Si pa posamezniki različno predstavljamo, kdaj se začne življenje otroka. A to, da se o tem ženska sama odloča, ne bi smelo biti predmet politike. Vsak ima pravico odločati se o svojem telesu. Nisem se preveč poglabljal v razmere na Poljskem, a vem, da je to zgodovinsko zelo tradicionalna država, kar je velik dejavnik. Država in cerkev sta ločeni na papirju, a se v odnosu do žensk in skupnosti LGBTQ+ jasno vidi, da ni tako."
Iva Štukelj, absolventka magistrskega študija psihologije v Mariboru. Med študijem je veliko časa posvetila izvajanju različnih interaktivnih delavnic za mladostnike in mlade odrasle, interdisciplinarnim študentskim projektom in prostovoljstvu. Vseh pet let je delovala v Društvu študentov psihologije Maribor, še vedno pa je dejavna pri kulturnem društvu Mladinski center IndiJanez, in sicer pri projektu Šteker, ki ponuja podporo in pomoč pri čezmerni uporabi digitalnih tehnologij. V prostem času uživa v pridobivanju novih spretnosti (akrojoga, plezanje ...), hribolazništvu in ustvarjanju. V zadnjih mesecih pa pozornost usmerja v opravljanje študijske prakse, magistrsko delo oziroma zaključek študija.
"Zakaj se za družino odločamo pozneje? Razlogov za to je več. Imamo dostop do informacij, zato si ljudje ustvarjajo različne predstave, kako bi radi živeli. Veliko mladih ogromno potuje in si ne znajo predstavljati, da bi še v to vključili otroka. Morda ga imajo pozneje, ko ga lahko vključijo v svoje življenje. Pa tudi dalj časa študirajo, pridobitev izobrazbe in pozneje službe traja dlje. Imamo pa tudi veliko informacij, kakšna bi morala biti mama, vzgoja, na kaj biti pozoren, kaj vse lahko gre narobe. Pri nekaterih posameznicah pride do pritiska, strahu, da temu ne bodo kos. Kar lahko podaljša to dobo, da so mladi pripravljeni na otroka. Pomembno je, da ženska čuti, da želi imeti otroka, saj bo tako vzgajan v okolju, kjer je želen in brezpogojno ljubljen, ne pa, da ima otroka, ker od nje to pričakuje družba. In torej ne zaradi želje, da bi vzgojila otroka in mu ponudila prijetno okolje, v katerem bo lahko odraščal. V valu vseh teh informacij se res lahko počutiš izgubljenega, ne veš, kako in kaj. Je pa dobro, da se z otrokom in mladostnikom pogovarjaš, kaj si on želi. Je pa, ko smo se pogovarjali o internetu in digitalni tehnologiji, eno vprašanje, kdaj otroka izpostaviti temu. Ali ga pri letu, dveh preveč izpostavljaš digitalnim tehnologijam. O tem je treba razmišljati in je pomembno za razvoj otroka. Ljudje, ki jih poznam, hitro širijo fotografije otrok po družabnih omrežjih. Mislim, da bi to moralo ostati v zasebni rabi do takrat, ko se lahko otrok oziroma mladostnik odloči, katere informacije o sebi bi rad pustil na spletu."
Brina Jerko, dijakinja 4. letnika Gimnazije Novo mesto. Zanima jo predvsem družboslovje, zato namerava študirati sociologijo. Rada ima umetnost, kadar lahko, si ogleda kakšen muzej ali galerijo. Dela tudi kot hostesa v kulturnem centru, kar izkoristi za ogled gledaliških predstav. V prostem času bere in se izobražuje o rasizmu, feminizmu, seksizmu ter spremlja aktualne dogodke.
"Ženske sprašujejo, ali bodo imele otroke ali ne. To se mi zdi zelo nepravilno, glede na to, da je tudi oče vedno prisoten pri vzgoji. Če že, bi to moralo biti vprašanje za oba spola. A pri zaposlitvi to ne bi smelo priti v poštev. Tukaj se kažejo razlike med moškimi in ženskami, ker moškega tega, se mi zdi, ne bo nihče vprašal in se vtikal v njegovo zasebno življenje, ali in kdaj bo imel družino. Izražanje mnenja je pomembno, ne pa, da ga poskusiš vsiliti drugemu. Če govorimo o Poljski, tam imajo dokaj koservativni pogled na družbo, še posebej politika. Pogosto v takih strogih režimih nadzirajo tudi reproduktivne pravice, kar se mi zdi v 21. stoletju grozljivo in absurdno, da sploh moramo o tem govoriti. A očitno je to še vedno postavljeno pod vprašaj. Pravica do osnovnih človekovih pravic. Sama si ne morem predstavljati, da bi bila v takem položaju. Verjetno prevladuje strah ..."
V jesensko-zimskem času zaradi hladnejšega vremena in razmaha respiratornih obolenj velja spomniti na pomen in vlogo imunskega sistema. V kovidnih časih še toliko bolj. Kakšna je vloga in namen imunskega sistema pa tudi, kako ga lahko krepimo, smo vprašali profesorja s fakultete za farmacije, dr. Matjaža Jerasa in dr. Sama Krefta. Z njima se je pred spletnim predavanjem z naslovom Imunovember, ki so ga prejšnji teden organizirali študentje fakultete za farmacijo, pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Prišel je 1. december in v Sloveniji bomo lahko prvič kupili elektronske vinjete. Letne vinjete za osebna vozila in polletne za motorna kolesa so od danes naprej na voljo samo še v digitalni različici in ne več v obliki nalepk. Elektronska vinjeta bo vezana na registrsko številko vozila, zato bomo ob nakupu potrebovali registrsko številko vozila, za katerega bo kupljena e-vinjeta, pri spletnem nakupu pa boste potrebovali še elektronski naslov in plačilno kartico za nakupe prek spleta. O podrobnostih smo se pogovarjali z Branko Videtič, direktorico Področja cestninjenja pri DARS-u.
Medtem ko svetovna marketinška industrija skrbi za naraščajoče nakupovalne želje ob črnem petku, je med nami še vedno veliko ljudi, ki vse težje plačujejo tudi najosnovnejše stroške za že tako skromno preživetje. Prenizki dohodki, nedostopnost stanovanj, pa tudi drugih storitev so bile tudi teme rednega letnega srečanja Evropske mreže za boj proti revščini, na kateri so sodelovali predvsem taki predstavniki evropskih in zunajevropskih držav, ki govorijo o svojih osebnih izkušnjah z revščino. Slovenijo je poleg koordinatorja zastopalo še pet oseb, med njimi tudi sogovornica Jane Vidic.
Takoj za naftno industrijo je tekstilna največja onesnaževalka na svetu, kar oblečemo in obujemo pa je povezano s kar desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in lupi odpadkov."Dan brez nakupov", ki ga obeležujemo v več kot 65 državah se kritično posvečamo prav hitri modi in nepremišljenim nakupom.
Dolgoletni urednici in večkrat nagrajeni avtorici v kulturnem uredništvu TV Slovenija Darji Korez Korenčan je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. Njen glas se je zaradi intubacije precej spremenil in tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Nastala je prva knjiga o osebni covid izkušnji pri nas z naslovom Korak za korakom, v kateri avtorica skozi svojo izkušnjo ozavešča ljudi in jih seznanja s tistim, kar je njej pomagalo prebroditi stres pri okrevanju. O svoji izkušnji je spregovorila tudi z nami.
Tudi na Norveškem število novih okužb s koronavirusom raste, a je še vedno nižje od števila odkritih okužb v Sloveniji, čeprav ima Norveška več kot 5 milijonov prebivalcev. A večina teh prebivalcev že nekaj mesecev sploh ni nosila maske. Jan Grilc je v Oslu preveril tudi, kakšni ukrepi proti širjenju koronavirusa veljajo in kakšno je vzdušje pred začetkom decembra ter seveda električnost prometa.
Slovenski medijski prostor je, kot že nekaj časa vemo in kot je pogosto slišati, izredno neuravnotežen. Ženske se pojavijo kot gostje le v slabi četrtini medijskih nastopov, komentarjev, razlag, pogovorov. Tri četrtine medijskih nastopov pripadajo moškim. Za boljšo zastopanost žensk v medijskem in javnem prostoru se bo zavzemalo Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja Ona ve. Po vzoru iz Švice ga je s somišljenicami ustanovila Marta Kos, nekdanja novinarka in veleposlanica v Nemčiji in Švici.
Igor Samobor, dolgoletni ravnatelj Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je nepreklicno odstopil zaradi ignorance države do obnove gledališke hiše. Vse ostalo pa je za Val 202 povedal Nini Zagoričnik.
Kako sta povezana demokracija in boj proti podnebnim spremembam? Kako mesto Dunaj želi ohraniti najvišjo kakovost življenja še naprej? Gost: Jürgen Czernohorszky, mestni minister na Dunaju zadolžen za podnebje, okolje, demokracijo in meščane.
Andrej Šifrer je novembra 1981 izdal tretjo ploščo Ideje izpod odeje. Izšla je kot dvojni album in seveda tudi kot dvojna avdio kaseta. Besedila so rahlo zbadljiva in kritična, a še vedno zelo topla, nanje pa je prilepil različne glasbene sloge.
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Tudi v Pomurju, torej v prleških in prekmurskih vinogradih je letošnja letina količinsko skromnejša od običajnih, vinogradniki in vinarji pa zatrjujejo, da je vino odlično. Tega sicer, kar ponavljamo že vso soboto, ne morejo obelodaniti na tradicionalnih martinovanjih, ker so jih povsod odpovedali, a bodo svoje vino zagotovo lahko do naslednjega letnika tako med prijatelji kot obiskovalci prireditev, ko jih bodo razmere spet omogočale, še velikokrat pohvalili. No, za to se bodo seveda morali ves čas skrbno truditi tudi v kleteh, a večina to počne z veseljem in veliko ljubezni. O vinu in Martinu med panonskimi griči pa Lidija Kosi, ki je pred mikrofon povabila tudi nekdanjo vinsko kraljico Slovenije Tjašo Kos in etnologinjo v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelko Pšajd.
Glede na številne podatke je regija, kjer proizvajajo najbolj kakovostno vino, Bordeaux v Franciji. Vinogradi se tam razprostirajo na 115.000 hektarjih, regija pa proizvede do 960 milijonov steklenic vina na leto – od namiznih do najdražjih; nekatera stanejo tudi po deset tisoč evrov. Tudi mi smo se v teh dneh poskušali kar se da približati najkakovostnejšim buteljkam. A za to nam ni bilo treba v Francijo, obsežno zbirko vin iz Bordeauxja smo našli v eni izmed z njimi najbolje založenih slovenskih komor, v mariborski Galeriji gosposki. Predstavil nam jo je hišni somelje Sebastjan Onič.
Vinorodno območje Slovenije se deli na tri vinorodne dežele – torej na Podravje, Posavje in Primorsko. Aleš Smrekar se je prejšnji teden mudil še v eni slovenski deželi, ki pa še nima vinorodne pravice. Na Gorenjskem, v Radovljici, kjer obstaja prvo in doslej še vedno edino gorenjsko društvo vinogradnikov – Šparon.
Martinova pojedina mora biti dopolnjena tudi s pravim vinom. Torej, eden brez drugega ne moreta, most med njima pa je dandanes sommelier. Tijan Wenzel je pri 22-ih somellier v nastajanju. Je še sredi izobraževanja, si je pa nabral že kar nekaj izkušenj in sodi med najbolj obetavne pri nas.
Anže Kuplenik je mladi dolenjski kuhar iz Otočca, ki ga širša javnost pozna predvsem kot zmagovalca pete sezone kuharskega tekmovanja Masteršef Slovenije, leta 2019. Do nedavnega je bil zasebni kuhar premožne slovenske družine, ki živi na Dunaju, pred nekaj tedni pa je začel delati v novo odprti restavraciji v središču Ljubljane. Že na kuharskem tekmovanju se je izkazal z izvrstnim poznavanjem in pripravo tradicionalnih jedi, kako tudi ne, saj se je od malega kalil v kuhinji svoje babice. In ker tradicionalne jedi rad pripravi tudi na nekoliko drugačen, moderen način, smo ga postavili pred izziv, naj za tokratno Martinovo, ki ga bomo zaradi kovidnih ukrepov očitno bolj kot ne preživeli v domačem krogu, sestavi sodoben Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami.
Smiljan Benkovič je profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se torej izobražujejo mladi gostinci – tudi vinarji. Kako je torej z mladimi v gostinstvu in turizmu, posledično torej tudi v vinarstvu?
NA Primorskem smo, v Gorških Brdih, v vasi VIŠNJEVIK. Tam je posestvo Erzetič, ki ga je zasnoval Martin Erzetič; po njem se domačiji še danes reče pri Martinovih. Zadnja leta se pod vina podpisuje Andrej Erzetič, ki mu je vajeti vodenja kmetije prepustil oče Aleksij, njemu pa jih je nekaj desetletij pred tem zaupal oče Anton. 28 letni Andrej je tudi aktualni slovenski mladi vinar in v pogovoru v eni od degustacijskih sob, v kateri sta sedela z očetom, sem ga najprej povprašal prav po tem nazivu.
Matjaž Frešer, ki je s svojimi vini, renskim rizlingom, laškim rizlingom, sovinjonom, rumenim muškatom in seveda tudi ritoznojčanom, prejel številne nagrade, nazadnje, na najprestižnejšem mednarodnem ocenjevanju DECANTER srebrno medaljo za SAUVIGNON letnik 2019 in za isti letnik RUMENEGA MUŠKATA bronasto medaljo, nam bo razkril svoj sodoben pogled na vinarstvo, pa tudi uspešne poteze za uspeh na tujih tržiščih.
Mladi dolenjski vinogradnik Janez Colnar ml. je že v rosnih letih vedel, da želi postati profesionalni vinogradnik. In čeprav se je kalil v eni od najbolj uglednih Luksemburških kleti in bi tam lahko naredil lepo mednarodno enološko kariero, ima preveč rad dolenjske griče in jih ni bil pripravljen zamenjati za znamenite mozelske superior grand crue (supirijur gran kru) lege. Pri komaj 20 letih je kot mladi prevzemnik začel na Trški gori pisati zgodbo o uspehu, v domače vitrine pa je dvema nazivoma kralja cvička, ki sta ga pridelala oče in stric, v nekaj letih vodenja kleti dodal dve Decanterjevi bronasti medalji za cviček in zlato za rose. V družinski zidanici na Trški gori je Janeza osmega Colnarja obiskal Miha Švalj.
Neveljaven email naslov