Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov