Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Alpsko smučanje naj bi bilo že v slovenskih genih, tudi šolski sistem spodbuja to zimsko aktivnost, večina šol organizira smučarske zimske šole v naravi. Tretja postojanka akcije Val na snegu in ledu nas je zato ponovno vodila na Krvavec, kjer smo se skupaj z našimi poslušalkami in poslušalci zbrali na alpskih smučeh. Naš smučarski učitelj je bil dobitnik olimpijskega slalomskega brona iz Lillehammerja, trikratni zmagovalec tekem svetovnega pokala, predvsem pa karizmatična smučarska osebnost, ki je zaznamovala prvo samostojno obdobje slovenskega alpskega smučanja.
Davor Klarič in prijatelji Chick Corea, Procol Harum in Pink Floyd
Urbana legenda pravi, da je bas kitara s štirimi strunami po navadi uglašena enako kot kontrabas, kajti Bob je ustvaril basiste zato, da bi se kitaristi lahko po kom zgledovali.
Indijska kuhinja je raznovrstna, polna fantazije za dodatke in dišave, japonska je lepa za oči, indonezijska je znamenita, izredno ostra je korejska in prefinjena siamska. Kitajska pa je najbolj znana in najstarejša med vsemi azijskimi kuhinjami, piše v naši prvi kuharski knjigi o azijskih jedeh Kuharska umetnost Azije, ki je pri takratni Državni založbi Slovenije izšla leta 1977. Sicer Marinka Pečjak pri nas ni začela prva samo z azijsko kuhinjo. Napisala je tudi prvo knjigo o soji v kulinariki, in to v času, ko je ta veljala le za hrano za živali, ukvarjala se je z gobjimi jedmi, prva pisala tudi o kuhanju v mikrovalovni pečici in še čem.
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete. Foto: Jurij Vodušek
Uvodni del serije Moj najljubši uvod na temo, skoraj vse kar ste vedno želeli vedeti o bobnih in tolkalih, a Woody Allen o tem ni posnel filma. Martin Janežič - Buco, profesor tolkal in bobnov na glasbenih šolah v Kamniku in Radovljici. O notah, sičnih in jezdnih činelah ter baterijah. In seveda o Deep Purple, Run DMC in Beastie Boys.
Medtem ko bi za dogajanje na planetu Zemlja težko rekli, da je v zadnjih mesecih kaj posebej pozitivno spektakularno, pa bo do konca leta veliko bolj veličastno v vesolju. Že nekaj dni smo priče postopni konjunkciji-zbližanju Jupitra in Saturna, ki se bo dokončno zgodilo v ponedeljek 21. decembra kmalu po 16.45. Planeta sta na nebu le navidezno blizu, saj sta fizično kar 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas je namreč Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn pa 1600 milijonov kilometrov. Srečanje omenjenih planetov se bo zgodilo prvič po dvajsetih letih, če bi bilo vreme lepo, bi ju bilo v skupnem vidnem polju mogoče spremljati tudi v Sloveniji. Ljubiteljskim zvezdogledom bodo pomagali na Astronomskem observatoriju Golovec.
Tina Maze z dvema zlatima olimpijskima medaljama in še dvema srebrnima za vedno ostaja zapisana v zgodovino olimpijskih iger, v Lozani pa smo se z njo pogovarjali še o marsičem drugem. Šele zdaj vidi, kaj pomeni njen rekord 2414 točk v svetovnem pokalu. "Mislila sem, da bo Mikaela letos z lahkoto šla čez te točke. Letos ni svetovnega prvenstva, imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu. Ko sem jaz to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni dva tedna manj tekem in s tem tudi manj točk. To, kar se dogaja Mikaeli, še bolj potrjuje mojo izjemno sezono." Pravi, da je zdaj v prvi vrsti mama, a ni običajna mama, saj ne gre v službo vsak dan. Dotaknila se je tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija, ki zdaj trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, Žana Kranjca, ki navdušuje tudi njo, po obisku olimpijske vasi v Lozani pa je podala tudi nasvet za vse mlade športnike in športnice.
Vedno pogosteje se pogovarjamo o podnebnih spremembah in koliko je za te kriv človek. Poudarjamo dobre prakse zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, razlagamo, kako so potrebne spremembe na kolektivni, kot tudi individualni ravni. En vidik prilagajanja podnebnim spremembam in čim manjšega vpliva na okolje je tudi prilagajanje gradnje stavb, sodobni standardi tako že zapovedujejo nizkoenergijsko gradnjo. Zavedati se moramo, da je vsaka novogradnja doprinos k porabi energije, vsaka prenova že obstoječe ne nizkoenergijske hiše pa lahko to porabo energije zmanjša. Več arhitekt Matevž Granda, ki pravi, da se prenova dolgoročno vsekakor izplača.
Kdo bo nadzoroval umetno inteligenco? Zapleteno vprašanje, na katero bodo zdaj iskali odgovore evropski voditelji. Ena izmed prednostnih nalog nove Evropske komisije je namreč priprava zakonodaje na področju algoritemskih sistemov. Torej – začenja se debata o tem, s kakšnimi zakoni in kako bomo v prihodnje določali, kaj bo na področju umetne inteligence dovoljeno in kaj ne. Eden prvih poskusov postavljanja izhodišč za debato o regulaciji umetne inteligence je nastal v Nemčiji, Komisija za informacijsko etiko je pripravila priporočila za urejanje področja. Z nemškim strokovnjakom dr. Lutzem Precheltom razmišljamo o vsebini poročila in njegovih posledicah.
V nedeljo, 12. januarja, smo se na Krvavcu deskali. Čeprav snežni park na Krvavcu zaradi mile zime še ni povsem pripravljen, so prijavljeni uživali v družbi Marka Grilca, legendarnega deskarja prostega sloga, ki je vzor številnim mladim. Udeležencem je svetoval, kako še izboljšati trike, na kaj morajo biti pozorni, da bodo zimo končali brez poškodb, in z veseljem odgovarjal na njihova vprašanja.
Tržaški filmski festival je eden tistih italijanskih in tudi evropskih festivalov, ki je posebej posvečen filmom srednje in vzhodne evropske kinematografije.
Čez nekaj dni bomo vstopili v “blue monday”, po mnenju nekaterih izračunov najbolj depresiven dan v letu. Ponavadi gre za tretji ponedeljek v mesecu, ko popusti praznična mrzlica in povrhu udari še račun za masterkard in viso. Zato smo pomislili: kaj če bi se temu preventivno izognili? Z glasbo, seveda!
Ameriški napad na generala Kasema Solejmanija, enega najbolj vplivnih ljudi v iranskem režimu, je svetovne voditelje spodbudil k poskusom umirjanja razmer na Bližnjem vzhodu in preprečevanje nadaljnjih konfliktov. V senci strahu pred novo vojno pa je ostalo vprašanje, če je bil tak napad sploh legalen. Kdo je odgovoren za presojanje o tem? Ali lahko iz tega primera in odziva nanj razberemo, da lahko ZDA kadarkoli in kjerkoli po svetu ubijejo kogarkoli, brez da bi za to odgovarjale? V studiu nam na ta vprašanja odgovarja docentka za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Maša Kovič Dine.
V Avstraliji že več mesecev divjajo požari, poslušamo lahko o grozljivih številkah uničenih domov, razseljenih ljudeh, umrlih živalih … Najmanj 23 mrtvih, 1700 uničenih domov, 84 tisoč kvadratnih kilometrov izgorele površine, kar pomeni dobre tri Slovenije, požari pa so devetkrat bolj obsežni od požarov v Amazonskem pragozdu. Kako se s požari, izpadi elektrike, tudi prekinjenimi telefonskimi povezavami, oskrbo s hrano in življenjem samim soočajo v avstralskem glavnem mestu Canberri, je povedala astrofizičarka Maruša Žerjal, ki tam živi in dela. "Zadnji mesec je v Canberri najpogosteje uporabljena beseda apokaliptično. Mesto prekriva gost dim, večino dni ne moremo ven, vrednosti onesnaženosti zraka so 20-, 30-krat nad nevarnim nivojem, Canberra ima trenutno najbolj onesnažen zrak na svetu. Najbolj depresiven je bil prvi dan novega leta, ko smo se zbudili v oranžno jutro. Canberra je bila mesto duhov."
Napetosti in grožnje s povračilnimi ukrepi med ZDA in Iranom po atentatu na vplivnega iranskega generala Kasema Solejmanija ne pojenjajo. Ameriški predsednik Donald Trump je zatrdil, da so ZDA v primeru iranskega napada pripravljene na odločen odgovor. Iz sveta se medtem vrstijo pozivi k zadržanosti. O aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se pogovarjamo z našo dopisnico Karmen Švegl.
Novoletne zaobljube praviloma le redko uresničimo. Denar je poleg hujšanja ena najpogostejših tem: manj bom zapravljal, postavil si bom varčevalne cilje, začel bom varčevati za pokojnino … Potem pa pride december in nas finančno izžame, prezadolževanje pa je na žalost tema, s katero se na Zvezi potrošnikov Slovenije in v Inštitutu Prelomi ukvarjajo vse leto. Na kakšne načine zabredemo v prezadolževanje in kako se iz njegovega primeža lahko rešimo?
Na Hrvaškem danes volijo predsednika oz. predsednico države. V minulih dneh je bilo kar pestro, saj se je kar precej iskrilo med kandidatoma. Slišati je bilo očitke o nesposobnosti, lenobi, nadutosti, pa o razvrednotenju funkcije predsednika, podpiranju korupcije in prijateljevanju s kriminalci. Danes bo jasno, komu je to prineslo večjo naklonjenost med volivci. Zadnje ankete nakazujejo zelo tesen rezultat. Kako pa tokratno kampanjo ocenjujejo strokovnjaki? Drago Balažič se je o tem pogovarjal s Krešimirjem Macanom, ki je kot izvedenec za politični marketing svetoval različnim hrvaškim vladam, strankam in politikom, ne tako dolgo nazaj tudi sedanjemu predsedniku vlade Plenkoviću.
Neveljaven email naslov